Jedro

Pravica stranke do spoštovanja načela kontradiktornosti v zvezi z izvedbo dokazov izhaja iz ureditve v ZPP. V skladu z določbo 239. čl. ZPP se priči lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se glede obrestnega zahtevka v odločbi o zahtevku iz nasprotne tožbe delno s p r e m e n i tako, da je tožnik oz. toženec iz nasprotne tožbe M. G. dolžan tožencu J. K. plačati od 30.9.2001 do 31.12.2001 zamudne obresti po obrestni meri, ki se je plačevala v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika M. G. zoper toženca J. K. na razveljavitev zadolžnice z dne 30.11.2000, s katero je tožnik priznal tožencu dolg in zavrnilo je zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 10.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 27.12.2001 z zakonitimi zamudnimi obresti od tega zneska od 27.12.2002 dalje do plačila. Zavrnjen je tudi podrejeni zahtevek tega tožnika na ugotovitev, da je listina imenovana zadolžnica datirana z 30.11.2000 nična in ne ustvarja pravnih posledic ter da je toženec zaradi tega dolžan tožniku plačati znesek tolarske protivrednosti 10.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 27.12.2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 27.12.2001 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in naložilo M. G., da je dolžan plačati J. K. znesek 15.338,76 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonitimi obrestmi od tega zneska za čas od 30.9.2001 dalje do dokončnega poplačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati tožencu 431.982,00 SIT stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni. V dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnik zadolžnice z dne 30.11.2000 ni podpisal v zmoti, da tožniku tudi ni uspelo dokazati, da bi to zadolžnico podpisal zaradi tega, ker je bil zaradi dejanj toženca z nedopustno grožnjo v utemeljenem strahu. Ugotovilo je, da tožnikova obveznost iz zadolžnice ima dopustno podlago v posojilih, ki jih je najemal tožnik pri tožencu in zato kot neutemeljen zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev oz. ugotovitev ničnosti zadolžnice z dne 30.11.2000 in njegov zahtevek na vračilo 10.000 DEM v tolarski protivrednosti. Hkrati je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe, saj je ugotovilo, da je utemeljen toženčev zahtevek, da mu je tožnik dolžan plačati znesek iz zadolžnice, zmanjšan za 10.000 DEM, kar je tožnik tožencu plačal po podpisu zadolžnice, s katero se mu je zavezal plačati 40.000 DEM do 30.9.2001. Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zatrjuje, da je sicer iz podatkov spisa razvidno, da je podpisal zadolžnico za 40.000 DEM, prav tako iz listin v spisu izhaja, da je 15.2.1996 podpisal posojilno pogodbo za znesek 50.000 DEM in še eno posojilno pogodbo 15.9.1996 za nov znesek 50.000 DEM, da pa je tožencu skupno izročil 46.465 DEM in po podpisu zadolžnice še 10.000 DEM. Iz podatkov spisa pa po navedbah pritožbe ne izhaja, da bi toženec kdajkoli tožniku izročil 30.000 DEM, nasprotno pa je tožnik tožencu izročil vsaj 56.000 DEM, ob tem, da mu je dejansko posodil le 20.000 DEM. Zato se tožnik sprašuje od kje sodišču ugotovitev, da je toženec tožniku posodil 30.000 DEM, saj iz listka z dne 15.12.1995 izhaja, da je ta znesek toženec izročil R., ne glede na to, da ga je podpisal tožnik. Še manj je tožniku jasno od kje ugotovitev, da je tožencu vrnil preko 50.000 DEM in da mu še vedno dolguje 30.000 DEM, kar naj bi izhajalo iz zadolžnice in predhodnih posojilnih pogodb, ki so bile sestavljene zaradi tega, ker naj bi dejansko tožnik odplačeval le obresti. Te obresti pa so bile oderuške, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati glede na vsebino obveznega predpisa. Iz navedb v tožbi in izvedenih dokazov bi sodišče lahko brez težav prišlo do