Jedro

Četudi bi za razveljavitev izpodbojne pogodbe (sklenjene zaradi sile in grožnje) zadostoval, kot meni pritožnica, peremptorični ugovor, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, bi moral biti le-ta podan v enoletnem roku iz prvega odstavka 117. člena ZOR. Četudi tožnik ni oče mld..., bi lahko vrnitev plačanih preživninskih obrokov zahteval le od roditelja, ki svoje preživninske obveznosti ni poravnal in je bil torej zaradi tožnikovega plačevanja preživnine neupravičeno obogaten. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je toženka - mati mld... svoje obveznosti do otroka izpolnjevala po svojih zmožnostih; že zato je upoštevaje določbi 126. in 133. člena ZZZDR zahtevek zoper njo v tem delu neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožniku plačati 22.440,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila z obrestmi kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled v kraju plačila od 23.4.1993 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti pravdne stroške v višini 32.480,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1999. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje med drugim zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila stroškov postopka ter tožnika kaznovalo z denarno kaznijo 50.000,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta toženka in tožnik; slednji se pritožuje tudi zoper sklep. Toženka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče sodišča prve stopnje, da je toženka s pobotnico pripoznala dolg, zaradi česar naj bi bil njen ugovor zastaranja neutemeljen. Nelogično je, da sodišče toženki očita, da bi morala vložiti ugovor najkasneje do 21.2.1994 (to je v enem letu po podpisu pobotnice), tožba pa je bila vložena šele 24.12.1993, toženki pa vročena še kasneje. Toženka do takrat ni mogla vedeti ali tožnik jemlje resno tisto, kar naj bi s silo dosegel pri toženki; prav tako pa tudi ni vedela kaj je podpisala in torej ni mogla s tožbo uveljavljati razveljavitve "pobotnice", kot pogodbe, ker ji vsebina ni bila poznana. V odgovoru na tožbo, torej še vedno pravočasno, je uveljavljala, da je bila izjava podana pod vplivom sile in grožnje. Takšen ugovor namreč učinkuje razdiralno (peremptorični ugovor) in ni vezan na rok enega leta. Zaradi vloženega ugovora ni prekluzivnosti roka po 117. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Toženka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki verjame tožniku in pri tem ignorira njegovo agresivnost. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo (in v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo), da sta bili pravdni stranki v intimnem razmerju, imata tudi skupnega otroka in bi moral biti zato pravni posel med njima v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. SRS št. 14/89 - Ur. l. RS št. 82/94), overjen pred sodnikom oz. kasneje pred notarjem. Pritožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper sklep ter uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS št. 26/99). V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba v zavrnilnem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaključki sodišča pa so tudi v nasprotju z listinami v spisu. Toženka je dolg s pobotnico z dne 21.2.1993 pripoznala. Takšne pobotnice ni šteti za enostranski pravni posel, vezan na obstoječe obveznostno razmerje, ampak za sporazum med pravdnima strankama v katerem je toženka kot premišljena oseba podpisala izključno tisto, kar tožniku dejansko dolguje. Sodišče bi moralo zato tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Glede na zavzeto stališče o dokaznem bremenu, ki je na strani toženke, pritožnik meni, da le-ta ni uspela dokazati, da preživnine in dogovorjenih obresti ne bi bila dolžna plačati. Tožnik navaja, da so bile obresti med strankama dogovorjene po temelju; višino pa je odmeril sam tožnik znatno nižje od zakonskih obresti. Zahtevek je tako po temelju, kot po višini izkazan tudi glede vračila preživnine. Tožnik je v dobri veri na roke toženke plačeval preživnino za njeno mladoletno hčer N.. Tožnik mld. N. nikoli ni priznal za svojo