Jedro

Tožnica je za gibanje izven kraja stalnega bivanja imela odobritev osebne zdravnice, ki je bila po odločbi imenovanega zdravnika za to tudi pristojna. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pri čemer Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne določajo, v kakšni obliki mora biti vnaprejšnja odobritev dana. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je takšna ureditev posledica tega, da imenovani zdravnik pred odločanjem o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni običajno nima osebnih stikov z zavarovancem in tega ne pregleda (236. in 237. člen Pravil), temveč ima neposredne stike z zavarovancem še naprej njegov osebni zdravnik. Pravila zato tudi ne določajo, da je osebni zdravnik v takšnem primeru vezan na prejšnja navodila imenovanega zdravnika, oziroma da so ta navodila dejanska ovira za dovolitev odhoda izven kraja bivanja s strani osebnega zdravnika. Ker tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožnica kršila navodila zdravnika, tj. zlorabila bolniški stalež z izvajanjem sindikalne dejavnosti oziroma z udeležbo na sindikalnem sestanku pri odvetniku, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po določbi 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012 nezakonita in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo, ampak je trajalo do 5. 4. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v obvezno zavarovanje do vključno 5. 4. 2013 in ji do tega dne obračuna bruto zneske nadomestila plače, ki bi jih prejela, če bi delala, od teh zneskov plača zanjo prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa ji plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni (II. točka izreka). Obenem je toženi stranki tudi naložilo, da tožnici obračuna prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine od odškodnine v bruto znesku 17.690,08 EUR, ji plača ustrezen neto znesek ter ji povrne stroške postopka v višini 845,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi namesto bruto zneskov plač za meseca julij in avgust iz plačilnih list dejansko prepisalo zneske tožničinih neto plač, čeprav 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) višino odškodnine zaradi sodne razveze veže na delavčevo bruto plačo. O tem odločilnem dejstvu je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede vsebine plačilnih list in samimi plačilnimi listami, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Za primer, da navedeno protislovje ni posledica napake sodišča pri prepisu podatkov iz plačilnih list v sodbo, temveč je rezultat sodniškega sklepanja, tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničine plače za mesece julij, avgust in september 2013, vendar bi ob pravilni razlagi določbe 118. člena ZDR moralo upoštevati njene plače za mesece junij, julij in avgust. Septembrska plača je bila namreč tožnici izplačana po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko se pravilo iz 118. člena ZDR nanaša na plače, ki so delavcu izplačane pred odpovedjo. Posledično je bila tožnici prisojena prenizka odškodnina. Ta je bistveno nižja od odpravnine, ki bi ji pripadala v primeru tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in kot taka svoje osnovne funkcije (tj. nadomestila za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonitosti odpovedi), ne more opravljati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici prisodi denarno odškodnino v višini šestnajstkratnika osnove, ki jo bo izračunalo v bruto znesku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri zaključku o tem, ali je imela tožnica odobritev osebne zdravnice za odhod iz kraja bivanja, premalo pozornosti namenilo tehtanju in oceni tudi drugih, zlasti listinskih dokazov ter uspehu celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi prezrlo dejstva in listine, s katerimi je tožena stranka razpolagala v postopku odpovedi in na katere je opozarjala med postopkom na prvi stopnji. Navaja, da je osebno zdravnico tožnice zaprosila za informacijo o bolniškem redu, ki ga je tožena stranka prejela 27. 8. 2012. V njem ni navedeno, da bi imela tožnica neomejeno gibanje na območju obalnih mest niti da bi bil odobren konkreten odhod tožnice izven kraja bivanja. Takšna informacija o bolniškem redu je bila podlaga za uvedbo postopka izredne odpovedi. Osebna zdravnica ni ne v pisnih dopisih, poslanih na zahtevo tožene stranke, ne v izpovedi navedla, da je bil tožnici odobren odhod iz kraja bivanja dne 22. 8. 2012. Pripis „neomejeno gibanje v obalnem območju" je nastal kasneje, tožena stranka pa ne vidi razloga, zakaj tega osebna zdravnica ni storila že prej na njeno zahtevo. Potrdila oziroma pripisa osebne zdravnice sodišče ne bi smelo upoštevati pri odločitvi. Po mnenju tožene stranke je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da je za odobritev odhoda iz kraja bivanja pristojen osebni zdravnik in da osebni zdravnik v konkretnem primeru ni vezan na prejšnja navodila imenovanega zdravnika. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da napačno razlaga odločbo pristojnega zdravnika in njegove pristojnosti, ki je obvezno za osebno zdravnico in tožnico. Ne zadostuje, če je v bolniški red zapisano vnaprej splošno dano navodilo osebne zdravnice o dovoljenem prostem gibanju na obali, tudi če je bilo dano pred 22. 8. 2012. V postopku ni bilo dokazano, da bi imela tožnica za konkreten odhod izven kraja stalnega bivališča izrecno odobritev osebne zdravnice. Tožena stranka je odločitev o izredni odpovedi sprejela izključno na podlagi podatkov, ki jih je pridobila od osebne zdravnice. Tudi če je osebna zdravnica ravnala napačno, tožena stranka pa se je na njene navedbe v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opirala, zaradi tega ne more trpeti negativnih posledic. V zvezi z očitkom izvajanja sindikalne dejavnosti v času bolniškega staleža so priče pojasnile, da so se na sestanku pri odvetniku A.A. pogovarjali tudi o pogajanjih za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe. Glede na tožničino prisotnost ves čas sestanka je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je bila tožnica tam tudi zaradi izvajanja sindikalne dejavnosti. Ker je bila tožnica v bolniškem staležu, je bilo upravičeno pričakovati, da bi odvetnika takoj vprašala glede konkretnega osebnega vprašanja, nato pa zapustila sestanek. Tožena stranka meni, da je sodišče glede na ugotovljena dejstva odmerilo tožnici previsoko odškodnino. Pri odmeri bi moralo upoštevati tudi dejstva in okoliščine na strani tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta pritožbene navedbe, predlagali zavrnitev pritožbe in priglasili stroške odgovora.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje glede odobritve osebne zdravnice za odhod iz kraja bivanja dne 22. 8. 2012 premalo pozornosti namenilo tehtanju in oceni tudi drugih, zlasti listinskih dokazov ter uspehu celotnega dokaznega postopka, tožena stranka smiselno očita kršitev določbe 8. člena ZPP. Vsakega od izvedenih dokazov je sodišče ocenilo samega zase ter v medsebojni povezavi. Upoštevalo je potrdilo osebne zdravnice z dne 23. 8. 2012 in pojasnilo, zakaj je večjo težo pripisalo kasnejšemu potrdilu z dne 16. 11. 2102, zlasti pa izpovedi osebne zdravnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje celovita, logična in izkustveno sprejemljiva. Ker je dokazna ocena o tem, da je imela tožnica odobren izhod iz kraja bivanja, po stališču pritožbenega sodišča celovita, analitično sintetična ter vestna in skrbna, je bil metodološki napotek iz 8. člena ZPP v celoti spoštovan in procesne kršitve ni bilo.

Kadar se v pritožbi izpodbija vsebinsko neprepričljivost dokazne ocene, sprejete v postopku na prvi stopnji, gre za pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Za zmotno ugotovitev dejanskega stanja gre tudi v primeru, ko iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. Prav s sklicevanjem na predložene listine, s katerimi je razpolagala v postopku izredne odpovedi in do katerih naj se sodišče ne bi opredelilo, tožena stranka uveljavlja navedeni pritožbeni razlog. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče upoštevati predvsem listine, s katerim je razpolagala že v postopku izredne odpovedi, pri tem pa ne upošteva, da se vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z zakonitostjo odpovedi, torej tudi glede tega, ali je tožnica za 22. 8. 2012 imela odobritev osebne zdravnice, lahko ugotavlja šele po izvedbi vseh listinskih in personalnih dokazov oziroma po izvedenem dokaznem postopku. Pri sodni presoji (ne)utemeljenosti navedenega očitka, ki naj bi bil po zatrjevanju tožene stranke v pritožbenem postopku celo bistven, ni mogoče spregledati, da je tožena stranka v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor očitala kršenje oziroma neupoštevanje navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi izvajanja sindikalne dejavnosti. Šele v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev, da tožnica ni predložila odobritve osebnega zdravnika, da gre lahko izven kraja stalnega bivališča. Zaradi tega tudi ne zdrži razlogovanje tožene stranke v pritožbi, da ne more trpeti negativnih posledic, ker tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo in ni podala ustreznih navedb ter predlagala dokazov v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer „postopek“ pred odpovedjo ni nek formaliziran postopek, ki bi temeljil na prekluziji navajanja dejstev, kot to velja za sodni postopek, To velja tudi za zagovor delavca, ki je namenjen temu, da se delavec z očitanimi kršitvami seznani in se o njih izjavi. Ne glede na v vabilu na zagovor ne povsem jasno opredeljen in konkretiziran očitek odhoda iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, gre v konkretnem primeru dejansko za en sam odpovedni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti zaradi zlorabe odsotnosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost obeh očitkov ob upoštevanju osme alineje 111. člena ZDR ter 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji – Pravila).