zaključka, da je zadolžnico podpisal v zmoti, ki je botrovala prisila in strah pred maščevanjem toženca, ki je fizično napadal pred tem njegovo ženo. Da bi se to povsem razjasnilo, je zahteval, da se v tem postopku vpogleda spis P 272/98 Okrožnega sodišča v K., in sicer zapisnik o zaslišanju priče I. R., ki je kot priča povsem jasno izjavila, da tožencu ni dolžna ničesar, ker je on vse že prejel. Sodišče pa tega dokaza ni izvedlo z obrazložitvijo, da toženec ni soglašal z branjem tega zapisnika in da tožnik ni predlagal neposrednega zaslišanja priče. Tožnik je predlagal dokaz, da se prečita zapisnik o zaslišanju priče in sodišče bi ta dokaz moralo izvesti in ga oceniti ne glede na to, kaj je toženec menil. Predlagal je tudi vpogled v celoten spis P 272/98, zato meni, da sodišče povsem napačno razlaga določilo 217/2 čl. ZPP. Načelo neposrednosti je, da se dokazi izvajajo pred senatom. Branje zapisnika o izpovedi neke priče iz drugega postopka pa ni isto kot branje zapisnika o izpovedi priče v istem postopku, ki je bila zaslišana na enem od predhodnih narokov in je prišlo do začetka obravnave znova. Branje zapisnika iz drugega spisa je listinski dokaz in se ta prebere pred senatom po načelu neposrednosti. Če toženec vsebini te listine nasprotuje, bi moral on zahtevati zaslišanje priče R.. Dolžnikovi dolgovi do drugih ne morejo biti podlaga oceni, da je dolžan tudi tožencu. Sicer pa ni bilo podlage za zadolžnico, saj je dejansko tožencu dolg že plačal in preplačal, oderuške obresti pa niso dovoljene. Zato je ničnost zadolžnice očitna in tožencu ne dolguje več ničesar, najmanj pa to, kar uveljavlja v nasprotni tožbi. Ker je tožencu dolg že preplačal, bi mu moral toženec vsaj 10.000 DEM po zadolžnici vrniti. Iz teh razlogov predlaga spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev te sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba tožnika oz. toženca iz nasprotne tožbe sicer sama po sebi ni utemeljena, je pa pritožbeno sodišče, ki mora paziti po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350.člena ZPP) ugotovilo, da je glede višine obrestne mere zamudnih obresti za čas pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS 83/2001) sodišče prve stopnje odločilo v škodo pritožnika, zato je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Po izpodbijani sodbi bi moral tožnik plačati tožencu na terjatev, izraženo v tuji valuti, ki se bo preračunala v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, zakonite zamudne obresti od tega zneska za čas od 30.9.2001 dalje do dokončnega poplačila. Za obveznosti, ki se plačujejo v tolarski protivrednosti na dan plačila, kot v konkretnem primeru, pa pred uveljavitvijo OZ sodna praksa ni priznavala zakonitih zamudnih obresti, ki so imele v tistem obdobju trojno funkcijo, poleg klasične (plačilo za uporabo tujega denarja) še revalorizacijsko in kaznovalno. Glede višine obrestne mere zamudnih obresti pri teh obveznostih je bila sodna praksa enotna v stališču, da se v skladu s pravnim mnenjem, objavljenem v Poročilu o sodni praksi VS RS I/93, za te obveznosti prizna višina obrestne mere, ki je enaka najvišji dopustni pogodbeni obrestni meri. Šele s 1. januarjem 2002, ko je začel veljati OZ, je za obveznosti, ki se valorizirajo z valutno klavzulo, veljala obrestna mera iz OZ, če se stranki o višini obrestne mere nista dogovorili drugače. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo že pred 1.1.2002 priznati zakonitih zamudnih obresti, ampak bi pred tem datumom moralo glede višine obrestne mere zamudnih obresti upoštevati sodno prakso, ki je priznavala na te zneske samo zamudne obresti v višini obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Pritožbeno sodišče je v tem delu zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 4. tč. 358. člena ZPP.

