Jedro

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 92/2006 z dne 31.10.2008, s katero je spoznalo za krivega tudi obsojenega V.R., obsojenega M.Ž. spoznalo za krivega pod točko II pomoči h kaznivemu dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko III/1 in 2 pa dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 234. a člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo in tretje pa na podlagi iste zakonske določbe šest oziroma osem mesecev zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni M.Ž. dolžan plačati oškodovancema premoženjskopravna zahtevka, J.K. 5.889,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2003 dalje, M.V. pa 8.523,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 834,59 EUR od 20.10.2003 do 31.12.2006, od zneska 7.688,86 EUR od 10.11.2003 do 31.12.2006 ter zamudne obresti od 1.1.2007 dalje pa od zneska 8.523,44 EUR, obema v roku 15 dni pod izvršbo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojenemu M.Ž. naložilo v plačilo treh četrtin stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter povprečnino v višini 500,00 EUR. Zoper obtoženo pravno osebo E.d.o.o., pa je sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivi dejanji po prvem odstavku 234. a člena KZ pod točko III/1 in 2 sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo tudi pritožbo zagovornika obsojenega M.Ž. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in v skladu s tem tudi odločilo o stroških pritožbenega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz navedb zahteve je razvidno vložnikovo stališče, da pri nobenem od treh kaznivih dejanj, za katere je bil obsojen M.Ž., niso podani zakonski znaki kaznivih dejanj, pri kaznivem dejanju pod točko II prvostopenjske sodbe, ker obsojenčevo ravnanje ni mogoče opredeliti kot pomoč po 27. členu KZ, glede kaznivih dejanj pod točko III/1 in 2 pa zato, ker pri sklepanju in med izvajanjem poslov obsojenec ni ravnal z goljufivim namenom. Po vložnikovem stališču je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafološke stroške kršilo obsojenčevo ustavno jamstvo do izvajanja dokazov v svojo korist po tretji alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), prav tako pa da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obsojeni M.Ž. pomagal V.R. pri storitvi kaznivega dejanja pod točko I/1 sodbe z namenom, da pride do denarja za poplačilo upnikov, v nasprotju z vsebino listin, ki se nahajajo v spisu (zapisniki o izpovedbah). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenega M.Ž. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da zahteva obsojenčevega zagovornika ni utemeljena, saj v njenem pretežnem delu izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Edini očitek, ki ga je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve zakona in zadeva kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za grafološko ekspertizo tudi ni utemeljen, saj je sodišče ta dokaz ob vseh izvedenih dokazih, zlasti pa ob izpovedih S.J., kot nerelevanten zavrnilo in svojo odločitev obrazložilo.

4. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Vložnik glede kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju poslovne goljufije pod točko I/1 prvostopenjske sodbe navaja, da v „obravnavanem primeru“ ni podana nobena od oblik pomoči po 28. členu KZ (očitno mišljeno 27. členu), da je obsojeni M.Ž. izstavil račun na V.R. kot fizično osebo, saj mu je ta zagotovil, da je do B. izpolnil vse pogodbene obveznosti ter da z izvedenimi dokazi ni ovržen obsojenčev zagovor, da računa, ki je bil izdan na A.s.p., ni izdal on. Poudarja tudi, da si je, glede na to, da je gospodarska družba poslovala na različnih lokacijah, težko predstavljati, da bi obsojenec kot direktor izdajal in podpisoval vse fakture, sprejemal in oddajal vsa naročila. S temi navedbami vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za trditve zahteve, da obsojeni M.Ž. ni pomagal V.R. pri izvršitvi kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj mu z izdajo računov, obeh z dne 11.11.2002, ni omogočil lažnivega izkazovanja lastništva nad vozilom Hyundai. Kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem je mogoče razumeti tudi tiste vložnikove navedbe, da si je soobsojeni V.R. zagovor izmislil za potrebe tega kazenskega postopka in z namenom obremeniti obsojenega M.Ž. ter zmanjšati težo lastnega dejanja. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. S tem, da vložnik kršitev kazenskega zakona gradi na lastnem videnju dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega, ki ga je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

6. Kršitev ustavnih jamstev iz tretje alineje 29. člena URS in s tem tudi pravice obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP vložnik utemeljuje s trditvijo, da jo je sodišče storilo z zavrnitvijo izvedbe dokaza z izvedencem grafološke stroke, ki bi lahko ugotovil, da podpis na računu E.d.o.o. v višini 6,360.000,00 SIT, izdan V.R. kot samostojnemu podjetniku ni izdal ali podpisal obsojeni M.Ž. Pri tem tudi navaja, da je obramba izkazala materialnopravno relevantnost dokaza in verjetnost, da bo z njegovo izvedbo mogoče dokazati zatrjevano dejstvo.

