Jedro

Pri toženi stranki je bil podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi prilagoditve delovnih mest kadrovski strukturi, povezani s sofinanciranjem programa tožene stranke s strani ministrstva in posledično ukinitvi dotedanjih delovnih mest sodelavca v programih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 3. 11. 2015 brez pravnega učinka in neveljaven; za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2016; za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 6. 6. 2016; za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehala, ampak še vedno traja; za poziv tožnice nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013 in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 6. 6. 2016 dalje, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač v bruto znesku 1.285,87 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter plačilom mesečnih neto plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; za vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in za prijavo v socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ki je veljala med njima, pogodba o zaposlitvi z dne 21. 12. 2013 z aneksom z dne 10. 6. 2014 je bila namreč fiktivna. Pove, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katera je tista pogodba o zaposlitvi, ki med strankama velja, zaradi česar zatrjuje kršitev pravil o dokaznem bremenu delodajalca ter relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku in absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je jasno, katero pogodbo je delodajalec odpovedal. Zaradi navedenega meni, da sporna odpoved nima pravnega učinka oziroma gre za zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na pravnomočno sodbo opr. št. Pd 17/2015 z dne 1. 4. 2015 in dopolnilno sodbo z dne 29. 9. 2015, v katerih je sodišče ugotovilo, da je prišlo do transformacije zato, ker je bila tožnica že od 1. 1. 2013 brez vsakršne pogodbe o zaposlitvi. To po njenem mnenju pomeni, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 1. 2013, te pa tožena stranka ni odpovedala. Navaja, da ni šlo za situacijo, ko bi tožnica po sodbi uspela zaradi transformacije zadnje pogodbe o zaposlitvi, temveč je sodišče ugotovilo, da sta pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 12. 2013 in aneks z dne 10. 6. 2014 nična, ker je že pred tem obstajala pogodba za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje. Nadalje pove, da tožena stranka še ni izpolnila pravnomočne in izvršljive sodbe opr. št. Pd 17/2015 ter tožnici ni izročila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje, ampak ji je odpovedala fiktivno pogodbo. Meni, da še vedno obstaja veljavno delovno razmerje, pravnomočno ugotovljeno na podlagi sodbe sodišča od 1. 1. 2013 dalje do poziva nazaj na delo. Dalje navaja, da ukinitev delovnega mesta sodelavec v programih ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica skoraj dve leti polovico delovnega časa delo opravljala v socialni dejavnosti in polovico na delovnem mestu z brezdomnimi osebami. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile njene naloge razdeljene med strokovno delavko in laičnega delavca. Pove, da nikoli ni delala strokovnega dela, saj ni imela opravljenega strokovnega izpita. Trdi, da delovno mesto sodelavec v programu dejansko ni bilo ukinjeno, ampak preimenovano in razbito na dva naziva, v letih 2015 in 2016 pa je na delovnih mestih sodelavec v programih (laični) in vodja materialnih pomoči, vsako za polovični delovni čas, delal A.A.. Trdi, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, saj ni želela dostaviti vseh pogodb o zaposlitvi zanj. Sklicuje se na izpovedi prič, da namesto redno zaposlenih v zavetišču delajo prostovoljci in zaposleni prek javnih del, kar po njenem mnenju niti ni dovoljeno. Trdi, da različni viri financiranja niso razlog, da bi postalo delo delavca pod pogoji pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, poleg tega sta bili plači A.A. in tožnice enako financirani, zaradi česar zatrjuje diskriminacijo. Navaja, da je razlog za odpoved diskriminacija tožnice in poskus obida sodbe opr. št. Pd 17/2015, sodišče pa ne bi smelo priznati razpolaganj tožene stranke med prvim sodnim postopkom. Meni, da jo je tožena stranka diskriminirala, ko je ni prijavila kot zaposlene delavke v programu zaradi pridobitve subvencije za njeno delovno mesto, ker ob oddaji prijave na javni razpis ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pove, da se je tožena stranka pred svojimi notranjimi organi zavzemala, da tožnica zaradi spora pred sodiščem in inšpekcijskih postopkov ne sme priti več nazaj na delo. Navaja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je izbrala za odpoved ravno tožnico, čeprav je dokazno breme na njej. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo 8. člena ZPP, zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter kršitev pravic iz 2., 22. in 49. člena Ustave. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o diskriminacijskih razlogih, ki jih je zatrjevala tožnica. Kot nesklepčnega graja zaključek sodišča, da delovni mesti sodelavec v programu in laični delavec nista enaki. Sodišču prve stopnje očita, da ni pridobilo pogodb z javnimi delavci, kar bi bilo nujno glede na izpovedi predsednice tožene stranke in prič, da so tožničino delo z brezdomci pričeli opravljati javni delavci. Navaja, da sodba nima razlogov glede navidezne ukinitve tožničinega delovnega mesta, glede na prijavo v program in njegovo sofinanciranje do leta 2020, saj bi lahko tožena stranka še naprej uveljavljala subvencijo za tožničino delovno mesto. Navaja, da isto delo, kot ga je tožnica opravljala pri toženi stranki, sedaj opravljajo delavci prek javnih del, tako da potreba po njenem delu obstaja še naprej. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 1/2012 z dne 3. 12. 2012. Navaja, da je bil v času sprejema sklepa o ukinitvi delovnega mesta tožnice 3. 11. 2015 prvi delovni spor v fazi pritožbenega postopka, odpoved pa ji je bila zato podana zaradi nedovoljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 90. člena ZDR-1 (udeležba v postopku zoper delodajalca). Zatrjuje, da ji je bila v nasprotju s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1 odpoved podana zaradi razlogov diskriminacije (sodnega spora in izpostavljanja nezakonitosti ravnanja predsednice tožene stranke). Zatrjuje poseg oziroma ravnanje v nasprotju z drugim in četrtim odstavkom Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj je štelo, da je tožena stranka odpovedala veljavno pogodbo o zaposlitvi med strankama, zakaj je štelo, da ukinitev tožničinega delovnega mesta ni navidezna, prav tako pa je zavzelo stališče v zvezi s trditvami tožnice o neenaki obravnavi s strani tožene stranke. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da se tožnica ne strinja z uporabo materialnega prava in z ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi s temi vprašanji. To pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Pritožba neutemeljeno zatrjuje druge kršitve pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, tako da bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev iz 2., 22. in 49. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I). Ker je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo sodbo, nista podani zatrjevani kršitvi 2. in 22. člena Ustave, ki ju tožnica vidi v nezadostni obrazložitvi sodbe. V določbi 49. člena Ustave je zagotovljena svoboda dela, ki med drugim zagotavlja svobodno izbiro delovnega mesta in dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji. Svobode dela v smislu pravice do zaposlitve (ki bi bila lahko prekršena v primeru morebitnega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) 49. člen Ustave ne zagotavlja. Da bi bile z izpodbijano sodbo kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, povezane z delom, po 49. členu Ustave, pa pritožnica konkretneje ne zatrjuje in iz njenih pritožbenih navedb ne izhaja.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti po vsebini zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo tožnica očita zaradi neizvedbe dokaza s predložitvijo vseh pogodb o zaposlitvi za A.A.. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano navajala, kaj dokazuje s tem dokazom, prav tako tudi v pritožbi tega ne navaja, pač pa nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Dokaznega predloga za predložitev pogodb o zaposlitvi javnih delavcev, ki naj bi po tožničinem prepričanju opravljali njeno delo pri toženi stranki, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Glede na ugotovitev, da ne A.A. in ne drugi delavci dejansko ne opravljajo istega dela pri toženi stranki, kot ga je tožnica pred prvim prenehanjem delovnega razmerja, je izvedba dokaza z vpogledom v njihove pogodbe o zaposlitvi tudi sicer nepotrebna.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 11. 20015 nezakonit. Sklepa delodajalca o ukinitvi delovnih mest delavec, katerega delovno mesto je bilo ukinjeno, ne more izpodbijati v sodnem postopku, saj sodna pristojnost za to ni podana. Sodišče prve stopnje bi pravilno moralo ta del tožbe zavreči, vendar pa v ta del odločitve pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe tožnice ni moglo poseči. 9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 5. 5. 2016. Pravilno je ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1), saj je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi prilagoditve delovnih mest kadrovski strukturi povezani s sofinanciranjem programa tožene stranke s strani ministrstva in posledično ukinitvi dotedanjih delovnih mest sodelavca v programih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so: - da je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela sodelavke v programih, - da je tožena stranka v letu 2016 pridobila sredstva za večletno sofinanciranje programa v zvezi z brezdomci pod novimi pogoji kot pretekla leta, s katerimi ministrstvo zagotavlja finančna sredstva za 2,5 delavca, in sicer strokovno vodjo in strokovnega delavca s VII. stopnjo strokovne izobrazbe za polni delovni čas, ter laičnega delavca s VI. stopnjo strokovne izobrazbe za polovični delovni čas, - da je zaradi prilagoditve delovnih mest zahtevani kadrovski strukturi tožena stranka ukinila dotedanja delovna mesta sodelavca v programih, strokovnega delavca v programih in strokovnega delavca v programih - vodje programa, - da delo na nekdanjem delovnem mestu sodelavke v programih, kot ga je opravljala tožnica po prej veljavni sistemizaciji, ni enako delovnemu mestu laičnega delavca po novi sistemizaciji, ta namreč opravlja v zavetišču operativno tehnično delo (skrbi za fizično stanje zavetišča in za urejenost prostorov, hrano in čistočo ter izvaja prevoze), in ne opravlja strokovnega dela z uporabniki, to delo pa opravljata vodja programa in strokovna sodelavka, - da je delo, ki se je prej opravljalo na delovnem mestu sodelavca v programih, po novi sistemizaciji razdeljeno med strokovni delavki in laičnega sodelavca, - da je po novi sistemizaciji potreba po tožničinem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi prenehala, - da tožničine trditve o diskriminaciji niso utemeljene, ker delo laičnega sodelavca ni enako delu sodelavca v programih in ker je tožena stranka dokazala, da sistemizacije ni spreminjala samo zato, da bi se znebila tožnice.

