Jedro

Izračunavanje višine deležev zakoncev na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju, ne more temeljiti le na matematičnem izračunu o finančnih prispevkih in ostalem denarnem vrednotenju. Upoštevati je treba vse okoliščine iz člena 59. ZZZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnica in toženi I.S. v času trajanja njune zakonske zveze s skupnimi sredstvi in delom pridobila stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem na ustreznih zemljiških parcelah in da sta solastninska deleža obeh na tem premoženju enaka in znašata za vsakega do ene polovice. Zavrnilo je tudi nadaljnji del tožbenega zahtevka, po katerem naj bi bil toženi I.S. dolžan kot zemljiškoknjižni lastnik zemljišč tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, po kateri se bo lahko vknjižila kot lastnica do ene polovice, ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Sklepanje, da je hišo zgradil toženi I.S., je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izpodbijana sodba ni zavzela stališča do trditev, da navedeni toženec ni bil finančno sposoben sam zgraditi hišo. Imel je namreč nizko pokojnino, poleg tega pa je gradil delavnico in še eno stanovanjsko hišo v K. Poleg tega iz odločbe SDK, ki jo izpodbijana sodba sicer navaja, ni razvidno, da bi blago, nabavljeno pri "B." bilo uporabljeno za gradnjo sporne stanovanjske hiše, saj je bilo v resnici uporabljeno za gradnjo druge stanovanjske hiše in za adaptacijo gospodarskega objekta. Dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič ne more potrjevati sklepanja, da bi šlo za skupno gradnjo, temveč le sklepanje, da se je hiša gradila za tožnico in prvega toženca. Če pa bi šlo za skupno gradnjo, o čemer bi moral biti sklenjen dogovor, bi bilo treba šteti, da so deleži strank enaki, dokler se ne dokaže kaj drugega. Kot prispevek h gradnji hiše ni mogoče upoštevati le vložka v denarju, ki sta ga tožnica in prvi toženec dobila ob poroki in krstu otroka, temveč tudi njuno delo, za tožnico posebej delo v gospodinjstvu in skrbi za otroka. Tudi pomoč tožničinih sorodnikov ni bila upoštevana kot prispevek pri gradnji hiše. Fizično delo, ki predstavlja pri gradnji znaten del, je v izpodbijani sodbi prezrto, ali pa je upoštevano v bistveno premajhnem obsegu.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Glede na dejanske ugotovitve, ki jih vsebujeta sodbi sodišč druge in prve stopnje, ne more biti dvoma, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca, ki sta bila zakonca od junija 1990 do konca 1998, spada tudi sporna stanovanjska hiša, ki je bila zgrajena v navedenem obdobju. Omenjeni pravdni stranki sta namreč pri gradnji finančno in fizično sodelovali z (neprerekanima) enakima prispevkoma - upoštevajoč zakonsko domnevo enakih deležev po določbi 1. odstavka 59. člena ZZZDR.

Opisana razlaga je sodišče prve stopnje pripeljala do dokaznega in pravnega sklepanja, da je bil vložek obeh zakoncev pri gradnji glede na celotno vrednost investicij majhen (2,4 % za oba, oziroma 1,2 % za tožnico), da je skupnega premoženja tako malo, da tožnica (ali tudi prvi toženec ?) lahko uveljavlja le denarni zahtevek, ki pa ga ni postavila. Dejanski in pretežni investitor in izvajalec je bil namreč drugi toženec, oče prvega toženca, na katerega zemljišču se je hiša gradila. Tako dejansko in pravno presojo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, vendar pa se v razlagi odločitve obe sodbi razlikujeta. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz ugotovitve, da se je gradnja pričela pred sklenitvijo zakonske zveze med tožnico in prvim tožencem in da je bila začeta za potrebe družine drugega toženca, da pa se je po sklenitvi zakonske zveze nadaljevala z dogovorom o skupni gradnji. Sodišče druge stopnje pa, ki "sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje kot pravilne", do obstoja dogovora o skupni gradnji, ki ga tožeča stranka tudi revizijsko zanika, ni zavzelo stališča. Ugotovilo je le, da je "celotno gradnjo resnično v pretežni meri financiral drugi toženec I.S.".

Tako se pokaže, da sodbi sodišč druge in prve stopnje pri pravni presoji spora ostajata na pol poti. Če gre za dogovor o skupni gradnji, je obseg skupnega premoženja (2. odstavek 51. člena ZZZDR) zakoncev (tožnice in prvega toženca) odvisen od dogovora z drugim tožencem o tem, kolikšni bodo deleži pogodbenikov na skupno zgrajeni stvari (ob možni predpostavki, da so enaki, če dogovora o višini deležev ni bilo). Če pa dogovora o skupni gradnji ni bilo (izpodbijana sodba o tem nič ne reče, čeprav sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje) bi bilo treba ugotavljati ob možni domnevi, da se je gradilo za mlada zakonca - v čigavo korist je drugi toženec "pretežno" financiral in izvajal gradnjo.

Zmotna pravna presoja je torej pustila opisana vprašanja odprta.

Zatrjevani obstoj dogovora o skupni gradnji terja dokazovanje o njegovi vsebini, nato pa opredelitev o višini solastninskih deležev strank dogovora glede na tako ugotovljeno vsebino. Pri tem revizija utemeljeno opozarja, da dokazno breme v tej smeri nosi drugi toženec.

Ne glede na povedano in ob domnevi, da je hiša bila zidana za mlada zakonca (ob relativizaciji eventualnega dogovora o skupni gradnji) pa ima revizija prav, ko izpodbijani sodbi očita tudi zmotno pravno presojo ob obsegu v zakonski zvezi pridobljenega skupnega premoženja (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Revizijsko sodišče se ne strinja s prikazom vrednotenja prispevka zakoncev h gradnji. Tudi ob odštetju prispevka drugega toženca (ali je ta svoj prispevek štel za pomoč svojemu sinu, prvemu tožencu ?) se ni mogoče strinjati povsem matematičnim izračunom, sprejetim v sodbah nižjih sodišč. Cenitev je bila opravljena dne 16.9.2002, hiša pa se je zidala od leta 1990 (1989?) dalje v domači režiji, z osebnim delom in družinsko pomočjo. Čista odstotkovna primerjava, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, glede na sedanjo vrednost stavbe, zato odpove in lahko privede do popačene presoje. Že izkustveno si je težko predstavljati, da bi dva zdrava, mlada človeka, oba zaposlena (s sicer skromno plačo) ustvarila skupaj le 2,4 % vrednosti celotne gradnje, čeprav se upošteva velik finančni prispevek drugega toženca. Napaka v navedeni pravni presoji, temelječi na matematičnem izračunu, je prišla do izraza v obeh sodbah. Sodišče prve stopnje namreč zanemari angažma in delo prvega toženca, sodišče druge stopnje pa to sprejme s poudarkom, da sta zakonca prispevala h gradnji le 1.800 evrov za vsakega. Pri tem sodišče druge stopnje sicer domneva, da "je vsa plača prvega toženca šla za gradnjo", vendar pa sklepa, da iz teh sredstev v 4 ali 5 letih ne bi zrasla stanovanjska hiša, vredna več kot 55.000.000 SIT. Gradnja se je izvajala postopno in z lastnim delom, tudi delom zakoncev. Če se je prvi toženec več fizično angažiral, je to zmogel, ker ga je tožnica razbremenila v gospodinjstvu in skrbi za otroke. Tudi če je njegova plača v celoti bila porabljena za gradnjo, je bila za druge potrebe porabljena tožničina (2. odstavek 59. člena ZZZDR). S temi okoliščinami se izpodbijana sodba ni ukvarjala. Sledeč matematičnemu izračunu bi že plača prvega toženca v petih letih dvignila prispevek zakoncev k gradnji za 48.000 tedanjih DEM (ob doslej ugotovljenem dejstvu, da je prejemal cca 800 DEM mesečne plače). Vrednost prispevka in s tem velikost deleža pa bi še porasla ob upoštevanju vrednosti vloženega dela (obeh) zakoncev. Pravilna uporaba določb 51. in 59. člena ZZZDR torej lahko ovrže sprejeto pravno presojo, po kateri bi tožnica imela le pravico do obligacijsko-pravnega zahtevka.

Vrednotenje denarnih prispevkov in vloženega fizičnega dela zakoncev, posebej prvega toženca, je torej v dosedanjem sojenju izostalo zaradi opisane napačne pravne presoje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar velja tudi v okviru v sodbi sodišča prve stopnje nakaznega dogovora o skupni gradnji. Zato je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje po določbi 2. odstavka 380. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na razloge, ki so že navedeni, napotkov za vnovično sojenje ni potrebno posebej navajati.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.