Ko je preizkušalo pritožbene navedbe, pa je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka, ki se smiselno očita v pritožbi, ker v dokaznem postopku ni prebralo zapisnika o izpovedi I. R. v zapisniku Okrožnega sodišča v K. v zadevi P 272/98. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik predlagal takšen dokaz v tožbi. Na naroku 18.3.2004 (list. št. 14 spisa) toženec ni soglašal s branjem izpovedi I. R., zaslišane v zadevi P 272/98 z navedbo, da on v tej pravdni zadevi ni bil stranka. Zahteval je neposredno zaslišanje te osebe, vendar je tožnik, ki je predlagal ta dokaz, izrecno izjavil, da zaslišanja I. R. ne predlaga, ker naj bi njena izpoved bila jasno razvidna iz zapisnika v zadevi P 272/98. Ob takšnem stanju zadeve je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da zapisnika o izpovedi I. R. ne bo bralo in dokaza z njenim zaslišanjem ne bo izvajalo. V tej odločitvi vidi pritožba kršitev postopka, ker meni, da pomeni branje zapisnika iz drugega spisa dokaz, ki bi ga moralo sodišče izvesti in načelo neposrednosti s tem ne bi bilo kršeno. Ta razlaga tožnika je po mnenju pritožbenega sodišča zmotna. Toženec ni bil stranka v postopku P 272/98, v katerem je I. R. izpovedala kot stranka, zato je utemeljeno v tem postopku zahteval, če je tožnik vztrajal pri izpovedi te osebe kot priče, njeno neposredno zaslišanje, da bi ji lahko postavil eventuelna vprašanja in sploh spremljal njeno izpoved. To je temeljna pravica jamstva poštenega sojenja, do katere ima vsaka stranka v postopku pravico že na podlagi ustave. Pravica stranke do spoštovanja načela kontradiktornosti v zvezi z izvedbo dokazov izhaja tudi iz ureditve v ZPP. V skladu z določbo 239. čl. ZPP se priči lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. V skladu z določbo 2. odst. 289. čl. ZPP pa ima na kontradiktorni glavni obravnavi pravico postavljati vprašanja priči tudi stranka in njen zastopnik ali pooblaščenec. V primeru, če bi se samo prebrala izpoved določene osebe v drugem postopku, v katerem toženec ni sodeloval kot stranka in zato tudi ni imel možnosti postavljati vprašanja priči, bi minimalna jamstva poštenega dokaznega postopka, ki jih ima stranka v vsakem konkretnem sporu, bila prekršena (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-39/95). Zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko ob takšnem dejanskem stanju zadeve ni prebralo izpovedi I. R. v zadevi P 272/98 in je pritožbeni očitek, da je v zvezi s tem zagrešilo kršitev postopka, neutemeljen.

Po oceni pritožbenega sodišča je bilo tudi dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno in na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Na podlagi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, je zanesljivo ugotovilo, da je toženec tudi dejansko posodil tožniku zneske, ki so navedeni v listini, predvsem v končni zadolžnici, ki jo je tožnik podpisal prav pri svojem odvetniku. V celoti prepričajo razlogi izpodbijane sodbe o tem, da tožnik ni dokazal niti grožnje niti zmote pri podpisu zadolžnice. Prav tako ima v izvedenem dokaznem postopku vso podlago zaključek izpodbijane sodbe, da je obstojala veljavna pravna podlaga za sklenjeno zadolžnico, saj so bili zneski, ki jih izkazuje zadolžnica tožniku s strani toženca dejansko posojeni in v teh zneskih po prepričljivih ugotovitvah sodišča tudi niso zajete oderuške obresti iz razmerja med pravdnima strankama. Pritožbene navedbe, v katerih tožnik ponavlja, da plačil iz zadolžnice tožnik ni prejel, so brez dokazne podlage. Prav tako tudi navedbe, da vsebuje zadolžnica le oderuške obresti, ki niso dovoljene. Za te navedbe tožnik tekom tega pravdnega postopka ni predložil nobenega dokaza. Še ko je bil vabljen na sodišče zaradi izvedbe dokaza z njegovim zaslišanju, se vabilu ni odzval tako, da je sodišče lahko zaslišalo kot stranko le toženca in tudi to okoliščino pravilno ocenilo po 262. členu ZPP. Pritožbeno sodišče je v ostalem nespremenjenem delu neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP).