Jedro

Odlog izvršbe ne pomeni možnosti posega v že izdane in celo pravnomočne pravne akte v izvršilnem postopku, ampak zgolj prekinitev postopka, ki je v teku, pri čemer ostanejo že opravljena izvršilna dejanja v veljavi. Ker je izrek denarne kazni v sklepu z dne 13. 11. 2017 izvršilno dejanje, ostane ta v veljavi, prekinjen pa je rok, določen v 2. točki izreka tega sklepa, v katerem jo mora tožnik plačati, prav tako pa toženka tudi ne more izdati novega sklepa o novi denarni kazni, če tožnik obveznosti iz odločbe z dne 5. 9. 2016 ne bo izpolnil v roku iz tretjega odstavka izreka odločbe z dne 13. 11. 2017.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Novo mesto št. 06122-1839/2016-8, z dne 26. 4. 2017, se zavrže. II. Tožba zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Novo mesto, št. 06122-1839/2016-10 z dne 13. 11. 2017 in 2. točko izreka sklepa istega organa št. 06122-1839/2016-13 z dne 30. 11. 2017 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s 1. točko izreka sklepa z dne 26. 4. 2017 na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da je 1. točka odločbe istega organa št. 06122-1839/2016-5 z dne 5. 9. 2016 postala dne 2. 4. 2017 izvršljiva in odločil, da se dovoljuje njena izvršba. Z 2. točko izreka je tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu zagrozil, da če v dodatnem roku do 1. 11. 2017 ne bo izpolnil obveznosti iz 1. točke izreka citirane odločbe (tj., da mora na svoje stroške na stanovanjskem objektu na zemljišču parc. št. *34, k.o. ... odstraniti prizidek na južni strani v nivoju pritličja, tlorisnih dimenzij cca. 14 m x 2 m in mansardo tlorisnih dimenzij cca. 14 m x 9,5 m, s kolenčnim zidom višine cca. 1,2 m in dvokapno streho nad celotnim objektom, ter vzpostaviti prejšnje stanje), bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR. Ugotovil je še, da v postopku izdaje tega sklepa posebni stroški niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe (4. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 11. 2017 je prvostopenjski organ na podlagi 298. člena ZUP tožniku izrekel denarno kazen v znesku 3.000,00 EUR, zagroženo s sklepom z dne 26. 4. 2017 (1. točka izreka), ki jo je dolžan plačati v 30 dneh od prejema tega sklepa, sicer se bo prisilno izterjala (2. točka izreka). S 3. točko izreka pa je bilo zagroženo z novo denarno kaznijo v istem znesku, če tožnik obveznosti iz 1. točke izreka odločbe z dne 5. 9. 2016 ne bo izpolnil do 1. 6. 2018. Odločeno je bilo še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (4. točka izreka). Toženka v obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo tožniku s sklepom z dne 26. 4. 2017 zagroženo, da v kolikor ne bo do 1. 11. 2017 izpolnil obveznosti iz 1. točke izreka odločbe z dne 5. 9. 2016, bo moral plačati denarno kazen v višini 3.000,00 EUR. Sklep je postal pravnomočen 16. 5. 2017. Inšpektor je na inšpekcijskem ogledu dne 10. 11. 2017 ugotovil, da tožnik tudi v dodatnem roku ni izvršil ukrepa iz inšpekcijske odločbe, o čemer je bil tožnik seznanjen in pozvan, da posreduje pripombe ali se o ugotovitvah izjavi. Tožnik pripomb ali izjave ni podal, do izdaje sklepa pa obveznosti iz odločbe ni izvršil. Izrek denarne kazni in grožnjo z novo denarno kaznijo utemeljuje na 298. členu ZUP.