10. Pritožbena navedba, da je tožena stranka odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi oziroma pogodbo o zaposlitvi in aneks, ki ju je sodišče v predhodnem delovnem sporu opr. št. Pd 17/2015 izreklo za nični, ni utemeljena. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (listina A 5) in je pri tem opisno navedla, na katero delo oziroma delovno mesto se ta nanaša (da je tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "sodelavec v programih" na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2013 ter aneksa k pogodbi z dne 10. 6. 2014 v povezavi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 17/2015 z dne 1. 4. 2015 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1078/2015 z dne 31. 3. 2016), tako da iz odpovedi jasno izhaja, katero pogodbo o zaposlitvi je tožena stranka tožnici odpovedala. Tudi v obrazložitvi redne odpovedi je nedvoumno zapisano, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 1. 2013, naprej na podlagi navedenih sodb delovnega sodišča, tako da na podlagi besedila v odpovedi ni nobenega dvoma, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama 27. 12. 2013, k njej je bil sklenjen tudi aneks 10. 6. 2014, na podlagi citirane sodbe pa se je spremenila iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s to posebnostjo, da je veljala že od 1. 1. 2013 naprej. Zmotno je prepričanje tožnice, da je s sodbo opr. št. Pd 17/2015 sodišče izreklo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in aneks k njej za nična. Nična v navedeni pogodbi o zaposlitvi in aneksu so zgolj določila, ki se nanašajo na trajanje pogodbe o zaposlitvi, ta so bila namreč za nazaj nadomeščena s sodbo sodišča, ki je odločilo, da je pogodba med strankama sklenjena za nedoločen čas. Določilo v pogodbi, ki se je nanašalo na začetek trajanja delovnega razmerja, pa je bila s citirano sodbo spremenjeno tako, da je delovno razmerje za nedoločen čas trajalo že od 1. 1. 2013. Ob dejstvu, da je tožena stranka natančno opisala, katero pogodbo o zaposlitvi odpoveduje tožnici, in glede na to, da tožnica in tožena stranka nista sklenili nobene pogodbe o zaposlitvi dne 1. 1. 2013, se tožnica neutemeljeno zavzema zato, da bi ji morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013, oziroma da delovno razmerje med strankama še obstaja, ker je bila odpovedana neobstoječa pogodba o zaposlitvi.

11. Tožnica sicer utemeljeno zatrjuje, da tožena stranka ni tožnici izročila pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela "sodelavec v programih" za nedoločen čas in polni delovni čas, kar ji je bilo naloženo s citirano pravnomočno sodbo. Vendar pa v sporih v zvezi s spremembo (transformacijo) delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas sodba sodišča spremeni obstoječo pogodbo o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Prav to se je zgodilo v predmetni zadevi v citiranem predhodnem delovnem sporu, na to pa ne vpliva dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dejanskega delovnega razmerja že od 1. 1. 2013 naprej, torej še preden je bila sklenjena (prva) veljavna pogodba o zaposlitvi za določen čas med strankama. Glede na to toženi stranki, ki je tožnici plačala vse neplačane denarne prejemke iz delovnega razmerja od 1. 1. 2013 do vrnitve na delo in jo za ta čas prijavila v obvezna zavarovanja, ni mogoče očitati, da ni ravnala skladno s pravnomočno sodbo. Ker toženi stranki za izpolnitev obveznosti, ki se je nanašala na obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje, ni bilo treba tožnici še izročiti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je ta med strankama že obstajala, nezakonita določila pa so bila spremenjena s citirano sodbo, ji ni mogoče očitati opustitve obveznosti iz pravnomočne sodbe. Dejstvo, da je tožnici po njeni vrnitvi na delo na podlagi pravnomočne sodbe odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa tudi ne pomeni, da tožena stranka ni ravnala skladno s pravnomočno sodbo. Tožena stranka je v predmetni zadevi dokazala obstoj poslovnega razloga (ukinitev tožničinega delovnega mesta), zaradi česar je prenehala potreba po njenem delu na delovnem mestu, ki ga je zasedala v času do prvega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na to je s trenutkom vrnitve tožnice na delovno mesto, ki je bilo v vmesnem času ukinjeno, nastal pri toženi stranki poslovni razlog, zaradi katerega ji je utemeljeno lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica v zvezi s tem sicer zatrjuje, da je ukinitvi njenega delovnega mesta botrovala prav bojazen tožene stranke, da jo bo tožena stranka po uspehu v sodnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 17/2015, morala vzeti nazaj na delo, vendar pa se v dokaznem postopku to ni izkazalo za resnično. S tem, ko je tožena stranka dokazala resničen in ne navidezen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se je tožničina trditev, da