Jedro

Za oškodovanca, ki je utrpel zlom čolnička levega zapestja, obtolčenino dela trupa ter poškodbo vratnih mišic, je primerna odškodnina 5 povprečnih plač.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v IV. točki izreka, tako da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zviša za 418,31 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (t.j. v III. točki izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 462,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2006 do prenehanja obveznosti in zakonske zamudne obresti od zneska 4.755,69 EUR od 22. 3. 2006 do 31. 5. 2006 (I. točka). V umaknjenem delu (za plačano glavnico 3.964,28 EUR) je postopek ustavilo (2. točka). V presežku (za plačilo 10.862,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2006 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 10.533,10 EUR od 14. 3. 2006 do 31. 5. 2006) je zahtevek zavrnilo (III. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 447,23 EUR.

(2) Zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) ter odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP), in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da mu prisodi še 8.359,39 EUR oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in to drugi sodnici. Uvodoma navaja, da bi moralo sodišče škodo najprej ovrednotiti v povprečnih neto plačah, ki je edino zanesljivo merilo, in jo nato preračunati v EUR. Sicer meni, da odškodnina za vsako postavko prenizka. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti navaja, da bi moralo sodišče za vsako izmed lahkih poškodb (nateg vratne hrbtenice in obsežne udarnine desne črevnice) prisoditi po 1.800,00 EUR, hudo telesno poškodbo (zlom leve navikularke) pa je potrebno še višje ovrednotiti. Tožnikove življenjske aktivnosti so bile začasno zmanjšane, saj je bil 10 tednov omejen pri osnovnih dnevnih aktivnostih (hranjenje, oblačenje), športnih aktivnostih, vožnji avta... Sodišče bi mu moralo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prisoditi 6.600,00 EUR. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba povzema ugotovitve izvedenca ter poudarja, da se te kažejo predvsem pri težjem delu z dvoročnim orodjem, naslanjanju na iztegnjeno roko, ter obremenitvah levega zapestja. Tožnik je trpel duševne bolečine tudi zaradi dobljenih poškodb, nevšečnosti med zdravljenjem, odsotnosti iz službe, prehodne spremembe zunanjosti in negotovosti pred morebitnimi trajnimi posledicami nesreče. Meni, da mu gre iz tega naslova 5.007,51 EUR. Nadalje graja odločitev sodišča, ki mu za pretrpljeni strah ni prisodilo nobene odškodnine. Izvedenec je potrdil izpoved tožnika, da je utrpel močan primarni strah. Ta je bil sicer kratkotrajen, vendar po navedbah pritožbe pri nobeni prometni nesreči ne traja dlje kot pri tožniku, sodna praksa pa v takšnih primerih priznava odškodnino. Tudi sekundarni strah je bil po ugotovitvah izvedenca intenziven. Trajal pa je bistveno dlje kot 1 dan, saj je imel tožnik zaradi naknadnih zapletov pri zdravljenju zapestja več mesecev resne zdravstvene zaplete. Sodna praksa priznava odškodnino zaradi pretrpljenega strahu celo pri bistveno lažjih poškodbah (npr. zvinu vratne hrbtenice), zato bi ji sodišče moralo iz tega naslova prisoditi 1.251,88 EUR. Pritožba sicer meni, da je s pojmom pravična denarna odškodnina, kot jo pojmuje sodna praksa, ''nekaj hudo narobe'', saj izplačane odškodnine ne dosegajo niti polovice zbranih premij iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Končno pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Sodišče v nasprotju z Odvetniško tarifo in obvezujočimi stališči Odvetniške zbornice ni priznalo naslednjih stroškov: prihod h izvedencu 38,76 EUR, sestava odškodninskega zahtevka 600 točk, sestava pritožbe zoper prvo poravnalno ponudbo 750 točk ter plačilo taks in izvedenin 3 x 20 točk. Napačno je sodišče izračunalo tudi uspeh strank (tožnik je uspel z 31,1 % in ne 25 %), pri čemer bi moralo ugotoviti uspeh do delnega umika zahtevka in uspeh po tem.

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka.

(5) Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožnik pa jih konkretno in obrazloženo tudi ne uveljavlja.

(6) Pritožba sodišču prve stopnje sicer očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, vendar (razen ugotovitve o trajanju sekundarnega strahu) tega očitka ne konkretizira, temveč se osredotoča predvsem na materialnopravno pravilnost odmerjene odškodnine. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede vrste obsega poškodb, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin. Te ugotovitve so natančno opisane na strani šest, sedem in osem izpodbijane sodbe, in pritožba vanje ne zbuja nobenih tehtnih pomislekov.

