Jedro

Termin „vzdrževanje“ groba zajema predvsem ureditev groba neposredno po pokopu, čiščenje in ohranjanje primerne stopnje urejenosti ter okraševanja (s cvetjem, svečami).

Novejša sodna praksa je pri tovrstnih stroških omejevalna, saj priznavanje odškodnine za „vzdrževanje„ groba ni neposredno urejeno z zakonom, ampak je interpretativna izpeljanka določbe iz prvega odstavka 172. člena OZ (ki določa, da mora tisti, ki povzroči, da kdo umre, povrniti običajne stroške za njegov pogreb), omejevalno razlago navedene norme OZ pri prisoji odškodnine za stroške, pretrpljene zaradi izkazovanja naklonjenosti do umrlega svojca pa narekujejo tudi moralno-etične norme in družbene vrednote. Opisan restriktiven pristop se ne nanaša toliko na stroške ureditve groba po pokopu, kot na tem časovno sledeče stroške ohranjanja določenega nivoja urejenosti in krasitve.

Izrek

Pritožbama prvotožnice in toženke se delno ugodi in se v odločitvi glede odškodnine za premoženjsko škodo prvotožnice v obliki pogrebnih stroškov (obsodilni del v višini 431,26 EUR in zavrnilni del v višini 215,63 EUR, oboje s pripadki) in stroškov vzdrževanja groba (obsodilni del v višini 3.711,25 EUR in zavrnilni del v višini 9.308,28 EUR, oboje s pripadki) ter v odločitvi o pravdnih stroških sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožene stranke se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi glede odškodnine za nepremoženjsko škodo prvotožnice, drugotožnice in tretjetožnice spremeni tako, da se v prvem odstavku izreka nerazveljavljeni del zneska 22.980,82 EUR (18.838,31 EUR) nadomesti z zneskom 7.511,27 EUR, in se zato nerazveljavljeni del zneska 10.462,04 EUR (prva alineja prvega odstavka izreka) nadomesti z zneskom 2.503,75 EUR, zneska 6.259,39 EUR (v drugi in tretji alineji prvega odstavka izreka) pa se nadomestita z zneskoma 2.503,76 EUR, v obrestnem delu odločitve pa se znesek 5,507.123,70 SIT nadomesti z zneskom 1,800.000,74 SIT.

V ostalem se pritožbi prvotožnice in toženke ter v celoti pritožba drugotožnice in tretjetožnice zavrnejo ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna poleg že plačane odškodnine tožnicam plačati še odškodnino v znesku 22.980,82 EUR in sicer prvi tožnici v znesku 10.462,04 EUR, drugi tožnici v znesku 6.259,39 EUR in tretji tožnici v znesku 6.259,39 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 5,507.123,70 SIT od 22.9.2005 pa do 31.12.2006, ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 231,90 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (prvi odstavek izreka).V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnic zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del uvodoma navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava, po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo tožnice. Grajajo materialnopravno nepravilnost prvostopnega zaključka o temelju odškodninske odgovornosti, saj soodgovornost pokojnega za nastalo prometno nesrečo priznavajo v bistveno manjšem obsegu od na prvi stopnji ugotovljene. Izpostavljajo, da bi moral voznik tovornega vozila vozilo upravljati s tolikšno hitrostjo, da bi se lahko pred vsako oviro ustavil, v konkretnem primeru pa je glede na okoliščine in razmere na cesti vozil s preveliko in neprilagojeno hitrostjo, kar je potrdil tudi izvedenec cestno prometne stroke, po mnenju katerega bi bila primerna hitrost vožnje glede na razmere na cesti 60 km/h, kar je zavarovanec toženke prekoračil skoraj za 50% (25 km/h). Tožnice še izpostavljajo na prvi stopnji ugotovljeno, da bi zavarovanec toženke glede na bližino naselja lahko hojo pešcev po cesti kljub prometnemu znaku, ki to prepoveduje, pričakoval. Zaradi vsega navedenega toženka po prepričanju tožnic za škodni dogodek odgovarja v večjem obsegu od na prvi stopnji ugotovljenega (60%), zato v tem delu predlagajo spremembo prvostopne sodbe. Prvotožnica graja še višino prisojene odškodnine za materialno škodo v obliki stroškov za vzdrževanje groba, pri čemer se sklicuje na svojo izpovedbo, iz katere naj bi izhajala utemeljenost njenega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz tega naslova v višini 625,00 EUR letno oz. skupaj 15.022,53 EUR, in ne zgolj na prvi stopnji prisojenih 351,00 EUR letno. Tožnice grajajo še prvostopno odmero pravdnih stroškov, v okviru katere sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo stroškov k tožbi priloženega predpravdnega zahtevka, poleg tega pa pravdnega uspeha pravdnih strank ni odmerilo po fazah. Predlagajo spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri pritožbenih navedb, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške.