Pravila urejajo dolžnost delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 233. člena Pravil mora biti delavec, ki se zdravi doma, na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z odobritvijo tožničinega odhoda iz kraja bivanja (B.) v C.. Ni res, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je bila tožnici dana odobritev osebne zdravnice za odhod iz kraja bivanja, oprlo le na bolniški red oziroma na vnaprej zapisano splošno dano navodilo osebne zdravnice o gibanju brez omejitev. Na podlagi zaslišanja tožnice in izpovedi osebne zdravnice je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je tožnica po prejemu odločbe o odobrenem bolniškem staležu, ki ga je prejela v soboto, 18. 8. 2012, pri osebni zdravnici zglasila v ponedeljek, 20. 8. 2012, torej še pred odhodom v C. 22. 8. 2012. Osebna zdravnica je pojasnila, da tožnica ni imela omejitev gibanja na območju obalnih mest in da vsakega pogovora s tožnico o dovoljenosti gibanja na tem območju ni zapisovala. Posebej pa je odobrila in vpisala v zdravstveni karton odhode izven navedenega območja (npr. v D.). V zvezi z razliko med potrdilom z dne 23. 8. 2012 in potrdilom z dne 16. 11. 2012, ki vsebuje pripis neomejeno gibanje na območju obalnih mest, je osebna zdravnica pojasnila, da ne more vnaprej vedeti, kaj delodajalca posebej zanima, in je šele po tem, ko ji je tožnica povedala, da je za delodajalca vprašljivo, ali se lahko neomejeno giblje na območju obalnih mest ali v ožjem območju, dodala pripis v pisni obliki, čeprav je že prej ustno tožnici povedala, da neomejeno gibanje velja za območje obalnih mest. Glede na navedene dejanske ugotovitve in glede na navedeno določbo Pravil pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica za gibanje izven kraja stalnega bivanja imela odobritev osebne zdravnice, ki je bila po odločbi imenovanega zdravnika za to tudi pristojna. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pri čemer Pravila ne določajo, v kakšni obliki mora biti vnaprejšnja odobritev dana. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 108/2007, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je takšna ureditev posledica tega, da imenovani zdravnik pred odločanjem o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni običajno nima osebnih stikov z zavarovancem in tega ne pregleda (236. in 237. člen Pravil), temveč ima neposredne stike z zavarovancem še naprej njegov osebni zdravnik. Pravila zato tudi ne določajo, da je osebni zdravnik v takšnem primeru vezan na prejšnja navodila imenovanega zdravnika oziroma, da so ta navodila dejanska ovira za dovolitev odhoda izven kraja bivanja s strani osebnega zdravnika. V tem primeru ni mogoče upoštevati določbe 244. člena Pravil, ki predpisuje le vezanost osebnega zdravnika na razlog začasne zadržanosti. Neutemeljeno so zato pritožbene navedbe, da je sodišče napačno razlagalo odločbo pristojnega zdravnika in njegove pristojnosti.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila navodila zdravnika, tj. zlorabila bolniški stalež z izvajanjem sindikalne dejavnosti oziroma z udeležbo na sindikalnem sestanku pri odvetniku A.A.. V celoti je sprejelo izpoved takratnega tožničinega pooblaščenca, ki je povedal, da je razlog obiska tožnice in sodelavca pri odvetniku poizvedovanje oziroma posvetovanje glede možnosti za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavke zaradi zamude pri izplačilu treh plač, s čimer je potrdil izpoved tožnice v tem delu. Povedal je, da tožnico ni zanimalo nič drugega in da je pri svojem dotedanjem delu ni zaznal kot pogajalke oziroma kot aktivne članice pri sindikalnih aktivnostih. Ker ga je že pred tožnico poklical njen izvenzakonski partner, da bi se dogovoril za sestanek v zvezi s sindikalnimi pogajanji in se je z njim dogovoril na sestanek za sredo, 22. 8. 2012, je tožnici povedal, da bo navedenega dne v pisarni med 12. in 14. uro. Na sestanku je bil prisoten tudi predsednik reprezentativnega sindikata pri toženi stranki, katerega zaslišanje je predlagala prav tožena stranka in ki je potrdil, da se je tožnica udeležila sestanka pri odvetniku, na katerem so največ govorili o zamudi pri izplačilu plač in morebitni podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavke. Iz strokovnega mnenja lečeče zdravnice – specialistke psihiatrije (list. št. 82) izhaja, da je tožnica imela navodila, da poskuša ustrezno reševati zadeve, v kar nedvomno sodi iskanje pravne pomoči in posvetovanje z odvetniki. Ob povzetkih navedenih izpovedi in pisne izjave, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je neutemeljen zaključek o zlorabi bolniškega staleža oziroma o kršitvi pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi nespoštovanja navodil po določbi 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj ugotovljenega sodelovanja tožnice na pogovoru pri odvetniku ni mogoče opredeliti kot nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika in tudi ne kot odpotovanje iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012 nezakonita. