Jedro

Revizija ni dovoljena, ker ni bila opredeljena vrednost spora.

Izrek

Revizija se zavrže v obsegu izpodbijanja odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe (točka II. sodbe sodišča prve stopnje) ter odločitve o tožbenih zahtevkih v zvezi z dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

V ostalem delu, torej v obsegu preostale odločitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 3.12.1998, se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je tožena stranka tožečo stranko ovirala pri uporabi skupne dovozne poti tako, da je dne 15.12.1993 s postavitvijo železnega droga onemogočila tožeči stranki dovoz do njenega dvorišča in garaže, toženi stranki naložilo, da mora navedeni železni drog odstraniti. Istočasno je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, naj se sporna služnostna pot na parceli številka 1548/1 in 1548/2 k.o... vzdrži v veljavi le v obsegu prvotnega dogovora, kolikor pa poteka po toženčevi parceli štev. 1548/1 k.o..., pa naj se ukine. Z dopolnilno sodbo z dne 22.5.2000 je nato sodišče prve stopnje ugodilo tožbenima zahtevkoma na priznanje, da sta pravdni stranki v letu 1979 sklenili pogodbo o uporabi skupne dovozne poti do severo-vzhodnega dela parcel 1548/1 in 1548/2 k.o... od jugo-zahodnega dela teh parcel in da mora tožena stranka izstaviti za vpis pravice stvarne služnosti sposobno listino v korist vsakokratnega lastnika parcele štev. 1548/2 in v breme parcele štev. 1548/1, tožeča stranka pa za vpis pravice stvarne služnosti poti v korist vsakokratnega lastnika parcele štev. 1548/1 in v breme parcele štev. 1548/2 k.o... Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka dopustila, da tožeča stranka utrdi in betonira ali asfaltira skupno dovozno pot od konca obstoječega asfalta do severo-vzhodne meje parcel štev. 1548/1 in 1548/2 k.o...

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.12.1998 ter del dopolnilne sodbo z dne 22.5.2000, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke in dopolnilno sodbo v njenem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora dopustiti tožeči stranki utrditev in betoniranje ali asfaltiranje prej omenjene skupne dovozne poti v opisanem obsegu.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1977) ter predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov tožeče stranke ter ugoditvijo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je zaradi ravnanja tožene stranke, ki naj bi onemogočilo izvrševanje služnostne pravice, istega dne vložila poleg obravnavane tožbe tudi tožbo zaradi motenja posesti. Gre torej za identično zadevo in glede na odločitev v postopku zaradi motenja posesti za razsojeno stvar. Sicer pa je tožeča stranka šele med postopkom postavila zahtevek o obstoju služnostne pravice, pri čemer se je tožena stranka spremembi tožbe uprla, sodišče pa o tem ni odločilo. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je bila sprememba tožbe smotrna. Taka odločitev je procesno nepravilna: pogoji za zakonsko domnevo po tretjem odstavku 190. člena ZPP niso podani. Sicer pa so vsi razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Ni jih mogoče preizkusiti glede bistvenega vprašanja, kdaj in v kakšnem obsegu je bila dogovorjena služnost. Podpornih zidov na cesti ni, asfaltiranje pa ne nudi zadostne podlage za ugotovitev, da je bil leta 1986 prvotni dogovor noveliran. Ugotovitve, sprejete na podlagi ogleda na kraju samem, so v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem. Pri tem revizija citira izpoved priče E. Z. Stvarna pravica služnosti ne more biti ustanovljena z ustnim dogovorom in realizacijo. Tožeča stranka torej obstoja služnostne pravice v spornem delu ni dokazala, niti ni dokazala oviranja služnosti.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrže, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP). Glede na čas izdaje sodbe prve stopnje je bilo po 498. členu novega ZPP treba v revizijskem postopku uporabiti določbe ZPP (1977).

Revizija delno ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Če se tožbeni zahtevek v premoženjskem sporu, kakršen je obravnavani, ne nanaša na denarno terjatev, revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (tretji odstavek 382. člena ZPP 1977). Enako sklepanje izhaja tudi iz uporabe določbe drugega odstavka 186. člena ZPP 1977. Stranka si mora sama zagotoviti pravico do revizije že z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je torej obvezna sestavina tožbe. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ne pa preizkus sojenja z uvedbo tretje instance. Povedano utemeljuje sklepanje, da izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi (in izostanek kasnejšega postopanja v skladu z določbo 40. člena ZPP 1977), posledično pomeni tudi za toženo stranko izgubo pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka sicer opredelila vrednost tožbenega zahtevka po tožbi z dne 4.01.1994 z zneskom 81.000 SIT, kar ji ob uporabi določb ZPP (1977) omogoča pravico do revizije, vendar le v obsegu tedaj postavljenega tožbenega zahtevka. Kasnejša razširitev tožbe v pripravljalni vlogi z dne 16.07.1998 na ugotovitev, da je bila sklenjena služnostna pogodba, da je tožena stranka dolžna dopustiti utrditev in asfaltiranje dovozne poti in da je dolžna izstaviti za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi sposobno listino, pa ni opredeljena z navedbo vrednosti spora. V pogojih iz 40. člena ZPP (1977) ta napaka ni bila sanirana. Tožena stranka torej tudi sama ni storila ničesar, da bi bila vrednost spornega predmeta po razširjeni tožbi opredeljena, zato tudi njo zadenejo glede dovoljenosti revizije enake posledice, kakor bi zadele tožečo stranko. Isto velja tudi glede nasprotne tožbe, vložene dne 21.03.1994, saj tudi nasprotne tožbe tožena stranka ni opredelila z navedbo vrednosti spora. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico izgubo pravice do revizije, zaradi česar jo mora revizijsko sodišče zavreči. Tako je bilo treba postopati v skladu z določbo 392. člena ZPP (1977) in zavreči revizijo, kolikor izpodbijano sodbo napada v obsegu odločitve o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe in ugoditve tožbenemu zahtevku, vsebovanem v razširitvi tožbe z dne 16.07.1998, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z dopolnilno sodbo.

Revizija pa je dovoljena, kolikor izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve pod točko I. sodbe sodišča prve stopnje z dne 3.12.1998. Vendar pa revizijski preizkus v obsegu trditvene podlage revizije pokaže, da sodišče druge stopnje v obsegu navedene odločitve ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava. Res je, da je postopek po tožbi zaradi motenja posesti proti toženi stranki tekel vzporedno z obravnavanim postopkom zaradi oviranja služnosti, vendar pa se revizijsko sodišče strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da se identiteta spora ne presoja le po vsebini tožbenega zahtevka, pač pa tudi glede na njegovo podlago. Zahtevek v tej pravdi, postavljen na odstranitev ovir, ki preprečujejo izvrševanje služnosti, predpostavlja razpravljanje in ugotovitev o obstoju zatrjevane stvarne služnosti. V pravdi zaradi motenja posesti pa pravica do posesti ni predmet obravnavanja. Zato ne drži revizijska trditev, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z 11. točko drugega odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker se zaradi pomanjkanja ugotovitve odločilnih dejstev sodbi sodišč druge in prve stopnje ne moreta preizkusiti. V nasprotju s takšnim zatrjevanjem namreč revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi nižjih sodišč zajemata v svojih razlogih vsa odločilna dejstva, ki jih ocenjujeta vsako zase in v medsebojni povezavi, zaradi česar ni mogoče pritrditi kritiki, da so si razlogi med seboj v nasprotju. Revizija v tem obsegu pravzaprav načenja razpravo o utemeljenosti dokazne presoje, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovili sta, da je bila služnost sicer ustno dogovorjena, vendar pa gre tudi v tem obsegu za njeno ustanovitev s pravnim poslom (51. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih). Tožeča stranka je obstoj pravnega posla dokazala, zaradi česar lahko na podlagi določb 57. člena navedenega zakona zahteva varstvo svoje pravice kot tudi ugotovitev obstoja služnosti.

Vse ostale revizijske navedbe, posebej tiste, ki se nanašajo na spremembo tožbe, delijo usodo odločitve o zavrženju nedovoljene revizije, kolikor ta napada izpodbijano sodbo v obsegu odločitve o nasprotni tožbi in o zahtevku, o katerem je odločeno z dopolnilno sodbo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 166., 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela. Tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.