Zoper obsodilni del uvodoma navedene sodbe se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka nad že izplačanim delom odškodnine, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava toženka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tožnicam v celoti priznalo vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in jo praktično samo zmanjšalo za odstotek soprispevka, s čimer se toženka ne strinja, saj dosojena odškodnina presega vse razumne meje in je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, z določili in namenom tovrstne odškodnine ter v nasprotju z Obligacijskim zakonikom – OZ. Tako naj bi sodišče prve stopnje prvotožnici ob predpostavki popolne odgovornosti zavarovanca toženke za škodni dogodek s prisojo zneska 22.951,09 EUR prisodilo previsoko odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo, ki je popolnoma neusklajena s primerljivimi primeri. Toženka izpostavlja, da je sicer nepričakovana smrt moža za vsakogar šok, ki ga ne more povrniti nobena odškodnina, vendar je potrebno odločati v okviru sodne prakse, ki takšnih odstopanj ne dovoljuje. Po prepričanju toženke je previsoka tudi odškodnina, ki je bila iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti očeta odmerjena drugotožnici in tretjetožnici, pri čemer toženka še poudarja, da sta se obe navedeni tožnici v času izgube očeta osamosvajali od doma, zato je utemeljena in pravična le tista odškodnina, ki jima je bila iz tega naslova po toženki že izplačana. Poleg tega pa sodišče prve stopnje tretje tožnice sploh ni zaslišalo o duševnih bolečinah, ki jih trpi. Znatno pretirana naj bi bila tudi prvotožnici prisojena odškodnina za materialno škodo, pri odmeri katere sodišče prve stopnje kljub predlogu toženke ni naredilo poizvedb na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, koliko je prvotožnica prejela na račun pogrebnih stroškov, za stroške vzdrževanja groba pa naj bi toženka prvotožnici pravično odškodnino že izplačala. Toženka priglaša pritožbene stroške.

Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožbi prvotožnice in toženke sta delno utemeljeni, pritožba drugotožnice in tretjetožnice pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevne niti v pritožbi tožnic izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka tožnic in višini soprispevka zavarovanca toženke je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar pa ne velja za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, ki jo je za vse tri tožnice sodišče prve stopnje prisodilo v nekoliko previsokem znesku. Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode prvotožnice v obliki stroškov vzdrževanja groba in pogrebnih stroškov pa sodišče prve stopnje ni dovolj izčrpno raziskalo dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je pokojni ob pozni nočni uri izven naselja hodil brez odsevnika in to skoraj ob sredini oz. na levi polovici desnega voznega pasu smerne ceste, po kateri je bila dovoljena le vožnja motornih vozil (ti dejanski zaključki niso predmet pritožbene graje), tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je k prometni nesreči, v kateri ga je do smrti povozil zavarovanec toženke, v 40% prispeval prav oškodovanec sam. Res je sicer, da je zavarovanec toženke zaradi nasproti vozečih vozil vozil s kratkimi (zasenčenimi) lučmi, pri čemer pa ni vozil z zmanjšano hitrostjo, ki bi v takem prometu in ob takih lučeh morala biti nižja od zavarovančeve hitrosti 85 km/h (nekje okrog 60 km/h), kot to v svoji pritožbi utemeljeno izpostavljajo tožnice. Kljub taki hitrosti zavarovanca toženke (ki je bila po ugotovitvah izvedenca prometne stroke sicer v mejah na tem cestnem odseku – izven naselja - dovoljene hitrosti 90 km/h), je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je prvenstveno odgovornost za škodni dogodek pripisati oškodovancu, pokojnemu zadnji odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 3). Le-ta je namreč s hojo po levi polovici desnega voznega pasu ceste, na kateri je bila hoja pešcev sploh prepovedana, povzročil nevarno prometno situacijo, kateri se zavarovanec toženke (zaradi ugotovljene prehitre vožnje glede na dane razmere – tema, zasenčenost luči) ni uspel izogniti. Ker je zavarovancu toženke mogoče očitati zgolj opisano prehitro vožnjo glede na dane prometne razmere, medtem ko je oškodovanec na opisani način s kršitvijo večih prometnih predpisov (hoja po desni strani vozišča, hoja na odseku ceste, po kateri je dovoljen le promet za motorna vozila, hoja skoraj po sredini cestišča) ustvaril zanj nevarno prometno situacijo ter je skrb za lastno varnost v nočnem času opustil tudi z neuporabo odsevnih teles, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovancu pripisati (vsaj) po toženki zatrjevani 40% soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Pri navedenem zaključku je bila že upoštevana večja nevarnost, ki v cestnem prometu izvira iz uporabe motornega vozila (kot vse izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 3). Neutemeljena je zato pritožbena graja tožnic, ki se v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava zavzemajo za priznanje manjšega odstotka soprispevka oškodovanca.

