Jedro

Sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z nepravočasno vloženo pritožbo zoper upravni akt in sklep o zavrnitvi zahteve za razveljavitev klavzule pravnomočnosti nista akta, ki ju je mogoče (samostojno) izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnikov zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana-Kranj, št. 06122-2307/2005-110 z dne 25. 8. 2014 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-272/2009-43-LMJ z dne 26. 5. 2015). Z navedenim sklepom je upravni organ zavrnil predlog tožnikov za vrnitev v prejšnje stanje glede vložitve pritožbe zoper sklep o stroških izvršilnega postopka z dne 13. 5. 2014, zavrnil pa je tudi njun predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti omenjenega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 4. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj izpodbijani sklep ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Pri tem se je sklicevalo na določbe 2. in 5. člena navedenega zakona.

3. Tožnika sta zoper omenjeni sklep vložila pritožbo. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnika menita, da sta upravičena do sodnega varstva, saj se sporna odločitev upravnega organa nanaša na sklep, s katerim jima je inšpektorat odmeril stroške upravne izvršbe v višini 48.821,05 EUR. Zaradi višine zneska ne moreta sprejeti drugačnega stališča. Poleg tega dolžnost plačila omenjenega zneska kaže, da je sklep o stroških upravni akt, s katerim je bilo odločeno o njuni obveznosti in ne zgolj procesna odločitev.

7. Po presoji pritožbenega sodišča so navedene trditve za odločitev v tej zadevi nepomembne. Temeljijo namreč na zmotni predpostavki, da je sodišče v tem upravnem sporu odločalo o tožbi zoper sklep o stroških upravne izvršbe. Ker to ne drži in ker pravna narava sklepa o stroških kot upravnega akta (zoper katerega je dopusten upravni spor(1)) ne pomeni, da imajo to značilnost tudi vsi kasnejši, z njim povezani sklepi upravnega organa, teh stališč ni mogoče upoštevati.

8. Glede na navedeno so neutemeljene še pritožbene trditve o nesorazmernem, nezakonitem in neustavnem ravnanju, ki naj bi jima preprečevalo sodni preizkus pravilnosti odločitve inšpekcijskega organa, na podlagi katere morata plačati odmerjeni znesek. Podlaga za plačilo je sklep o stroških z dne 13. 5. 2014, ne pa sklep, na katerega se je nanašala v obravnavanem upravnem sporu vložena tožba. Po povedanem se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da s tožbo izpodbijani sklep ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ker z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov.

9. Ob tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre v delu sklepa, v katerem je bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za odločitev, ki je pomembna z vidika obstoja ene od procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje vložene pritožbe zoper sklep o stroških upravne izvršbe, konkretno njene pravočasnosti. Šele v primeru, če bo omenjena pritožba zavržena kot prepozna, bo nastopila situacija, na katero odkazuje drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ki določa, da o zakonitosti drugih aktov (torej aktov, ki niso upravni akti v smislu drugega odstavka istega člena) odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. ZUS-1 pa v drugem odstavku 5. člena kot take druge akte določa sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Po ustaljeni upravnosodni praksi je tak tudi sklep o zavrženju pritožbe zoper upravni akt. 10. Pritožnika bosta zato s tožbo, vloženo zoper sklep o zavrženju pritožbe, ki bo temeljil na zavrnjenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vložitev pritožbe, lahko uveljavljala tudi nezakonitost slednjega in s tem vplivala na presojo zakonitosti odločitve, da se pritožba kot prepozna zavrže (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 419/2012 z dne 30. 1. 2013).

11. Vrhovno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da niti sklep upravnega organa o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti(2) (v tem delu pritožba sicer nima posebnih navedb) ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Glede na peti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima namreč omenjena klavzula pravno naravo potrdila v smislu 180. člena ZUP (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 202/2012 z dne 5. 12. 2012), to je listine, ki potrjuje dejstvo, o kateri upravni organ ne vodi uradne evidence. Kot tako jo je mogoče uporabiti za dokaz obstoja tega dejstva.(3) To pa pomeni, da se s potrdilom ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke in zato ne gre za upravni akt. Enako velja v primeru, ko stranka zahteva spremembo potrdila (konkretno razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in s tem ugotovitev, da to dejstvo ni nastopilo). Za tak primer tudi noben drug zakon ne predvideva možnosti upravnega spora. Povedano pa ne vpliva na možnost pritožnikov, da v upravnem postopku in nato v upravnem sporu zoper zavrženje prepozno vložene pritožbe zoper sklep o stroških zatrjujeta njeno pravočasnost z navedbo, da je vložena v roku, ki teče od pravilno opravljene vročitve.

12. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

13. Pritožnika sta zato dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) ZUS-1 v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek), pri čemer je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

(2) Kot izhaja iz pritožbe, sta ga pritožnika utemeljevala z dejstvom, da jima sklep o stroških upravne izvršbe ni bil pravilno vročen.

(3) Tako tudi V. Androjna, E. Kerševan v: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 356.