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi delodajalca je praviloma reintegracija delavca, torej vzpostavitev neprekinjenega delovnega razmerja, vendar le, če delavec to zahteva. Če pa sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšno odločitev je tožnica predlagal v tem sporu. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje prvostopenjske sodbe (5. 4. 2013) ter toženi stranki za navedeno obdobje naložilo, da tožnico vključi v socialno zavarovanje, hkrati pa ji za navedeno obdobje naložilo, da tožnici prizna pravice iz delovnega razmerja oziroma nadomestilo mesečne bruto plače. Sodišče prve stopnje je pri določitvi osnove za odmero odškodnine iz 118. člena ZDR izhajalo iz mesečnih plač tožnice za julij, avgust in september. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da se ob pravilni razlagi navedene določbe pri določitvi odškodnine upoštevajo njene plače za mesece junij, julij in avgust, torej plače, ki so ji bile izplačane pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Za izračun povprečja plač je nepomembna plača za september, saj je ta zapadla v plačilo 18. 10. 2012 in je bila izplačana po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. 10. 2012). Prav tako tožnica utemeljeno v pritožbi opozarja, da je sodišče za meseca julij in avgust iz plačilnih list namesto bruto zneskov v obrazložitvi prepisalo in pri obračunu povprečja plač nato tudi upoštevalo neto zneske plač. Po ustaljeni sodni praksi pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske. V določbi 118. člena ZDR namreč ni izrecno določeno, da se upošteva neto plača. Zato bi moralo sodišče kot osnovo za izračun odškodnine upoštevati plače tožnice za julij in avgust v bruto in ne v neto znesku. Navedeno pomeni, da je v obravnavanem primeru pri obračunu osnove potrebno izhajati iz bruto plače za junij v znesku 2.138,25 EUR, julij v znesku 2.138,25 EUR in avgust v znesku 1.749,98 EUR. Povprečna tožničina (bruto) plača, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je tako znašala 2.008,83 EUR.

V izreku prisojeni bruto znesek 17.690,08 EUR zato ne predstavlja šestnajstkratnika osnove, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč gre dejansko za priznanje odškodnine v višini nekaj več kot osem in pol povprečnih bruto plač. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, ki nastaja zaradi tega, ker ne bo prišlo do reintegracije delavca. Kriterije za odmero te odškodnine je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve, itd. Sodišče prve stopnje je pri določitvi odškodnine pravilno upoštevalo tožničino brezposelnost, njene zmanjšane zaposlitvene možnosti glede na gospodarsko krizo in izobrazbo dipl. organizatorke turizma ter skoraj 20-letno delovno dobo pri toženi stranki. Glede na okoliščine primera je prisojena odškodnina ustrezna, zlasti ob upoštevanju dejstva, da gre za osem in pol povprečnih plač tožnice.

Neutemeljeno je prizadevanje tožene stranke po znižanju odškodnine zaradi okoliščin, ki izhajajo iz njene sfere. Pomembne okoliščine za odmero odškodnine kot nekakšnega nadomestila za to, ker delavec ne vzpostavi ponovno delovnega razmerja z istim delodajalcem, niso okoliščine na strani samega delodajalca.(1) Po drugi strani pa je neustrezna tudi pritožbena primerjava tožnice z odpravnino, do katere bi bila upravičena, če bi sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj gre za dva različna instituta, v obravnavanem primeru pa gre za izredno odpoved s strani delodajalca. Iz tega razloga je neutemeljeno zavzemanje tožnice za zvišanje prisojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta stroške pritožb. Ker odgovora na pritožbo nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, stranki v skladu s 155. členom ZPP sami krijeta tudi stroške teh vlog.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega VIII Ips 114/2012 z dne 3. 12. 2012