7. Obramba pred sodiščem prve stopnje izvedbe tega dokaza ni predlagala. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa je zagovornik obsojenega M.Ž. navedel, da bi lahko sodišče prve stopnje s postavitvijo izvedenca grafološke stroke, ki bi lahko izdelal mnenje glede vprašanja, ugotovilo ali podpis na spornem računu pripada obsojenemu Ž. in da je zato, ker tega ni storilo, dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Na ta pritožbeni očitek je višje sodišče odgovorilo, da je obsojeni V.R. izpovedal, da mu je navedeni račun izdal obsojeni M.Ž. ter da je tudi priča S.J., zaposlen v družbi E.d.o.o., izpovedal, da se je obsojeni R. o poslih pogovarjal izključno z obsojenim Ž., da podpis na tem računu ni njegov, da je račune vedno podpisoval direktor, to je obsojeni M.Ž. Zato je zaključilo, da obramba obsojenega Ž. ni izkazala potrebne pravne relevantnosti (očitno mišljeno potrebne verjetnosti), ki bi narekovala izvedbo tega dokaza.

8. Obdolženec pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza. Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravica iz tretje alineje 29. člena URS ni kršena. Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, mnenje, sugestijo, priporočilo, ki pa nima pravnega učinka. Po četrtem odstavku 369. člena ZKP sme v pritožbi navajati pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Če se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dokazovala, ko se sklicuje na nove dokaze pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Taka zakonska ureditev je namenjena preprečitvi prepoznih predlogov za izvedbo dokazov in s tem zagotovitvi koncentracije dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.

9. Vložnik je v pritožbi navedel le, da bi moralo sodišče izvesti tudi dokaz pritegnitve izvedenca grafološke stroke in da je zato, ker tega ni storilo, dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tako formulirana navedba ne ustreza procesno korektno vloženemu dokaznemu predlogu, ampak pomeni stališče pritožnika, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti po uradni dolžnosti in da je zaradi tega, ker ga je opustilo, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne glede na to, da je sodišče druge stopnje tako navedbo upoštevalo kot dokazni predlog, podan v pritožbenem postopku, je treba že na tej točki, dokaznega predloga obramba sploh ni podala, navedbe zahteve, ki na tej podlagi merijo na kršitev pravic obrambe, zavrniti kot neutemeljene. Naslednje vprašanje, pomembno pri oceni zakonitosti zahteve, ali bi lahko obramba ta dokaz predlagala že pred sodiščem prve stopnje (da bi to lahko storila v konkretni zadevi ne more biti nobenega dvoma) se zato niti ne postavlja.

10. Glede kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju poslovne goljufije obsojenčev zagovornik v zahtevi tudi navaja, da zaključek sodišča prve stopnje, da je M.Ž. pomagal pri izvršitvi tega kaznivega dejanja z namenom, da pride do denarja za poplačilo upnikov, v nasprotju z vsebino listin, ki se nahajajo v spisu (zapisniki o izpovedbah) ter da predstavlja absolutno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa je treba ugotoviti, da vsebinsko pomeni nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami v izpodbijani pravnomočni sodbi ne pa zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

11. Glede kaznivih dejanj poslovne goljufije na škodo M.V. in J.K. vložnik v zahtevi po podrobni analizi številnih dokazov ponuja svojo dokazno oceno, da obsojenemu M.Ž. ni dokazano, da je ti kaznivi dejanji storil z direktnim naklepom oziroma da pri njem ob sklepanju in nato tudi med izvajanjem posla ni obstajal goljufivi namen. Na podlagi takega izhodišča pa nato trdi, da obsojenčevo ravnanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in da bi ga moralo sodišče tudi glede teh dveh kaznivih dejanj oprostiti. Tudi v tem obsegu vložnik kršitev kazenskega zakona uveljavlja na podlagi videnja lastne presoje dejanskega stanja, ki v pravnomočni sodbi nima nobene podlage. Zato tudi s temi navedbami po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

12. Zatrjevane kršitve niso podane, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega M.Ž. zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Vrhovno sodišče je upoštevaje obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodna taksa bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.