Jedro

Toženec kot dolžnik ima ugovore proti tožniku kot prevzemniku terjatve v enakem obsegu, kot bi jih imel do odstopnika. Toženec je ugovarjal, da z družbo ni bil v poslovnem odnosu in da od družbe ni prejel nobenega posojila.

Poslovanje kot zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor pomeni poslovanje v imenu in na račun družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 79.000,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo, da je toženec izkazal, da ne obstaja pravni posel, na podlagi katerega dolguje vtoževani znesek. Tožnik je predložil pogodbo o odkupu obeh terjatev in iz izpovedi tožnika, ki mu sodišče ne očita verodostojnosti, izhaja utemeljenost terjatev. Terjatev družbe B. d.o.o. do toženca je obstajala in še ni bila izpolnjena, zato bi sodišče moralo ugoditi zahtevku. Toženec je kot direktor A. d.o.o. družbi B. d.o.o. odobril leasing in to pomeni, da ne drži njegova trditev, da z družbo B. ni bil v poslovnem odnosu. Toženec je tudi priznal v odgovoru na tožbo, da je znesek prejel od družbe B. d.o.o., vendar kot vračilo posojila A., čemur sodišče nekritično sledi. B. A. ni bil zakoniti zastopnik družbe in ni jasno, zakaj bi svoj dolg vrnil preko družbe, katere ustanovitelj in zakoniti zastopnik sta brat in oče. V resnici je družbo upravljal D. D. Pri plačilu so napisali „nakazilo posojila“ in ne „vračilo“. Neverodostojno je, da bi se dogovorili za vračilo posojila v DEM v letu 2008. Posla med tožencem in družbo ni mogoče zanikati na podlagi pisnih izjav pred DO X, saj je D. D. pojasnil, da je sprejemal različne podatke od A. A. in C. A. Zato je poskus toženca nelogičen in neživljenjski in mu sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče ne bi smelo zavrniti zahtevka zgolj zaradi dejstva, da je družba B. d.o.o. svojo terjatev odstopila tudi D. D. To je po 420. členu OZ dopustno. Šele z naznanitvijo cesije dolžniku pride do manifestacije prenosa navzven. Napačno je stališče sodišča, da je terjatev neobstoječa, ker je bila odstopljena v času, ko je potekal izbris družbe B. d.o.o. iz sodnega registra. Družba je izbrisana, ko je izbris objavljen. Sam postopek izbrisa ne pomeni, da družba ne posluje oziroma ne bi smela poslovati.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev. Vztraja, da je šlo za vračilo posojila, katerega je dal A. A. oziroma družini v letu 2002. D. D. je različno izpovedoval v različnih postopkih, priči B. in C. A. pa skladno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 421. člena OZ. Toženec kot dolžnik ima ugovore proti tožniku kot prevzemniku terjatve v enakem obsegu, kot bi jih imel do odstopnika, to je družba B. d.o.o. Toženec je ugovarjal, da z družbo ni bil v poslovnem odnosu in da od družbe ni prejel nobenega posojila. Toženec je še trdil, da so plačani zneski družbe B. d.o.o. na njegov račun predstavljali vračilo dolga, katerega je imel kot posojilojemalec A. A. v letu 2002 in kar mu je posojilojemalec oziroma njegova družina vrnili preko tedaj njihove družbe B. d.o.o. Zmotno meni pritožba, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je bila družba B. d.o.o. v postopku izbrisa iz sodnega registra. Cesijska pogodba je bila sklenjena 2. 11. 2010, družba pa je bila izbrisana 19. 11. 2010, zato sodišče ni zavrnilo zahtevka iz tega razloga, pač pa je sodišče pri dokazni oceni, komu bo sledilo, upoštevalo tudi to dejstvo. Enako velja za trditev pritožbe, da naj bi sodišče zavrnilo zahtevek, ker je tri dni pred izbrisom, to je 16. 11. 2010, družba cedirala isto terjatev D. D. Sodišče ni v sodbi zapisalo, da zato zavrača zahtevek. Pač pa je to dejstvo ocenilo skupaj z drugimi dokazi, zlasti zaslišanj prič D. D., B. in C. A., E. E. in obeh strank. Izpovedbe je tudi primerjalo z izpovedbami, ki so bile povzete v odločbi Davčne uprave, Davčni urad X z dne 16. 11. 2010. Nato šele je sledilo toženi stranki.