(7) Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo dovolj razlogov o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji mu je nato zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti gledano ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - UPB1), zlasti stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodbe ter tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana primer prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Še višja zahtevana odškodnina bi šla po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

(8) Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.), za pretrpljeno škodo pa je prejel približno pet povprečnih plač v RS. Sodišče prve stopnje merila povprečne plače v RS, za uporabo katerega se zavzema pritožba, izrecno sicer ni navedlo, vendar je odškodnino v skupnem znesku 4.500,00 EUR pravilno odmerilo.

(9) Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da strah, ki ga je pretrpel tožnik, ne predstavlja pravno priznane škode. Tožnik je namreč trpel zelo intenziven primarni strah, ko je videl, da mu je zavarovanec tožene stranke zaprl pot, ter da se z motorjem ne bo mogel ustaviti in se bo gotovo poškodoval, iz izpovedi tožnika pa izhaja celo, da je trpel t. im. smrten strah. Po ustaljeni sodni praksi, oprti na teoretična spoznanja, predstavlja strah pravno priznano škodo, če je bil tako intenziven, da je porušil oškodovančevo duševno ravnovesje, ali če je trajal dalj časa. Vendar navedeno na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj je skupno dosojeni znesek odškodnine dovolj visok.

(10) Odškodnina v skupnem znesku 4.500,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, je po oceni pritožbenega sodišča za tožnika primerna satisfakcija. Temeljni načeli za odmero škode za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo upošteva stopnjo in trajanje bolečin in strahu in izhaja iz dejstva, da je vsak človek celota telesne in duševne biti.

V obravnavanem primeru skupna prisojena odškodnina (satisfakcija) znaša pet povprečnih plač, zato je pritožbeno zavzemanje za njeno zvišanje neutemeljeno.

(11) Za posebno odmero odškodnine za vsako izmed treh poškodb tožnika (zlom čolnička, obtolčenino desne strani trupa ter poškodbo vratnih mišic), kot se zavzema pritožba, ni podlage. Odškodnina se (v primerih, kot je tožnikov) namreč ne prisoja za utrpelo poškodbo, temveč za prestane (telesne in duševne) bolečine in za strah, te pa so v obravnavanem primeru posledica več poškodb.

(12) Pritožba neuspešno izpostavlja posamezne okoliščine, zaradi katerih naj bi tožnik utrpel večjo škodo, kot jo je ugotovilo prvo sodišče. Prehodne spremembe zunanjosti, odsotnost iz službe in v pritožbi izpostavljene začasne omejitve življenjskih aktivnosti med zdravljenjem (pri ukvarjanju s športom, vožnji z avtom ...), ne dajejo podlage za prisojo višjega zneska. Nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča znesek, za katerega prvostopenjsko sodišče pojasnjuje, da je primerna satisfakcija za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zadošča tudi še za pravično odškodnino iz naslova strahu.

(13) R azmerje med zbranimi sredstvi zavarovalnic iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja ter izplačanimi odškodninami ne predstavlja kriterija, po katerem bi se odmerjala višina odškodnine, kot napak namiguje pritožba.

(14)

Ker so pritožbeni razlogi glede odločitve o odškodnini neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, ki so predmet uradnega preizkusa (350. čl. ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

(15) Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (glej tar. št. 38 in 39) upravičen tudi do povrnitve stroškov sestave odškodninskega zahtevka 500 točk (ne pa tudi priglašenih 750 točk za „pritožbo zoper ponudbo“ tožene stranke, saj dopis v prilogi A6 ni pritožbe), ter plačila sodnih taks in izvedenin 3 x 20 točk. Med potrebne pravdne stroške sodi tudi prevoz tožnika do izvedenca v višini 38,76 EUR, česar mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo. Tožnikovi stroški, nastali do umika dela zahtevka, tako znašajo 725,94 EUR (sestava odškodninskega zahtevka 500 točk, tožbe 500 točk, izvedba plačila takse 20 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter sodna taksa za tožbo), nastali stroški po umiku pa 1.681,50 EUR (prvi narok 500 točk, prva vloga 500 točk, plačilo izvedenine 20 točk, druga vloga 375 točk, drugi narok 250 točk, plačilo takse 20 točk, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter izvedenina 496,80 EUR, taksa za sodbo 113,24 EUR, stroški tožnika za prihod na narok in k izvedencu 97,28 EUR + 38,76 EUR). Stroški tožene stranke po (neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo 96,45 EUR. Uspeh tožnika do umika dela zahtevka je 31,10 % (462,38 EUR + 4.293,31 EUR / 15.288,79 EUR), po umiku pa 42 % (462,38 EUR + 4.293,31 EUR / 11.288,80 EUR), uspeh tožene pa 68,90 % oziroma 58 %, in sta v takšnem deležu upravičeni do povrnitve odmerjenih stroškov. Izračun pokaže, da je po medsebojnem pobotanju je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 865,54 EUR. Znesek stroškov tožnika, naložen v breme tožene stranke, je treba torej zvišati za 418,31 EUR.

(16) Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel le v manjšem obsegu, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP).