Jedro

Sodni svet je vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te ne more sam spreminjati, kar pomeni, da lahko, če ne ocene ne potrdi, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati. Z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari (kadar gre npr. za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike) sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Tudi v obravnavani zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo morda (ni pa nujno), glede na aktualne potrebe v sodstvu, dal večjo težo. To seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe lahko arbitrarno, saj toženo stranko veže smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela, v takšnih zadevah zlasti načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ter omenjeni test očitne (ne)razumnosti. Iz navedenih razlogov ima določeno polje proste presoje tudi pri izbiri meril, ki jih pristojni organ uporablja za ugotavljanje posameznega kriterija iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ki pa je omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 1. odstavka 29. člena ZSS, po drugi strani pa z omenjenim testom očitne (ne)razumnosti; to polje proste presoje je tem bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so (statistično) merljivi. Ker pa gre v tem upravnem sporu za izpodbijanje akta, ki pomeni prenehanje sodniške funkcije (in ne za upravni spor zoper oceno sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, kot v zadevi U 450/2004, v kateri je šlo torej za bistveno manjši poseg v zakonske pravice sodnika kot v tem upravnem sporu), sodišče ni uporabilo testa očitne (ne)razumnosti, ampak test, po katerem sodišče presoja uporabo polja proste presoje po tem, ali je odločitvi tožene stranke mogoče odreči oziroma ji priznati razumnost. Zakonodajalec ni predpisal, da mora pristojni organ posebej ugotavljati, ali je sporno ravnanje sodnika tudi resnično vplivalo na zmanjšanje ugleda sodnika in sodišča, ampak je pri oblikovanju tega kriterija predpostavil in določil, da mora ocena o zmanjšanju ugleda sodnika in sodišča izhajati iz ugotovitev o načinu vodenja postopka, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja zanesljivosti in nepristranosti. Za ugotovitev zakonitosti izpodbijane odločbe ni dovolj, da je iz odločbe, ki potrjuje oceno sodniške službe pristojnih organov, razvidno, da je tožena stranka upoštevala v odločitvi tudi kriterije, ki jih tožnica izpolnjuje. Iz odločbe mora biti razvidna tudi argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnica ne ustreza sodniški službi in ji funkcija zato preneha. Sodnik mora vsaj minimalno izpolnjevati vsakega izmed osmih kriterijev. Nujno varovalo zoper morebitne zlorabe ali arbitrarne negativne ocene sodniške službe, ki bi temeljili zgolj na oceni enega kriterija, kar bi lahko imelo negativni vpliv na varovanje neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in delitve oziroma prirejenosti treh vej oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), kar sta tudi dva nepogrešljiva mehanizma za varovanje demokratične družbene ureditve (1. člen Ustave), je v tem, da pristojni organ oceni, ali sodnik izpolnjuje določene kriterij vsaj v minimalni meri tudi v razmerju do dosežene stopnje izpolnjevanja drugih kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS in ne samo glede na vsa dejstva, ki so relevantna za tisti kriterij, za katerega se postavi dvom o minimalni meri izpolnjevanja kriterija. Sodišče šteje za povsem razumno oceno tožene stranke, da je popolnoma nesprejemljivo, da ima sodnik očitno nekooperativen odnos do oseb, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih; pri čemer sodišče temu dodaja, da to velja v tistih primerih, ko ni podan nikakršen sum, da je nadzor nad sodnikom izveden na nezakonit način. Odločitev tožene stranke ni nerazumna, ker gola "produktivnost" ne more biti glavni cilj sodne funkcije in je lahko ugled oziroma zaupanje v sodišče, brez katerega sodišče ne more opravljati svoje funkcije, pomembno narušen tudi, če sodnik v eni sami zadevi noče razsoditi in tako ovira opravljanje sodne funkcije, hkrati pa lahko s takim ravnanjem vzbuja utemeljene občutke strank, da gre za pristrano sojenje. Za prenehanje sodniške funkcije ni nujno, da mora biti predhodno izpeljan disciplinski postopek. Toženi stranki ni bilo treba pred sprejemom odločitve o potrditvi ocene sodniške službe odločiti o pritožbi tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic tožnice. Prenehanje sodniške službe je na specialen način urejeno v VI. poglavju ZSS, v določbi 74. člena ZSS, pa tudi v poglavju o postopku ocenjevanja sodniškega dela, zato se tudi glede roka za prenehanje službe v povezavi s seznanitvijo razlogov za prenehanje službe uporabljajo določbe ZSS in ne ZDR.