Jedro

Presoja obstoja okoliščin, ki bi opravičevale znižanje preživnine za mladoletnega otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za znižanje preživnine za v času sojenja še mladoletno toženko, in tudi zahtevek po nasprotni tožbi za zvišanje preživnine. Presodilo je, da niso podane spremenjene okoliščine, ki bi zahtevale spremembo določene preživnine, ki jo je dolžna plačevati tožnica. Zaradi preglednosti obrazložitve sta stranki v tej sodbi poimenovani tako, kakor sta v razmerju glede na tožbo za znižanje preživnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je vložila revizijo in hkrati z njo predlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek z revizijo in ga nadaljevalo s predlogom za obnovo postopka. Po zaključku tega postopka je revizijo predložilo v reševanje naslovnemu sodišču. V pravočasni reviziji se tožeča stranka sklicuje na vse razloge, ki jih je navedla kot razloge za predlagano obnovo postopka. Trdi pa še, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče bi bilo dolžno samo izvesti vse dokaze, na katere se sklicuje v sodbi, predvsem pa raziskati dejstvo, da je bila tožnica med 1.4.1991 in 11.8.1992 povsem brez sredstev in brez honorarnega dela. Zaradi tega je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, ki jo je revizijsko sodišče dolžno preveriti le v obsegu, v katerem se dovoljeni revizijski razlogi izrecno uveljavljajo (386. člena ZPP); po uradni dolžnosti je dolžno paziti le na morebitno kršitev 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zato ni dovoljen revizijski preizkus tistih navedb, ki jih je tožeča stranka navedla kot razlog za predlagano obnovo postopka.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Izpodbijani sodbi po oceni revizijskega sodišča vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih za presojo te pravdne zadeve. Na ta dejstva je revizijsko sodišče tudi vezano glede presoje pravilne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izhodišče izpodbijanih sodb je bil preizkus obstoja takih okoliščin, ki bi terjale spremembo višine naložene preživnine za toženo stranko, kot je to določeno v petem odstavku 132. člena Zakona o zakonski zvezi z družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89, p.b., ZZZDR). Ena izmed takih okoliščin bi lahko bila tožničina brezposelnost in siceršnje bistveno zmanjšanje razpoložljivih sredstev za preživljanje. Vendar se je v dokaznem postopku izkazalo, da je tožničina brezposelnost prenehala, preden je sploh vložila obravnavano tožbo. To dejstvo je sodišče preverilo z izpovedjo tožnice same (15.10.1992, l. št. spisa 11 in 12) in z uradnimi poizvedbami pri takratni Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (l. št. 24 spisa). Izkazalo se je, da je tožnica od 17.2.1992 prejemala pokojnino. Obravnavano tožbo pa je vložila 26.6.1992, torej več kot štiri mesece kasneje. Trditev v revizijskih očitkih o obdobju, v katerem je bila tožnica brez sredstev, se pokaže nasprotna dejanskim ugotovitvam postopka in torej neutemeljena. Sodišče je preverilo tudi, če se je morda spremenilo razmerje med dohodki obeh roditeljev preživninske zavezanke.

Ugotovilo, da je sprememba v razmerju dohodkov tako rekoč zanemarljiva (0,8%), kar pa pomeni, da tudi glede teh razlogov ni spremenjenih okoliščin med preživninskima zavezancema.

Tožnica je svoj zahtevek za znižanje določene preživnine temeljila na dejstvu, da je brez dohodkov. Ker se je pokazalo, da ta trditev ni točna, in sodišče tudi sicer ni ugotovilo spremenjenih okoliščin, ki lahko vplivajo na višino preživnine, je pravilna presoja, da ni utemeljena tožničina zahteva za spremembo višine preživnine, ki jo je dolžna plačevati.

Revizijsko sodišče je presodilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z revizijsko očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih pravdnih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).