Jedro

Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe temelji na presoji, - da je verjetnost terjatve izkazana, - da je izdaja ureditvene začasne odredbe, ki se po vsebini prekriva s tožbenim zahtevkom, dopustna le v primerih, ko bi zaradi nastanka težko nadomestljive škode ali sile kasnejše sodno varstvo ostalo brez pomena in je v primeru kasnejše zavrnitve zahtevka možna vzpostavitev prejšnjega stanja, - da tožnica ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode, - da urejevalna začasna odredba ne more temeljiti na tehtanju posledic iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, - da so verjetno izkazane posledice izdane začasne odredbe na toženkini strani težje od posledic neizdaje začasne odredbe na tožničini strani in - da v primeru neizdaje začasne odredbe kasnejše sodno varstvo ne bo ostalo brez pomena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica predlagala prepoved uporabe ter omogočanja ali dovoljevanja uporabe parcel 479/24, 479/25, 479/45 in 479/46 vse k. o. X1 katerikoli tretji osebi, vključno z dovozom in parkiranjem vseh vrst vozil na parceli 479/25 ter dovozom in parkiranjem vseh vrst vozil ter peš dostopom prek parcele 479/24.

2.Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa naj zadevo vrne v nov postopek.

Sodišče je zmotno ovrednotilo posledice neizdaje začasne odredbe v primerjavi s posledicami njene izdaje. Na eni strani gre za množična, sistematična in nevarna protipravna ravnanja (320 kršitev tedensko/16.640 kršitev letno), na drugi strani pa je potrebna zgolj minimalna logistična prilagoditev brez opaznega vplivanja na izvajanje toženkine dejavnosti. Toženka ima na razpolago alternativne možnosti za dostavo na južni strani (parcela 479/44 omogoča parkiranje 20 vozil in ne le 9, kot ugotovljeno v sklepu) in na zahodni strani na parceli 479/21. Iz potrdila o namenski rabi izhaja, da se parcela 479/44 nahaja v območju stavbnih zemljišč in jo zato toženka lahko uporablja kot parkirišče. Ne držijo njene navedbe, da gre za zelene površine. Sodišče ni prepoznalo, da toženka teh možnosti ne izkorišča zgolj iz želje po udobju in da ne spoštuje osnovnih pravil prometne ureditve na tožničini lastnini. S tem ravna v nasprotju z zakoni, dobrimi poslovnimi običaji in prometnimi predpisi ter grobo posega v varnost vseh uporabnikov zemljišča - najemnikov, obiskovalcev in ranljivih skupin. Ogroža se lastnina, zdravje in življenje oseb, sodišče pa je zaključilo, da nevarnosti ni, ker je škodo mogoče sanirati z odškodnino. Tak pristop odpira vrata ravnanjem brez skrbi za preventivo, je neprimeren in nevaren, saj gre za potencialno hude telesne poškodbe, duševne posledice in organizacijsko nevzdržno preganjanje več kot 16.000 kršiteljev letno ter vsakodnevni strah tožničine zakonite zastopnice in prokurista. Parkiranje na voznem pasu in pohodnih površinah brez plačila parkirnine 64-krat dnevno vodi v stopnjevanje prometnega kaosa na parcelah 479/24 in 479/25.