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta RS je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 33. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) odločila, da se potrdi ocena sodniške službe z dne 9. 1. 2006, ki jo je za tožnico izdelal Personalni svet .... sodišča (v nadaljevanju: PS), in je bila potrjena s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 4. 2006 (1. točka izreka). V drugi točki izreka pa je tožena stranka odločila, da tožnici preneha sodniška funkcija z dnem 10. 7. 2006. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je obseg nepravilnosti, ki je bil ugotovljen ob službenem nadzoru nad delom sodnice in ob pregledu poslovanja v zadevi opr. št. ... takšen, da ne opravičuje blažje ocene, zlasti še ob upoštevanju dolgotrajnosti takšnega načina dela. Že pri prejšnji oceni sodniške službe, ki je bila za sodnico izdelana dne 23. 11. 2001, je personalni svet ugotovil, da je sodnica pisala odločbe nesprejemljivo dolgo časa oziroma je obravnavo po daljšem času od zaključka zadeve ponovno odprla. Že takrat je personalni svet ugotovil, da obstaja nevarnost, da bi si sodnica s takim postopanjem spodkopala svojo avtoriteto tudi kot avtoriteto predsednice sodišča. Tudi pri opravljenem službenem nadzoru nad delom sodnice in ob pregledu poslovanja v zadevi opr. št . ... v letu 2005 je bilo ugotovljeno, da v 17-ih zadevah, ki se nahajajona pritožbenem sodišču, sodba ni bila izdelana v zakonskem roku tridesetih dni, v 25-ih končanih zadevah izmed enaintridesetih v letu 2005, ki so se nahajale še na sodišču prve stopnje, pa je bilo ugotovljeno, da je bilo potrebno izdelati odločbe še v 17-ih zadevah, od katerih v štirih zadevah sodba ni bila izdelana v tridesetih dneh. Pri že končanih zadevah so bili ugotovljeni neutemeljeni zastoji v postopku, kot poseben problem pa se je izkazala nesprejemljiva praksa ponovnega odpiranja obravnav. Takšno ravnanje predstavlja kršitev Zakona o pravdnem postopku, po mnenju tožene stranke pa kaže tudi na to, da zadeve niso bile dobro preštudirane. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je personalni svet ocenil, da sodnica ni ustrezno varovala ugleda sodnika in sodišča ter da njen odnos do strank, ki morajo na sodbo čakati nerazumno dolgo in do nadrejenih predsednikov sodišča, na katerih urgence se ni odzivala, ni ustrezen. Neustrezen pa je tudi sodničin odnos do nadzorstvenih pritožb, saj na primer v zadevi ... sploh ni odgovorila na zahtevo Ministrstva za pravosodje. Na drugi strani tožena stranka pravi, da personalni svet ugotavlja, da ima sodnica ustrezno strokovno znanje in ves čas presega pričakovani obseg dela. Sodničino sposobnost reševanja pravnih vprašanj ocenjujejo kot ustrezno, čeprav je sodnica v zadnjih letih po deležu potrjenih sodnih odločb pod povprečjem, ki velja za sodnike, ki sodijo na delovnih zadevah. Pozitivno je bilo ocenjeno tudi njeno delo predsednice sodišča v A., kjer si je prizadevala za odpravo sodnih zaostankov, pri čemer je sodišče kot celota zelo uspešno. Sodnica je bila vedno pripravljena sodelovati v projektih, ki so pomembni za razvoj sodstva, in ki potekajo izven njenega sodišča. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka povzema sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju: PS VS) z dne 24. 4. 2006, ki je ugotovil, da izpodbijani oceni ni mogoče očitati, da ni celostna, saj objektivno prikazuje tudi sodničine uspehe, vendar pa to ne more opravičevati ugotovljenih kršitev. Tožena stranka je v odločbo povzela zlasti ugotovitev PS VS o tem, da kršitve niso nastale v kratkem časovnem obdobju, ampak so se ponavljale, kljub opozorilom in nadzorstvenim pritožbam. Kot ugotavlja tožena stranka mora biti po mnenju PS VS za ugotovitev sodnikove ustreznosti za opravljanje sodniške službe podano vsaj minimalno izpolnjevanje vseh kriterijev iz 29. člena ZSS.