Slediti pa je mogoče pritožbeni graji prvotožnici prisojene denarne odškodnine za materialno škodo v obliki pogrebnih stroškov in stroškov vzdrževanja groba, ki jo je v posledici smrti moža utrpela prvotožnica. Prvo navedena škoda naj bi po zatrjevanjih prvotožnice znašala 718,77 EUR. V okviru smiselnega pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje kljub predlogu toženke v odgovoru na tožbo ni opravilo poizvedb o tem, koliko je na račun pogrebnih stroškov prvotožnica že dobila izplačano od Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS. Sodišče prve stopnje se o navedenem dokaznem predlogu tudi ni izjasnilo, zato je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4), da zatrjevanega zmanjšanja višine škode iz naslova pogrebnih stroškov toženka ni z ničemer izkazala. Po prepričanju sodišča druge stopnje bi moralo sodišče prve stopnje navedenemu dokaznemu predlogu toženke slediti, ga obrazloženo zavrniti ali pa toženki naložiti, da predlagane poizvedbe opravi sama. Ker sodišče prve stopnje ni storilo ničesar od navedenega, je ostalo vprašanje morebitnega zmanjšanja višine te škode zaradi s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS že povrnjenih pogrebnih stroškov neraziskano, kar je v skladu s 355. členom ZPP narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v tem delu (upoštevaje že v tožbi priznanega 10% soprispevka oškodovanca torej razveljavitev prvostopne sodbe glede odločitve o zahtevku na plačilo 646,89 EUR, od tega glede na prvostopno odločitev o 40% soprispevku oškodovanca 431,26 EUR v obsodilnem delu – prva alineja prvega odstavka izreka, in 215,63 EUR v zavrnilnem delu – drugi odstavek izreka). Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da toženka upoštevaje podatke pravdnega spisa iz tega naslova prvotožnici med postopkom na prvi stopnji očitno ni še ničesar plačala (list. št. 7 in 13).