hčer, 12.2.1993 pa je prejel pismo toženke in mld. N. iz katerega izhaja, da ni oče mld. N.. Iz krstnega lista mld. N., ki se nahaja v spisu, izhaja, da je njen oče E. K.. Ob takšnem dejanskem stanju je nesprejemljiv zaključek sodišča, da je tožnik oče mladoletne N.. Tudi dejstva, da se tožnik ni želel podvreči analizi DNK sodišče ne bi smelo šteti v škodo tožnika, saj je takšna analiza povsem brezpredmetna, dokler je oče otroka znan. Najprej bi bilo potrebno izpodbiti očetovstvo E. K., šele nato bi se lahko ugotavljalo ali je tožnik oče otroka. Tožnik tudi meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške priznati v znatno višjem znesku ter ob tem upoštevati tudi v celoti plačan znesek iz naslova predujma. Tudi kaznovanje tožnika nikakor ni sprejemljivo, saj je sodišče obravnavo dne 1.9.1999 izvedlo in na njej postopek tudi zaključilo, torej delo sodišča ni bilo moteno, niti onemogočeno. Tožniku se leta in leta godi krivica, razočaran je nad dolgotrajnostjo sodnega postopka in je svojo ogorčenost tudi izkazal. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, izpodbijani sklep pa razveljavi; podrejeno pa, da sodbo v zavrnilnem delu in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je vložil tudi dodatek k pritožbi, ki pa ga je sodišče prejelo po izteku pritožbenega roka, zato tožnikovih navedb iz dodatka k pritožbi ni moglo preizkušati. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP sta bili pritožbi vročeni strankama, ki nanju nista odgovorili. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 117. člena ZOR, ko je ugotovilo, da je pravica zahtevati razveljavitev "pobotnice" prenehala v enem letu od prenehanja sile. Toženka je "pobotnico" podpisala 21.2.1993; kasneje istega dne je, kot izhaja iz izpovedbe toženke, sila s strani tožnika prenehala; zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka zahtevati razveljavitev pogodbe najkasneje do 21.2.1994. Četudi bi torej za razveljavitev izpodbojne pogodbe zadostoval, kot meni pritožnica, peremptorični ugovor, ki ga je podala v odgovoru na tožbo (4.10.1994), bi moral biti le-ta podan v roku iz prvega odstavka 117. člena ZOR. Dejstvo, da je tožnik vložil tožbo šele 24.12.1993, toženka pa jo je prejela že po prenehanju pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, ne more povzročiti podaljšanja roka iz prvega odstavka 117. člena ZOR, ki je prekluziven. Pritožbeno zatrjevanje, da toženka ni vedela za vsebino "pobotnice" pa je v nasprotju z njenimi prejšnjimi izjavami v spisu, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je toženka "pobotnico" napisala lastnoročno in je gotovo vedela, kakšna je njena vsebina. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da toženka zaradi poteka prekluzivnega roka nima pravice zahtevati razveljavitve "pobotnice". Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 387. člena ZOR, ko je ugotovilo, da je toženka s podpisom "pobotnice" pripoznala dolg, s čimer se je zastaranje pretrgalo in je zato njen ugovor zastaranja vtoževane terjatve neutemeljen. Pritožbene trditve toženke, da bi morala biti "pobotnica" overjena pred sodnikom, saj naj bi šlo za pogodbo v smislu tedaj veljavnega 2. odstavka 62. člena ZZZDR so neutemeljene. Pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje svojega razmerja nista nikoli opredeljevali z elementi v smislu določbe 1. odstavka 12. člena ZZZDR. Četudi pa bi, kot smiselno zatrjuje pritožnica, zveza pravdnih strank predstavljala izvenzakonsko skupnost, je ta, kot nedvomno izhaja iz podatkov v izpodbijani sodbi, ob podpisu obravnavane "pobotnice" že prenehala, saj pravdni stranki nista več živeli v življenjski skupnosti. Kot je bilo natančno pojasnjeno že v sklepu VSL opr. št. I Cp 45/97 z dne 9.4.1997 "pobotnica" sama po sebi, dokler ni dokazano nasprotno, dokazuje obstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Ker je tožnik s pobotnico dokazal obstoj posojilnega razmerja, je dokazno breme prevaljeno na toženko, ki bi morala dokazati, da je sredstva za kupnino za stanovanje ter ostale dobrine pridobila drugače kot s posojilom dolžnika. Res pa je, da je takšna