3. S sklepom z dne 30. 11. 2017 je prvostopenjski organ ugodil tožnikovi vlogi za odlog izvršbe (1. točka izreka), z izpodbijano 2. točko izreka pa je zavrgel tožnikov predlog za odpravo sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 26. 4. 2017. V obrazložitvi med drugim navaja, da tožnik za odpravo pravnomočnega sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 26. 4. 2017 ni navedel nobene zakonske podlage, sama odločitev, da se izvršba odloži, pa ne daje podlage za odpravo sklepa o dovolitvi izvršbe, prav tako je ne daje 293. člen ZUP ali 156. a člen ZGO-1. Toženka je zato tožnikov predlog za odpravo sklepa o dovolitvi izvršbe kot prepoznega zavrgla po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno 2. točko izreka sklepa, pri čemer je navedel, da je pravilna podlaga za zavrženje tožnikove tožbe 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Pojasnjuje, da je odlog izvršbe institut izvršilnega postopka, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka in na sam sklep o dovolitvi izvršbe ne vpliva, zato ostane v veljavi, izvršba pa se nadaljuje, ko poteče rok, za katerega je bila izvršba odložena. Pritožnik torej zaradi odložene izvršbe ne more zahtevati odprave sklepa o dovolitvi izvršbe, saj mu te pravice zakon ne daje.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ s tem, ko je v 1. točki sklepa z dne 30. 11. 2017 ugodil predlogu za odlog izvršbe, z 2. točko izreka pa predlog za odpravo sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 26. 4. 2017 zavrgel, prišel sam s sabo v nasprotje, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Meni, da v času odloga izvršba ne more teči in da če toženka sklepa o dovolitvi izvršbe ne odpravi, bi ga morala vsaj spremeniti v skladu z odločitvijo o odlogu izvršbe. Enako velja za sklep prvostopenjskega organa, s katerim mu je bila izrečena denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR. Treba je upoštevati, da sklep z dne 13. 11. 2017 v času vložitve predloga za odlog izvršbe in v času izdaje sklepa, s katerim je prvostopenjski organ vlogi zavezanca za odlog izvršbe ugodil, še ni postal pravnomočen. Navaja tudi razloge, zaradi katerih meni, da je sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit. Predlaga odpravo izpodbijanih sklepov in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Sodišče uvodoma navaja, da s to sodno odločbo odloča o zakonitosti aktov, ki ju v uvodu tožbe in tožbenem predlogu izrecno navaja tožnik, to je o sklepih Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-1839/2016-8 z dne 26. 4. 2017 in št. 06122-1839/2010-10 z dne 13. 11. 2017. Prav tako je sodišče presojalo zakonitost 2. točke izreka sklepa istega organa št. 06122-1839/2016-13 z dne 30. 11. 2017, ki je tožnik sicer ni izrecno navajal v uvodu tožbe in tožbenem predlogu, saj se tožbene navedbe večinoma nanašajo nanjo, poleg tega pa je bilo o pritožbi zoper navedeno točko tega sklepa odločeno z odločbo drugostopenjskega organa št. 0612-269/2017-4 z dne 22. 1. 2018, ki jo tožnik izrecno navaja v uvodu tožbe in tožbenem predlogu.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta bili z odločbama drugostopenjskega organa, ki ju v uvodu tožbe in tožbenem predlogu navaja tožnik, zavrnjeni tožnikovi pritožbi, zato ne gre za posamična akta, s katerima je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), s katerima bi bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. Sodišče ju zato ni presojalo samostojno.

Glede izpodbijane 2. točke sklepa Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-1839/2016-8 z dne 30. 11. 2017 v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa št. 0612-269/2017-4 z dne 22. 1. 2018;