Pri prisoji denarne odškodnine za prvotožničino materialno škodo v obliki stroškov vzdrževanja groba, ki jo prvotožnica graja kot prenizko, toženka pa kot previsoko odmerjeno, je sodišče prve stopnje po prepričanju sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je v skladu s 355. členom ZPP narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je namreč prvotožnici iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 7.020,00 EUR, saj naj bi po prvostopnih zaključkih prvotožnici zaradi vzdrževanja groba nastajala škoda v obliki izdatkov za 50 sveč letno po 2,85 EUR, 5 šopkov letno po 20,85 EUR in 5-kratne oskrbe groba letno po 20,85 EUR, kar znese skupaj 351,00 EUR na leto, za dobo 20 let pa priznani znesek 7.020,00 EUR; pri tem pa upoštevaje 40% soprispevek pokojnega po zaključku sodišča prve stopnje toženko bremeni le odškodnina za 60% te oblike materialne škode prvotožnice, torej plačilo 4.212,00 EUR (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 4). Termin „vzdrževanje“ groba zajema predvsem ureditev groba neposredno po pokopu, čiščenje in ohranjanje primerne stopnje urejenosti ter okraševanja (s cvetjem, svečami). V sodni praksi se je že dalj časa postavljalo vprašanje, v katerem obsegu in za kakšno obdobje je mogoče s tem v zvezi nastale stroške prevaliti na povzročitelja škode. Novejša sodna praksa je pri tovrstnih stroških omejevalna, saj priznavanje odškodnine za „vzdrževanje„ groba ni neposredno urejeno z zakonom, ampak je interpretativna izpeljanka določbe iz prvega odstavka 172. člena OZ (ki določa, da mora tisti, ki povzroči, da kdo umre, povrniti običajne stroške za njegov pogreb), omejevalno razlago navedene norme OZ pri prisoji odškodnine za stroške, pretrpljene zaradi izkazovanja naklonjenosti do umrlega svojca pa narekujejo tudi moralno-etične norme in družbene vrednote. Opisan restriktiven pristop se ne nanaša toliko na stroške ureditve groba po pokopu, kot na tem časovno sledeče stroške ohranjanja določenega nivoja urejenosti in krasitve (s svečami, s cvetjem ipd.). Novejša sodna praksa vrhovnega sodišča opozarja, da je potrebno z vidika vprašanja, kateri del stroškov vzdrževanja groba predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo, ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete (kot sestavina lastnega žalovanja in ohranjanja spomina na umrlega). Pri tem je za premoženjsko škodo, za katero je povzročitelj škode dolžan plačati odškodnino, šteti le prvo navedeno obliko, in sicer v obsegu, ki zajema stroške ureditve groba po pokopu in ne vsakršne, ampak krajevnim razmeram primerne dostojne krasitve za čas žalovanja. Ker med slednje že po naravi stvari lahko spadajo le stroški, ki so povezani s pogrebom, ne morejo zajemati tistih izdatkov, ki so sicer namenjeni obiskovanju in krasitvi groba, vendar so od njega časovno oddaljeni in se nadaljujejo po trenutku, ki zamejuje trajanje krajevno običajne pietete oziroma žalovanja. Po vsem obrazloženem je prvotožnici mogoče prisoditi odškodnino za pokritje stroškov vzdrževanja groba le za krajši čas po smrti moža. Kolikšno je to obdobje in kakšna je krajevnim razmeram primerna dostojna krasitev bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju natančneje ugotoviti, morebiti tudi s podrobnejšim zaslišanjem pravdnih strank. Vse navedeno je narekovalo razveljavitev sodbe sodišče prve stopnje tudi v tem delu. Upoštevaje med postopkom na prvi stopnji iz tega naslova po toženki že priznanih 200.000,00 SIT ter glede na 40% soprispevek oškodovanca že izplačanih 120.000,00 SIT (500,75 EUR), za kar je prvotožnica znižala svoj prvotno postavljeni tožbeni zahtevek iz tega naslova v višini 3,240.000,00 SIT oz. 13.520,28 EUR (glede na priznano 10% sokrivdo 90% zatrjevane škode v višini 3,600.000,00 SIT oz. 15.022,00 EUR - list. št. 7 in 13 spisa), je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljaviti za znesek 3.711,25 EUR (priznanih 4.212,00 EUR – že plačanih 500,75 EUR), v zavrnilnem delu pa za znesek 9.308,28 EUR. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje še enkrat odloči o višini premoženjske škode, ki prvotožnici nastaja zaradi vzdrževanja groba pokojnega in ki jo je v skladu z novejšo sodno prakso mogoče naložiti v povrnitev toženki.

Toženka pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin, ki jih tožnice trpijo zaradi izgube moža oziroma očeta, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi v intenziteto duševnih bolečin, ki jih prvotožnica trpi ob izgubi moža, s katerim sta vse do tragičnega škodnega dogodka složno živela. S smrtjo moža se je prvotožnici izjalovilo pričakovanje skupnega življenja, ostala je praktično sama, saj se odrasli hčerki osamosvajata od doma. Vendar pa ni mogoče spregledati pravne narave denarne odškodnine, ki jo sodišče odmeri za duševne bolečine; le-ta namreč predstavlja zgolj satisfakcijo (tolažbo, zadoščenje) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano, po drugi strani pa je potrebno upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Prav slednjega kriterija pa sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo. Upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih tožnici kot zadoščenje za duševno trpljenje zaradi smrti moža (180. člen OZ) po prepričanju sodišča druge stopnje pripada le znesek 16.691,70 EUR (4,000.000,00 SIT), glede na zaključek o le 60% odgovornosti toženke za obravnavani škodni dogodek zaradi 40% soprispevka oškodovanca, pokojnega, pa ji je dolžna toženka iz tega naslova izplačati le 10.015,02 EUR. Ker je toženka prvotožnici med postopkom na prvi stopnji iz tega naslova priznala odškodnino v višini 3,000.000,00 SIT, nato pa ji upoštevaje zatrjevani 40% soprispevek izplačala znesek 1,800.000,00 SIT (7.511,27 EUR), kot izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 2, ji je dolžna po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji (4. točka 358. člena ZPP) kot odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti moža plačati še znesek 2.503,75 EUR.

Podobno velja tudi za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti očeta, ki jih trpita drugotožnica in tretjetožnica. Tudi tukaj sodišče druge stopnje ne dvomi v intenziteto duševnih bolečin obeh navedenih tožnic. Tretjetožnica sicer med postopkom na prvi stopnji ni bila zaslišana, vendar pa je v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah zatrjevano stopnjo duševnih bolečin tretjetožnice sodišče prve stopnje utemeljeno potrdilo na podlagi izpovedb drugih dveh tožnic (prvo- in drugotožnice), ki duševno trpljenje tretjetožnice opažata, ko se slednja vrne iz tedenskega dela v Ljubljani in redno obiskuje očetov grob. Utemeljena pa je pritožbena graja toženke, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova ni dovolj upoštevalo načela objektivne pogojenosti odškodnine ter je drugotožnici in tretjetožnici prisodilo višjo odškodnino od tiste, ki jo sodna praksa prisoja v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo znižanje drugotožnici in tretjetožnici prisojene odškodnine iz tega naslova na zgolj 12.518,78 EUR (3,000.000,00 SIT), upoštevaje 40% soprispevek oškodovanca pa na 7.511,27 EUR. Ker je toženka vsaki od navedenih tožnic iz tega naslova že med postopkom na prvi stopnji priznala denarno odškodnino v višini 2,000.000,00 SIT, nato pa jima upoštevaje zatrjevani 40% soprispevek izplačala znesek 1,200.000,00 SIT (5.007,51 EUR), kot izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 2, jima je dolžna po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji upoštevaje že opravljeno plačilo iz tega naslova plačati še znesek 2.503,76 EUR.

Spremembo prisojenega zneska odškodnine je bilo potrebno upoštevati tudi pri obrestni odločitvi (zadnji del prvega odstavka izreka prvostopne sodbe), tako da zakonske zamudne obresti tečejo le od tolarske protivrednosti na drugi stopnji znižane višine tožnicam prisojene odškodnine (1,800.000,74 SIT).

Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti glede na pravdni uspeh v pravdi. Pri tem pa naj sodišče prve stopnje ne spregleda, da je bil v postopku na prvi stopnji tožbeni zahtevek tožnice enkrat modificiran glede na med postopkom opravljeno delno plačilo, kar bo narekovalo odmerjanje pravdnega uspeha in stroškov postopka po fazah postopka. Pri ugotavljanju za pravdo potrebnih stroškov tožnic pa naj sodišče prve stopnje upošteva, da toženka prejem predpravdnih zahtevkov tožnic v odgovoru na tožbo smiselno priznava, ko navaja, da je odškodninske zahtevke prejela dne 6.4.2006 (list. št. 6 spisa).

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.