Tožena stranka posebej odgovarja tožničinemu predlogu, da bi Sodni svet ponovno opravil vsebinsko presojo pravnomočne negativne ocene in jo spremenil v pozitivno, kar kaže na to, da tožnica meni, da je potrditev sodniške ocene vsebinska odločitev sodnega sveta. Tako stališče sodnice je po mnenju tožene stranke napačno. Po določbi drugega odstavka 33. člena ZSS Sodni svet ne sprejema odločitve o prenehanju sodniške službe, pač pa takšno dokončno odločitev potrjuje, v tem okviru pa opravi zgolj presojo zakonitosti sprejemanja te ocene. Poseganje sodnega sveta v sprejete ocene sodniške službe, glede na določbe ZSS ni možno, izdelava ocene sodniške službe pa je v izključni pristojnosti personalnih svetov. Na koncu obrazložitve tožena stranka pravi, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe v skladu z določili ZSS in je bil zato zakonit. V tožbi tožnica pravi, da je vložila predlog za zavrnitev potrditve ocene sodniške službe in pritožbo zaradi kršitve njene zakonske pravice. V tožbi navaja 17 tožbenih ugovorov oziroma argumentov, pri čemer se nekateri med seboj po vsebini prekrivajo in si sledijo po naslednjem vrstnem redu:

1. Sodni svet o pritožbi tožnice zaradi kršitve njene zakonske pravice ni odločal, čeprav bi to moral storiti pred sprejemom sklepa o potrditvi ocene sodniške službe. 2. Personalni svet pri sprejemu ocene sodniške službe pravočasnega in popolnega poročila tožnice o obravnavanih prednostnih zadevah in tudi poročila o zadevi... ni upošteval. Kljub temu, da je predsednica sodišča člane personalnega sveta seznanila, da bo zahtevala dodatno pojasnilo, je personalni svet sprejel oceno sodniške službe že na seji 7. 12. 2005, ne da bi poročila tožnice upošteval in se do njih opredelil oziroma, da bi ugotovil, ali je v spornih zadevah že izdana sodna odločba ali ne. Če bi to storil, bi ugotovil, da je tožnica izdane odredbe realizirala. 3. Ocena sodniške službe tožnici v obrazložitvi tudi očita, da ni odgovorila na dopis predsednice sodišča z dne 20. 12. 2005, ki ga je tožnica prejela šele v januarju, medtem ko je personalni svet oceno sodniške službe sprejel že 7. 12. 2005. PS je s takšnim ravnanjem kršil pravico tožnice do izjave in ji ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izpodbijano odločbo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS. 4. Določilo 2. odstavka 29. člena ZSS izrecno določa, da mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Vsakokratna ocena sodniškega dela mora torej biti sprejeta in temeljiti na presoji izpolnjevanja vsakega izmed taksativno naštetih kriterijev posebej in vseh kriterijev skupaj. Pri tem morajo biti kriteriji, ki jih je mogoče kvantificirati (na primer delovne sposobnosti) kvantificirani, kriteriji, ki jih ni mogoče kvantificirati, pa morajo biti opisno določeni. Tožeča stranka se ob tem sklicuje na sodno odločbo sodišča opr. št. U 494/2002. Kriterijev, glede katerih ocenjuje delo tožnice kot uspešno (strokovno znanje, delovne sposobnosti v okviru preseganja pričakovanega obsega dela, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, varovanje ugleda sodnika in sodišča, sposobnost pisnega izražanja, opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije, pri odpravi in preprečitvi zaostankov, v okviru mentorstva, sodelovanje v zakonodajnih postopkih, pri izvrševanju in strokovnem izpopolnjevanju, odnos do sodelavcev, sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta), personalni svet pri oceni sploh ni upošteval. Če bi upošteval vse kriterije, kot to zahteva citirano zakonsko določilo, potem ocene o neustreznosti ne bi sprejel, saj bi moral ugotoviti, da tožnica nadpovprečno izpolnjuje vse kriterije. 