Sodišče ni opravilo tehtanja glede dela zahtevka, ki se nanaša na dovoz in parkiranje vseh vrst vozil in peš dostop do toženkinih poslovnih prostorov prek parcele 479/24. Pritožnica je pojasnila, da želi z začasno odredbo zavarovati svojo lastnino tako, da bi omogočila njeno običajno in varno uporabo, zlasti varen peš dostop zase, za svoje stranke in najemnike, za katere je vsaj posredno odgovorna, in kar jo izjemno obremenjuje. Pri presoji morebitnih negativnih posledic za toženko bi moralo sodišče ugotoviti, da zaradi prepovedi napačnega parkiranja toženki ne bi nastale omembe vredne posledice. V sklepu ni razlogov za zavrnitev zahtevka glede parcel 479/45 in 479/46. Zmotno je ugotovljeno, da jih toženka uporablja za dostop do poslovnih prostorov in da jih tožnica ne uporablja. Parcela 479/46 je ozka parcela, na kateri je žičnata ograja, ki je toženka ni nikoli uporabljala. Vanjo posega le zaradi udobja oziroma nepazljivosti. Glede parcele 479/45 toženka ni niti zatrjevala, da jo uporablja. Do parcele 479/21 v njeni lasti dostopa prek parcele 479/44.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča bo odločeno o predhodnem vprašanju. Dostop s parcel 479/24 in 479/25 je edini zgodovinsko in funkcionalno primeren vhod za poslovanje s strankami in logistiko trgovine. Na enak način ti parceli uporablja tudi tožnica. Številčne navedbe so močno pretirane. Ocena toženkinega prokurista o osmih avtomobilih na uro se je nanašala zgolj na najbolj obremenjeno uro v dnevu.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica s tožbo zahteva, da se toženki prepove uporaba ter omogočanje in dovoljevanje uporabe parcel 479/24, 479/25, 479/45 in 479/46. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe z vsebino, enako tožbenemu zahtevku.

6.V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da je tožnica solastnica spornih parcel, - da je v pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, vsebovan dogovor o osebni služnosti, ki ni vknjižen, niti pravica ni priposestvovana, in je zato verjetno, da toženka nima pravice uporabljati parcel 479/24 in 479/25 za dostop do poslovnih prostorov in parkiranje, - da je s toženkinim ravnanjem (ustavljanjem in raztovarjanjem ter parkiranjem vozil na parcelah 479/24 in 479/25) verjetno izkazano vznemirjanje tožničine lastninske pravice, - da toženka ni izkazala podlage za uporabo parcel 479/45 in 479/46, - da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za uveljavljanje varstva pred nastankom škode, ki bi lahko nastala tretjim, - da zasedanje parkirnih prostorov, onemogočanje nemotenega parkiranja tožničinim strankam in kršitev prometnega režima, ki ga je določila tožnica, ne predstavlja težko nadomestljive škode; povračilo te škode je mogoče uveljavljati z odškodninsko tožbo, - da so navedbe o povečanju onesnaženosti zaradi povečanega prometa in povzročanju vsakodnevnih skrbi tožničinim zastopnikom premalo konkretizirane, da bi omogočale presojo o obsegu in intenzivnosti škodljivih posledic, - da so korita vrnjena na svoje mesto in da je škoda na ograji sanirana, - da tožnica ni zatrjevala, da bi oziroma kako bi toženkina ravnanja ogrožala njeno poslovanje, povračilo parkirnin in stroškov zaradi opravil, povezanih z ugotavljanjem nedovoljenega parkiranja, pa je mogoče uveljavljati z odškodninskim zahtevkom in ne izkazujejo nastanka težko nadomestljive škode, - da je med strankama sporno, ali ima toženka možnost dostopa in parkiranja na parceli 479/44, da iz elaborata sodne izvedenke v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi v solasti pravdnih strank izhaja, da ima toženka možnost dostopa do svojih poslovnih prostorov le prek parcel 479/24 in 479/25, in da to kaže na toženkino možnost pridobitve pravnega naslova za uporabo teh parcel, da je parcela 479/44 neprimerno manjša od parcel, ki jih toženka sedaj uporablja za dostop in dovoz, in bi zato izdaja začasne odredbe otežila dostop in dovoz do toženkinih poslovnih prostorov in s tem ovirala njeno poslovanje, - da bi v primeru neizdaje začasne odredbe tožnici nastale neugodne posledice zaradi neplačane parkirnine, v primeru izdaje začasne odredbe pa bi bilo lahko ogroženo toženkino poslovanje, - da parceli 479/45 in 479/46 toženka uporablja za dostop do svojih poslovnih prostorov, tožnica pa jih ne uporablja.

7.Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe temelji na presoji, - da je verjetnost terjatve izkazana, - da je izdaja ureditvene začasne odredbe, ki se po vsebini prekriva s tožbenim zahtevkom, dopustna le v primerih, ko bi zaradi nastanka težko nadomestljive škode ali sile kasnejše sodno varstvo ostalo brez pomena in je v primeru kasnejše zavrnitve zahtevka možna vzpostavitev prejšnjega stanja, - da tožnica ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode, - da urejevalna začasna odredba ne more temeljiti na tehtanju posledic iz tretje alineje 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), - da so verjetno izkazane posledice izdane začasne odredbe na toženkini strani težje od posledic neizdaje začasne odredbe na tožničini strani in - da v primeru neizdaje začasne odredbe kasnejše sodno varstvo ne bo ostalo brez pomena.

8.V skladu z 272. čl. ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja 2. odst.) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja 2. odst.) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja 2. odst.).

9.Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je v njej poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja nenadomestljiva škoda (pri čemer je bil v kasnejšem zakonu ta standard omiljen z izkazom težko nadomestljive škode). Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je zato dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.

10.S predlagano začasno odredbo želi pritožnica doseči vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred sklenitvijo pogodbe, (v zvezi s katero je v tožbi podala odstopno izjavo) - in ne stanja, kakršno je obstajalo neposredno pred nastankom spora, katerega posledica je bila vložitev tožbe. Tudi iz tožničinih pritožbenih navedb izhaja, da bi morala v primeru izdaje začasne odredbe toženka spremeniti način poslovanja iz obdobja pred vložitvijo tožbe. V obravnavani zadevi torej ne gre za položaj, ko bi bila izvršitev sodbe ogrožena zaradi toženkinega ravnanja ali ko bi bila (z visoko verjetnostjo) izkazana samovoljna toženkina sprememba položaja, kakršen je obstajal pred vložitvijo tožbe. Tožnica s tožbo uveljavlja pravice, ki izvirajo iz njenega odstopa od pogodbe zaradi zatrjevane toženkine kršitve, s predlagano začasno odredbo pa želi doseči takojšnjo uveljavitev teh pravic. Pritožnica pa tudi ni verjetno izkazala, da je takojšnja (začasna) ureditev spornega razmerja nujna zaradi učinkovitega varstva njene pravice do sodnega varstva. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti presoje, da tožnica s svojimi navedbami ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode. V pritožbi ponavlja navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, ne da bi se soočila z odločilnimi argumenti sodišča glede posameznih navedb. To velja tako za navedbe o nevarnostih, ki naj bi jih toženkino ravnanje predstavljalo za druge, (za katere je sodišče ocenilo, da se ne tičejo tožničinega pravno varovanega položaj) kot za navedbe glede izkazanosti težko nadomestljive škode (ki jih je sodišče ocenilo kot nesklepčne) in za navedbe o posledicah izdane začasne odredbe za toženkin položaj (ki po presoji sodišča niso odločilne, ker izdaja urejevalne začasne odredbe pride v poštev le v primerih iz druge alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ). Ker pritožnica ni izkazala razlogov, ki bi utemeljevali njen pravovarstveni interes v zvezi z zagotavljanjem varnosti tretjih na spornih parcelah, so pritožbene navedbe o ogrožajočosti toženkinih ravnanj za tretje neutemeljene. Stališče o nesklepčnem zatrjevanju nastanka težko nadomestljive škode je pravilno. Neplačevanje parkirnine in zamudnost ugotavljanja nepravilnih toženkinih ravnanj ne utemeljuje začasnega sodnega varstva pred izvedbo sodnega postopka z jamstvi, ki jih zagotavlja pravica do poštenega postopka.

11.Neutemeljen je očitek, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov glede parcel 479/45 in 479/46. Sodišče je navedlo, da tožnica ni niti zatrjevala, da jih uporablja. Poleg tega pritožnica ne pove, kakšna škoda bi ji glede na lego in velikost teh dveh parcel sploh nastala.

12.Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Vse parcele, navedene v nadaljevanju, se nahajajo v isti katastrski občini. Njena navedba je zato v nadaljevanju opuščena.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.