izjava enostranski pravni posel, ki je lahko vezan le na obstoječe obveznostno razmerje, zato je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik toženki dejansko izročil zatrjevane zneske. Pritožbeno sodišče glede posojenih zneskov (135.000,00 din, 50.000,00 din za stanovanje; zneska 85.000,00 din za kuhinjo Lipa; zneska 2.000,00 DEM za material za pregradno steno; zneska 724,00 DEM za kavč in 3.500,00 DEM za registracijo avtomobila) ne najde nikakršnih razlogov za dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni verjelo toženkinim neprepričljivim in nedokazanim izjavam, da je sama razpolagala s sredstvi za nakup naštetih dobrin ter je verjelo tožniku, ki je s predložitvijo fotokopije hranilne knjižice (priloga A33-42 v spisu) izkazal, da je v kritičnem obdobju razpolagal s precejšnjimi finančnimi sredstvi. Iz pojasnjenega torej izhaja, da je pritožba toženke zoper 1. točko izpodbijane sodbe neutemeljena. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper 2. točko izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora v smislu 1. odstavka 558. člena ZOR, torej, da toženka vrne posojeni denar skupaj z obrestmi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izjave samega tožnika, ki posredno kažejo na to, da med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da bo toženka v primeru razdora vrnila posojene zneske z obrestmi ter čustveno navezanost pravdnih strank v kritičnem obdobju in tožnikovo finančno pomoč toženki kot nesebično pomoč partnerki. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da toženka tožniku ni dolžna vrniti zneska 15.000 DEM, ki naj bi predstavljal preživnino, ki jo je tožnik od rojstva otroka do 15.1.1993 plačal za mld. N.. Četudi bi se izkazalo, da tožnik ni oče mld. Nataše, bi namreč lahko vrnitev plačanih preživninskih obrokov zahteval le od roditelja, ki svoje preživninske obveznosti ni poravnal in je bil torej zaradi tožnikovega plačevanja preživnine neupravičeno obogaten. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je toženka svoje obveznosti do otroka izpolnjevala po svojih zmožnostih in je že zato ob upoštevanju določb 126. in 133. člena ZZZDR tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Brez osnove so tudi pritožbeni očitki tožnika v smislu bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, prav tako ni nasprotja med razlogi sodbe in listinami ter zapisniki o izpovedbah v spisu. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tožnik s pavšalnim zatrjevanjem, da bi mu moralo sodišče prve stopnje stroške postopka priznati v znatno višjem znesku ter ob tem upoštevati tudi v celoti plačan znesek iz naslova predujma, doseže le preizkus odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka v okviru razlogov, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Takšen preizkus pokaže, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife) ter ni kršilo določb pravdnega postopka. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o kazni tožnika. Iz podatkov v spisu (zapisnik o glavni obravnavi z dne 1.9.1999; listovna številka 232 v spisu) je namreč razvidno, da je tožnik na naroku žalil toženko in sodišče. Tožnik v pritožbi sam priznava, da je motil red na glavni obravnavi, a to opravičuje s svojo razočaranostjo nad dolgotrajnim postopkom v tej zadevi. V skladu z določbo 304. člena ZPP pa se morajo vsi udeleženci postopka pokoriti ukazom sodnika. Če kdo od njih žali sodišče ali druge udeležence v postopku, ovira delo ali se ne pokori ukazom sodnika, ga sme ta kaznovati z denarno kaznijo. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje obravnavo opravilo in tudi zaključilo kljub tožnikovemu oviranju dela, na njegovo kaznovanje ne vpliva. Pritožbi torej nista utemeljeni, sodišče prve stopnje je namreč, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZOR in ZZZDR); v postopku na prvi stopnji pa tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo tožnika zoper sklep o stroških in sklep o kaznovanju tožnika je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP prav tako zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo. >