5. PS je negativno oceno sodniške službe izrekel na podlagi napačno ugotovljenih dejstev, ki sploh ne predstavljajo kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. PS je tudi izpolnjevanje kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča ugotavljal v nasprotju z zakonsko predpisanim načinom. V okvir tega zakonskega kriterija namreč sodijo etične norme vedenja, ki se od sodnika zahteva, ne pa očitane kršitve sodniških dolžnosti, med katere sodi tudi očitana kršitev instrukcijskega roka. 6. PS se v obrazložitvi ocene sodniške službe sklicuje na predhodne ocene sodniške službe, kar je v nasprotju z določilom 29. člena ZSS. Skladno z določilom 2. odstavka 29. člena ZSS je namreč potrebno ugotavljati izpolnjevanje vseh taksativno določenih kriterijev iz prejšnjega odstavka pri vsakokratni oceni sodniške službe. Oceno sodniške službe je potrebno opreti na v postopku sprejema ocene sodniške službe ugotovljena dejstva, ne pa na ugotovitve iz predhodnih ocen sodniške službe, kot je to napačno storil personalni svet v konkretnem primeru. Tožnica v zvezi s tem tudi opozarja, da je bila zadnja ocena sodniške službe izdana 23. 11. 2001, v tej pa je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje vse kriterije in pogoje za napredovanje, tožnica pa je na tej podlagi tudi napredovala skladno s presojo in odločbo Sodnega sveta. Iz tega tudi izhaja, da je delo tožnice potrebno šteti kot uspešno. 7. Pod točko IV. tožbe tožnica obširno in natančno povzema dejanske ugotovitve PS o preseganju pričakovanega obsega tožničinega dela, kar pomeni, da je dejansko opravila 3 krat več dela od pričakovanega in da je v letu 2006 zaradi uspešnosti opravljanja sodniške službe dobila 3 dni dopusta. Navedeni rezultati nedvomno dokazujejo, da je tožnica v zmanjševanje zaostankov nedvomno vložila ogromno dela, kakor tudi strokovnega in organizacijskega znanja. 8. Tožnica predlaga, da PS tožnici očita zastoje v reševanju zadev, ki ji nikoli niso pripadle v delo, na kar je izrecno opozorila v pritožbi zoper oceno sodniške službe. Predlaga, da sodišče opravi poizvedbe pri vpisniku sodišča. 9. Kljub nespornim ugotovitvam personalnega sveta o nekajkratnem preseganju pričakovanega obsega dela pa v nadaljevanju personalni svet oceno sodniške službe glede izpolnjevanja kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v nasprotju s citirano zakonsko določbo opira na kršitve sodniških dolžnosti v posamičnih zadevah, pri čemer tožnici neutemeljeno očita nepravočasno reagiranje na urgence bivšega predsednika in sedanje predsednic sodišča, kršitev zakonskega 30 dnevnega roka za izdelavo sodbe, ponovno odprtje obravnav. To glede na zakonsko določitev iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki določa, da se pri presoji delovne sposobnosti upošteva doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ne predstavlja meril za ugotavljanje delovne sposobnosti sodnika in na njihovi podlagi izpolnjevanja kriterija delovne sposobnosti ni mogoče ugotavljati. 10. Tožnica pravi, da očitane kršitve zakonskih rokov za odpravo sodb in odpiranje že zaključenih obravnav ne sodijo v okvir 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. V zvezi s tem pravi, da sestavni del njenega dela tvori 75 % strokovno organizacijskih opravil, ki so tožnici zaupana kot predsednici sodišča, in 25 % čistega sodniškega dela. PS v oceni sodniške službe ugotavlja, da si je tožnica kot predsednica sodišča prizadevala za ugled sodišča in bila pri tem uspešna, saj je sodišču z velikim osebnim angažmajem uspela zagotoviti ustrezne prostore in primerne delovne pogoje, k ugledu sodišča pa je prispevala tudi kot članica delovne skupine za računalniško podprt ... vpisnik, z angažiranjem v okviru Twinning projekta in s programi za odpravo sodnih zaostankov. V nasprotju s to ugotovitvijo pa nato personalni svet zaključek o tem, da naj tožnica ne bi ustrezno skrbela za svoj ugled in ugled sodišča povsem nekritično opre na domnevne kršitve instrukcijskega roka za izdelavo sodbe v posamičnih zadevah, odpiranje že zaključenih obravnav in na neavtoriziran članek, objavljen v časniku Nedeljski dnevnik o zadevi št. .... 