Jedro

Tožnici je bila skupaj z otrokoma priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 11. 1996 do 31. 8. 2005, ko ji je pravica prenehala, saj se je otrok prenehal šolati, tožnica pa je na ta dan dopolnila le 44 let starosti. Ob odpadu otroka pri tožnici ni bil izpolnjen pogoj starosti za nastop čakalne dobe iz 72. člena ZPIZ-92, saj tožnica ni dopolnila 45 let starosti, da bi lahko ponovno pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let starosti. Izpolnjeni pa niso niti pogoji iz 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1, po katerem je lahko vdova po odpadu otrok znova pridobila pravico do vdovske pokojnine, če je ob odpadu otrok že dopolnila 48 let starosti, in sicer ob dopolnitvi 53 let starosti. Ker v obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni podano, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2013 in št. ... z dne 22. 1. 2013 ter priznanje pravice do vdovske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da nosi tožeča stranka sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožnica.

V laični pritožbi navaja le, da je sin šolanje končal leta 2005, pravica do družinske pokojnine pa je bila priznana z odločbo z dne 2. 10. 2006 za nazaj od 1. 11. 1996. Družinska pokojnina je bila izplačana eno leto potem, ko je sin že zaključil šolanje. Ko je pridobila pravico do družinske pokojnine je bilo za otroke že prepozno, saj niso imeli sredstev, da bi nadaljevali šolanje. V kolikor bi bila tedaj pravica priznana pravočasno, bi otroka nadaljevala šolanje, sama pa bi dopolnila 48 let starosti. Zgolj zaradi nemarnosti tožene stranke otroci niso imeli možnosti nadaljnjega šolanja, sama pa zdaj, ko je dopolnila 53 let starosti nima pravice do vdovske pokojnine, čeprav je njen pokojnin mož delal v Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

5. Dejstva, ki so odločilna za pritožbeno rešitev zadeve, niti niso sporna. Sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka ugotavljata, da je tožnica ob nastanku zavarovanega primera, torej moževi smrti dne 20. 9. 1995, dopolnila 34 let starosti. S pravnomočno odločbo št. ... z dne 2. 10. 2006 ji je bila skupaj z otrokoma A.A. in B.B. priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 11. 1996 do 31. 8. 2005, ko je pravica prenehala, saj se je otrok prenehal šolati. Z dnem odpada otroka je torej tudi tožnici prenehala pravica do družinske pokojnine, ker je na ta dan dopolnila le 44 let starosti.

6. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno tudi za pritožbeno rešitev zadeve. Ni dvoma, da ob odpadu otroka pri tožnici ni bil izpolnjen pogoj starosti za nastop čakalne dobe iz 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Ni namreč dopolnila 45 let starosti, da bi lahko ponovno pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let starosti. Seveda niso izpolnjeni niti pogoji iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je določal celo ostrešje pogoje za vdovsko pokojnino. Po ZPIZ-1 je namreč lahko vdova po odpadu otrok pridobila pravico do vdovske pokojnine, če je tedaj že dopolnila 48 let starosti, in sicer ob dopolnitvi 53 let starosti. Ker v obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni podano, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in je iz istih razlogov morala tudi pritožba ostati brezuspešna.

7. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu sicer izhaja, da je bila zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine prvič vložena 25. 4. 1997, in da je bila pravica priznana šele z odločbo z dne 2. 10. 2006. Torej dejansko po več kot devetih letih od vložitve zahteve(1). Vendar pa dolgotrajnost prejšnjega, pravnomočno končanega predsodnega postopka v okoliščinah konkretnega primera sama po sebi ne pogojuje drugačne razsodbe od izpodbijane. Pravno irelevantna je končno tudi pritožničina navedba, da bi otrok nadaljeval šolanje, če bi bila pravica do družinske pokojnine priznana že prej. Hipotetično zatrjevanje nadaljnjega šolanja ni upoštevno, saj ne more spremeniti dejstva, da se je otrok leta 2005 prenehal šolati in je posledično tedaj tudi pritožnici prenehala pravica do družinske pokojnine.

8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Potem, ko je bilo v zvezi z odločbama, izdanima že 16. 5. 1997 in 21. 10. 1997 večkrat odločano ob uporabi izrednih pravnih sredstev.