Jedro

Ker je zdravniška komisija druge stopnje na podlagi medicinske dokumentacije in po pregledu tožnika ugotovila, da nima drugih okvar organizma, ki bi jih po ocenitvi po seznamu odstotkov vojaške invalidnosti lahko ocenili 100% in uvrstili v prvo skupino invalidnosti, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more uspeti z izpodbijanjem revizijske odločbe, ki je odločila, da se tožniku pravica do dodatka za postrežbo in pomoč druge stopnje ne prizna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1171/95-18 z dne 16.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.6.1995. Z njo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote I. z dne 21.4.1995, s katero je bila G.M., vojaškemu vojnemu invalidu II.

skupine priznana pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč druge stopnje od 1.2.1995 dalje v višini 71.331,65 SIT mesečno, in odločila, da se tožniku te pravice ne prizna.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da v zadevi ni sporno, da je bil G.M. kot vojaški vojni invalid po 25. členu Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81, 10/82 - popr. 41/83, 75/85, 14/86 popr. in št. 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPVI), ki se je po določbi 2. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabljal kot republiški predpis, razvrščen v II. skupino, v katero spadajo invalidi s 100% invalidnostjo. Sporno je vprašanje, ali je okvara organizma, ki je nastala pri tožniku neodvisno od vojaške invalidnosti, skupaj z vojaško invalidnostjo enaka okvari organizma vojaškega invalida I. skupine, v katero so bili po 25. členu zakona razvrščeni invalidi s 100% invalidnostjo, ki jim je za redno življenje potrebna postrežba in tuja pomoč. Po 42. členu ZTPVI so imeli pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč vojaški invalidi I. skupine in tudi vojaški invalidi II., III. in IV. skupine, pri katerih je nastala okvara organizma neodvisno od vojaške invalidnosti in je skupaj z vojaško invalidnostjo enaka okvari organizma vojaškega invalida I. skupine. Navedene kategorije vojaških invalidov so bile po 2. odstavku istega člena glede uveljavljanja pravice dodatka za postrežbo in tujo pomoč razvrščene v tri stopnje. Iz podatkov in listin upravnih spisov izhaja, da je zdravniška komisija druge stopnje na podlagi medicinske dokumantacije po pregledu tožnika ugotovila, da poleg okvar organizma, na podlagi katerih mu je bil priznan status vojaškega invalida druge stopnje, nima drugih okvar, ki se sicer ne upoštevajo za vojaško invalidnost, ki pa bi jih v primeru ocenitve po seznamu odstotkov vojaške invalidnosti lahko ocenili 100 % in uvrstili v I. skupino invalidnosti. Tožnik tudi ni nepremičen in samostojno opravlja osnovne fiziološke potrebe. Ker pri njem ne gre za paraplegijo in ker ni vezan na posteljo, tudi ni možna smiselna uporaba 206. točke seznama odstotkov vojaške invalidnosti, na katero se sklicuje zdravniška komisija prve stopnje. Po presoji sodišča je zdravniška komisija v postopku na drugi stopnji dovolj podrobno obrazložila, zakaj je ocena zdravniške komisije na prvi stopnji z dne 5.4.1995, ki temelji na uporabi 206. točke seznama odstotkov vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 70/82), neustrezna. Po presoji sodišča je torej mnenje zdravniške komisije druge stopnje, v razmerju do drugačnega mnenja zdravniške komisije prve stopnje popolno in dovolj jasno obrazloženo, da ga je lahko presodila tožena stranka, ko je v postopku revizije odločala o tem, ali bo tožniku priznana ali ne pravica dodatka za postrežbo in tujo pomoč.

Tožnici vlagata pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Navajata, da je sodišče vprašanje potrebnosti tuje pomoči in postrežbe preozko obravnavalo. Navezna okoliščina za presojanje potrebne pomoči in postrežbe drugega je ne samo paraplegija in vezanost na posteljo temveč dejansko zdravstveno stanje, ki omogoča samostojno opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Sodišče ni presojalo dejanskega zdravstvenega stanja. Trajne spremembe zdravstvenega stanja so povzročile pri tožniku odpoved osnovnih življenjskih funkcij in njegovo smrt. Pokojnemu tožniku ni bila dana možnost oporekati mnenju komisije druge stopnje, saj o tem ni bil seznanjen. Njegovo spremenjeno zdravstveno stanje se je dnevno slabšalo. Formalistično ugotavljanje njegovega zdravstvenega stanja kot ga je podala zdravniška komisija druge stopnje, ni in ne more biti popolno in prepričljivo. V ničemer ne izpodbija tožnikovih trditev o nesposobnosti samostojnega življenja in opravljanja osnovnih življenjskih funkcij, kot jih je podal v tožbi. Ob neskladju zdravniške komisije bi bilo potrebno dejansko zdravstveno stanje ugotavljati z neposrednim strokovnim pregledom in po potrebi z morebitnimi preiskavami. Ne zadošča zgolj površen razgovor. Pomembna je zato natančna terminska opredelitev dejanskih okoliščin, vpoštevnih za odločanje. Pri tožniku je bolezen napredovala zlasti v času odločanja. S pomočjo drugih je bilo pokojnemu tožniku omogočeno užiti zadnje življenjsko obdobje tudi izven bolniške postelje. Ta okoliščina pa ne more biti relevantna za presojo njegove dejanske zdravstvene sposobnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta pri svojih odločitvah v konkretni zadevi izhajala iz mnenja zdravniške komisije druge stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je to mnenje, čeprav drugačno od mnenja zdravniške komisije prve stopnje, popolno in dovolj jasno obrazloženo, da je lahko tožena stranka presodila, da tožniku ne pripadajo uveljavljane pravice do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. Zato je bilo v konkretni zadevi po presoji pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo, to je določbe Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, določbe Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti in Pravilnika o medicinskih indikacijah za razvrstitev vojaških invalidov od I. do IV. skupine po stopnji potrebe po postrežbi in tuji pomoči in skupini vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82).

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Če je prišlo do dodatnih bolezenskih sprememb, kot to zatrjuje pritožba in se je zdravstveno stanje tožniku poslabšalo, kar bi kazalo, da je nastopilo novo dejansko stanje, bi lahko bilo to podlaga za vložitev novega zahtevka. Ne more pa biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.