8. Tožba zoper 2. točko izreka tega sklepa ni utemeljena.

9. Sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da v zakonu ni podlage, da bi bila ugoditev predlogu za odlog izvršbe na podlagi 156.a člena ZGO-1 (1. točka izreka tega sklepa) podlaga za odpravo že izdanih in celo že pravnomočnih sklepov v izvršilnem postopku, zato je pravilna odločitev toženke, ko ni ugodila tožnikovemu predlogu za odpravo (pravnomočnega) sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-1839/2016-8 z dne 26. 4. 2017. V odločbo (sklep) se lahko poseže le z za to predvidenimi pravnimi sredstvi, če so za to izkazani tudi drugi pogoji. Odlog izvršbe pa predstavlja zgolj začasen zastoj izvršilnega postopka, s posledicami, kot jih ima prekinitev postopka, in dokler traja, se izvršilna dejanja ne opravljajo. V času odloga izvršbe torej ne tečejo ne zakonski, ne roki, ki jih je določil organ, organ pa tudi ne more opravljati procesnih dejanj. Navedeno pomeni, da odlog izvršbe ne pomeni možnosti posega v že izdane in celo pravnomočne pravne akte v izvršilnem postopku, ampak zgolj prekinitev postopka, ki je v teku, pri čemer ostanejo že opravljena izvršilna dejanja v veljavi. Ker je izrek denarne kazni v sklepu z dne 13. 11. 2017 izvršilno dejanje, ostane ta v veljavi, prekinjen pa je rok, določen v 2. točki izreka tega sklepa, v katerem jo mora tožnik plačati, prav tako pa toženka tudi ne more izdati novega sklepa o novi denarni kazni, če tožnik obveznosti iz odločbe z dne 5. 9. 2016 ne bo izpolnil v roku iz tretjega odstavka izreka odločbe z dne 13. 11. 2017. Glede izpodbijanega sklepa Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-1839/2016-8 z dne 26. 4. 2017;

10. Tožba zoper ta sklep ni dovoljena.

11. Sodišče po vpogledu v upravni spis pritrjuje ugotovitvi toženke, ki izhaja iz sklepa istega organa št. 06122-1839/2016-13 z dne 30. 11. 2017, da pritožba zoper navedeni sklep ni bila vložena oziroma je bila vložena prepozno. Tožnik je ta sklep prvič izpodbijal šele z vlogo z dne 28. 11. 2017, kar je po poteku petnajstdnevnega roka za pritožbo. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil navedeni sklep tožniku vročen 28. 4. 2018 in je postal pravnomočen dne 16. 5. 2017. 12. Sodišče je tožbo zoper navedeni sklep zato moralo zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožbe, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Glede izpodbijanega sklepa Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-1839/2016-10 z dne 13.11. 2017;

13. Tožba zoper ta sklep ni utemeljena.

14. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi drugega odstavka 298. člena ZGO-1, ki določa, da organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bilo tožniku s pravnomočnim sklepom z dne 26. 4. 2017 naloženo, da mora obveznost, ki izhaja iz 1. točke izreka pravnomočne odločbe št. 06122-1839/2016-5 z dne 5. 9. 2016, izpolniti do 1. 11. 2016, zagrožen pa mu je bil tudi izrek denarne kazni v višini 3000 EUR, če obveznosti v odrejenem roku ne bo opravil. Ker ni sporno, da tožnik naložene obveznosti v času izdaje navedenega sklepa ni opravil, je imela toženka v citiranem drugem odstavku 298. člena ZUP podlago, da izda izpodbijani sklep, s katerim mu je s sklepom z dne 26. 4. 2017 zagroženo denarno kazen izrekla in mu določila rok za njeno plačilo, ter mu zagrozila z novo kaznijo. Ker tožnik v tožbi razlogov, zaradi katerih naj bi bil navedeni sklep nezakonit, niti ne navede, jih sodišče ni moglo preizkusiti. Pri tem sodišče posebej poudarja, da tožnik priznava, da je predlog za odlog izvršbe vložil šele 29. 11. 2017, torej po tem, ko je bil izdan ta sklep, pri čemer pa, kot rečeno, ugoditev predlogu za odlog na zakonitost že izdanih odločb (ali sklepov) ne vpliva, pač pa se z njim zgolj prekine njihovo učinkovanje.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper sklep z dne 13. 11. 2017 in 2. točko izreka sklepa z dne 22. 1. 20128 neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.