Jedro

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 7.302,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2004 dalje do plačila in materialno škodo v znesku 62,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2003 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da zaključek sodišča prve stopnje, da se škodni dogodek ni zgodil v okviru gradbišča, nima podlage v dejanskem stanju in izvedenih dokazih. Policija je v zapisnik o ogledu kraja nesreče zapisala, da se vidi ograjeno gradbišče z oranžno ograjo v višini 1,5 m in da je na koncu ograje na desni strani viden jašek, ki je bil dodatno ograjen z dvema paletama. Da se je dogodek zgodil v okviru ograjenega gradbišča in ne izven njenega, izhaja tudi iz izjav zaslišanih prič in tožnika. Vsako gradbišče ima dostop tako za delavce kot tudi za tovorna vozila in gradbene stroje. To je dovozna pot, ki jo uporabljajo vsi izvajalci in podizvajalci del na gradbišču in je s tem dejansko del gradbišča. Drži, da gradbišče ni bilo ustrezno varovano in da so nanj občasno zašli tudi mimoidoči, vendar je tožnik pojasnil, da so takšne osebe, ki so zašle na gradbišče, odvračali in jih napotili na pravo pot. Priča S. Đ. je pojasnil, da se je jašek nahajal na dovozu, ki je bil v sklopu gradbišča in da je bila varovalna ograja na tem mestu prekinjena le zato, da so tam lahko vozili kamioni. Da se je dogodek zgradil na gradbišču je potrdil tudi policist M. A. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča podana izključno na podlagi izjave priče Z. K., ki pa na kraju škodnega dogodka ni bil navzoč in o njem ni bil obveščen. Ob pravilni oceni izvedenih dokazov bi tako sodišče moralo ugotoviti, da je tožnik poškodbo utrpel na gradbišču in s tem odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je bil odgovoren za zavarovanje gradbenih odprtin.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik trdi, da je dne 16.7.2002 kot delavec utrpel nezgodo na gradbišču BTC, ko je padel v nezaščiten jašek. Za varstvo pri delu je bilo odgovorno podjetje V., d.d., zavarovanec tožene stranke, zato od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine v znesku 7.365,21 EUR.

Po mnenju tožene stranke je tožbeni zahtevek neutemeljen. Škodo pri delu ali v zvezi z delom mora delavcu povrniti delodajalec, to pa ni bil zavarovanec tožene stranke. Zavarovanec tožene stranke ni prevzel obveznosti koordinatorja varstva pri delu, vsako podjetje ali obrtnik, ki je nastopal na skupnem gradbišču kot izvajalec ali podizvajalec, je bil sam odgovoren za škodo, ki bi nastala njihovim delavcem v zvezi z delom. Škoda je tožniku nastala zaradi nespoštovanja delovnih navodil ali varnostnih predpisov, zaradi tožnikove neprevidnosti. Jašek je bil pravilno zavarovan, po do sedaj zbranih podatkih pa se ni nahajal na gradbišču nakupovalnega centra City park, ki ima naslov Šmartinska cesta 152g, saj je iz zapisnika o nesreči razvidno, da so bili policisti klicani na naslov Šmartinska 152. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je zaključilo, da do nesreče ni prišlo na gradbišču „glede na omejitev gradbišča na samo zgradbo“ in glede na to, da je bila dovozno pot na kateri je bil jašek, splošno dostopna (tudi obiskovalcem City parka, ki je bil tedaj že delno odprt), zato te poti in s tem jaška, ni mogoče šteti kot del gradbišča. Za nesrečo je lahko odgovoren le upravljalec ali lastnik ceste.

Takšen zaključek je preuranjen. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da pojem gradbišča ne more obsegati le objekta, na katerem se vrši gradnja, ampak tudi zemljišče ob tem objektu, ki je potrebno za opravljanje del, ki so v zvezi z gradnjo. To je sedaj jasno zapisano tudi v 2. členu Zakona o gradivi objektov – ZGO – 1 (Ur. l. RS, št. 110/02). Dejstvo, da so se v konkretni zadevi opravljala dela pri nadgradnji objekta, samo po sebi zato ni odločilno. Če se je dovozna pot uporabljala za potrebe gradbišča, potem je bila po mnenju pritožbenega sodišča del gradbišča, ne glede na to, da so pot občasno uporabljali tudi drugi obiskovalci (že delujočih trgovin v City parku). Sodišče prve stopnje se zaenkrat tudi še ni opredelilo do izpovedb priče S. Đ. in tožnika, niti ne do navedb v zapisniku policije o ogledu kraje nesreče (priloga A11), ki bi kazale na to, da se je jašek nahajal znotraj ograje, ki je označevala gradbišče, medtem, ko priča Z. K., o legi jaška ni vedel ničesar. Šele po celostni dokazni oceni, upoštevaje tudi dejstvo, da gradbišče nedvomno ne obsega le pojem objekta, na katerem so se vršila gradbena dela, bo mogoč zaključek ali je do nesreče prišlo v okviru gradbišča ali ne. Sicer pa temu, da se je jašek nahajal na gradbišču, tožena stranka sploh ni ugovarjala.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo, zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. čl. ZPP). Ocenjuje namreč, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je potrebno tudi, da ugovori tožene stranke sploh še niso bili predmet obravnave. Kolikor bi te ugovore prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi poseglo v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. čl. Ustave).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.