je tožena stranka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izkazala za neutemeljeno. Za zakonitost odpovedi ni odločilno, ali potreba po delu, ki ga je tožnica prej opravljala, še vedno obstaja pri toženi stranki, pač pa, ali ta potreba še vedno obstaja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta je bila sklenjena za delovno mesto "strokovne sodelavke v programih", to delovno mesto pa je bilo dejansko (in ne le navidezno) ukinjeno, delo pa se je razdelilo med več drugih delavcev. To je odločitev, ki jo lahko delodajalec sprejme po lastni presoji, kakšna organizacija dela se mu zdi najbolj ustrezna, sodišče pa ni pristojno presojati njene smotrnosti oziroma ustreznosti. Tudi očitki tožnice, da se tožena stranka pri virih financiranja programa brezdomstva ni potegovala za financiranje njenega delovnega mesta, niso utemeljeni. Odločitev, koliko delavcev potrebuje tožena stranka npr. za program brezdomstva in ali bo zaprosila za njihovo (so)financiranje s strani ministrstva oziroma občine, je poslovna odločitev tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati. Glede na to je treba tudi pritožbene navedbe v tej smeri zavrniti.

12. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tožnica pred prvim prenehanjem delovnega razmerja opravljala enako delo kot ga je v času njene vrnitve na delo opravljal A.A. na delovnem mestu laični delavec. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge za ugotovitve o različnosti nalog na obeh delovnih mestih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved priče A.A. in drugih, pritožbeno sodišče pa teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnica v pritožbi v nasprotju s svojimi predhodnimi trditvami v postopku zatrjuje, da ni opravljala strokovnega dela z brezdomci pri toženi stranki, saj je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala prav neposredno delo z uporabniki (brezdomci), kar je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje nedvomno strokovno delo in ne tehnično opravilo. Na to ugotovitev trditev v pritožbi, da tožnica ni imela strokovnega izpita, ne vpliva. Ob tem je treba dodati, da je tožena stranka dokazala, da se delo na delovnem mestu laični delavec, ki ga zaseda A.A., opravlja s krajšim delovnim časom od polnega (4 ure na dan), kar bi že samo zase zadostovalo za sklep, da to delovno mesto za tožnico ni ustrezno delovno mesto, zaradi česar ji tožena stranka v nobenem primeru ne bi bila dolžna ponuditi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto oziroma je po pravnomočni sodbi vrniti na delo na to delovno mesto. Pravilna in pravno pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v obdobju od 18. 6. 2014 do prvega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki 31. 12. 2014 delo opravljala samo v programu brezdomstva, tožnica pa tej ugotovitvi v pritožbi ne nasprotuje.

13. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 1/2012 z dne 3. 12. 2012, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje od ugotovljenega v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici na novo zaposlila delavca oziroma delavce, ki bi prevzeli tožničino delo, kot ga je opravljala pred prvim prenehanjem delovnega razmerja. Večino njenega dela sta prevzela delavca na delovnih mestih vodja programa in strokovna sodelavka, za kateri tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja, del njenega dela pa je prevzel A.A. na delovnem mestu laični delavec, a le s krajšim delovnim časom od polnega (polovičnim). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni zlorabila instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da bi na tožničino delovno mesto namesto nje zaposlila drug kader, ki opravlja isto delo kot prej tožnica.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na diskriminacijo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka dokazala, da tožnice z odpovedjo ni diskriminirala. Čeprav je bil prvi individualni delovni spor med strankama, v katerem je tožnica zahtevala reintegracijo, v času sprejema sklepa tožene stranke o ukinitvi tožničinega delovnega mesta v fazi reševanja pritožbe, to ne pomeni, da je tožena stranka dejansko spremenila sistemizacijo delovnih mest zgolj zato, da bi preprečila tožnici nadaljnje delo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj resničnega in ne navideznega odpovednega razloga, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, da bi šlo v predmetni zadevi za nedovoljen odpovedni razlog oziroma, da bi bila odpoved tožnici posledica prejšnjega sodnega spora ali opozarjanja tožnice na nepravilnosti pri toženi stranki. Glede na to so neutemeljeni tudi očitki, da je v predmetni zadevi prišlo do kršitve določbe 14. člena Ustave RS in določb Zakona o uresničevanju načela enake obravnave (Ur. l. RS, št. 50/2004 in nasl., ZUNEO).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl., ZDSS-1).