6. Pritožba meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna, ker je sodišče ugotovilo, da sledi tožencu, ki je izpovedal, da z družbo B. d.o.o. ni posloval. Pritožba navaja, da je sam toženec priznal, da je kot direktor družbe A. d.o.o. odobril družbi B. d.o.o. leasing. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da poslovanje kot zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor pomeni, da je posloval v imenu in na račun družbe A. d.o.o. z družbo B. d.o.o. in ne kot fizična oseba. Zato v dokazni oceni sodišča ni nasprotja glede tega dejstva.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj ne sledi tožniku, ampak tožencu in pričam A. Sodišče je opravilo primerjavo poizvedb prič B. in C. A. v pravdi in v davčnem postopku, kakor tudi pričevanje priče D. D. v davčnem in v tem postopku. Pričevanje tožnika in obeh A. je bilo skladno, medtem ko je bilo pričevanje D. D. nekonsistentno. Priča C. A. je pojasnila, da je bil formalni lastnik družbe B. d.o.o. njegov oče, priča je bila formalni direktor, dejansko pa je družbo upravljal D. D. Ta priča pa je trdila, da so družbo dejansko obvladovali A., čeprav je bil v času vrnitve lastnik on, direktor E. E. pa za posojilo naj ne bi vedel. Priča D. D. je trdila, da je za posojila izvedela šele v davčnem postopku; sodišče pa je ugotovilo, da je v davčnem postopku priča izpovedala drugače; šlo naj bi za provizijo za odobren leasing. Potek dogodkov pa je pojasnil toženec in njegova izpovedba je bila skladna s pričevanjem obeh A. 8. Pritožba meni, da je odločilno, da je pri nakazilu družbe B. d.o.o. pisalo „nakazilo posojila“ in ne „vračilo posojila“. Sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno ovrednotilo, ko je ugotovilo, da to ne more pomeniti samo po sebi, da obramba tožene stranke o neobstoju posla, ne bi bila utemeljena. Pritožba meni, da je obramba toženca neživljenjska in nelogična. Pritožbeno sodišče pa na to odgovarja, da je trditvena podlaga, ki jo ponuja tožeča stranka glede nastanka posojila oziroma terjatve, neživljenjska in nelogična. Družba B. d.o.o. naj bi dala tožencu posojilo brez pogodbe in pojasnila, kako so prišli s tožencem v stik in zakaj posojilo fizični osebi. Pač pa je tožencu uspelo dokazati, da ni bil v poslovnem razmerju z družbo B. d.o.o. in da so plačani zneski vračilo posojila, ki ga je sam dal A. A. zaradi prijateljskih odnosov. Družina A. pa je takrat obvladovala družbo B. d.o.o. in izpeljala vračilo posojila na toženčev račun preko družbe. Pritožba še meni, da je nelogično, da bi se toženec in A. dogovorili za vračilo posojila v DEM v letu 2008. Pri tem prezre, da je bil posel dogovorjen in izpolnjen leta 2002, ko še nismo imeli kot plačilno sredstvo EUR. Euro je bil uveden 1. 1. 2007 (Ur. l. RS, št. 114/2006). Pred uvedbo eura pa je bilo sklepanje posojilnih pogodb v tuji valuti oziroma v DEM dovoljeno.

9. Pritožba še opozarja, da je dvomljivo vračanje dolga fizični osebi preko računa in sredstev družbe. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je takšen način neobičajen. Vendar je v zvezi s tem tekel postopek na davčni upravi in glede na ugotovljena dejstva takšen način poslovanja nima za posledico ničnosti pogodbe, pač pa je tožena stranka dokazala, da je bila neobstoječa posojilna pogodba, iz katere terjatev je družba B. d.o.o. cedirala tožniku.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških temelji na odločbi 165. in 154. člena ZPP.