11. V obrazložitvi glede kriterija po 7. točki 1. odstavka 29. člena ZSS (odnos do sodelavcev), katerega personalni svet sicer ocenjuje kot ustreznega, pri čemer pa je ocena podana z neutemeljenim pridržkom, se PS ponovno sklicuje na zadevo .... To po mnenju tožnice ne sodi v navedeni kriterij, saj stranke postopkov niso tožničini sodelavci. Da je odnos tožnice do sodelavcev odličen, dokazuje tudi podpora, ki so jo tožnici izrekli njeni sodelavci. 12. Po VI. točko utemeljitve tožbe tožnica pravi, da ugotavljanje, ali so bile v posamičnih zadevah strojene kršitve sodniških dolžnosti, ki so predpisane z zakonom oziroma sodnim redom, ne sodi v okvir postopka ocene sodniške službe, temveč je to predmet disciplinskega postopka pred disciplinskim sodiščem, ob upoštevanju vseh procesnih določil, ki jih določa zakon. Kršitve sodniških dolžnosti, ki se v oceni sodniške službe očitajo sodnici, so lahko kvečjemu predmet obravnave v disciplinskem postopku, kjer so zagotovljena vsa procesna jamstva, ne morejo biti pa predmet obravnave v postopku ocene sodniške službe. To bi namreč pomenilo, da je mogoče obravnavati disciplinske kršitve sodnika mimo vseh v zakonu zapisanih pravil disciplinskega postopka, pri čemer so sodnikom (tožnici v konkretnem primeru) odvzeta pravica do zakonite obrambe in procesnih garancij, ki jih disciplinski postopek zagotavlja. V primeru disciplinske odgovornosti sodnika mora biti dokazana krivda sodnika, kar se v konkretnem primeru sploh ni ugotavljalo. 13. Teže posameznih kriterijev in meril, na podlagi katerih je mogoče izreči ugotovitve, določene v 32. členu ZSS, zakon ne določa in je odločitev o tem prepuščena presoji pristojnih organov, ki pa mora biti objektivna in nearbitrarna. Zgolj na podlagi prekoračenja roka za izdelavo sodbe v posamičnih primerih ni mogoče sprejeti negativne ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške funkcije. To zahteva načelo sorazmernosti. Težje disciplinske kršitve so taksativno določene v 3. odstavku 81. člena ZSS, med katere pa ne sodijo prekoračitev instrukcijskega roka za izdelavo sodbe oziroma uporaba zakonske možnosti odprtja obravnave po 292. členu ZPP. Izrek negativne ocene in posledično prenehanje sodniške funkcije zgolj zaradi v odločbi opisanih nepravilnosti in kršitev pomeni neupravičeno strogo in neenakopravno obravnavanje tožnice v primerjavi z drugimi sodniki ter kršitev načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Splošno znano dejstvo namreč je, da zaradi preobremenjenosti sodišč in sodnikov prihaja do prekoračenja instrukcijskega 30 dnevnega roka za izdelavo sodbe. Ponovno odprtje obravnave je zakonska možnost, ki jo sodniku oziroma sodnemu senatu dopušča 292. člen ZPP in ga ni mogoče šteti za kršitev, še manj pa za opustitev dolžne skrbnosti sodnika, pri čemer personalni svet sploh ni ugotavljal, kakšni so bili razlogi za ponovno odprtje obravnav. Očitki, da naj bi to kazalo na dejstvo, da zadeva ni bila dovolj preštudirana, so v celoti neutemeljeni in pavšalni. 14. Pod točko VIII. utemeljitve tožbe se tožeča stranka sprašuje o skladnosti ZSS z Ustavo (2. odstavek 132. člena Ustave). 15. Pod točko IX. utemeljitve tožbe se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 533/2001 z dne 11. 4. 2002, ko je Vrhovno sodišče odločilo, da v postopku odločanja o napredovanju sodnika Sodni svet ni vezan na predlog personalnega sveta, temveč se mora ravnati po kriterijih, določenih v 29. členu ZSS. Gre za iste kriterije, ki so določeni tudi za izrek negativne ocene sodniške službe. Iz tega tožeča stranka izpeljuje, da mora Sodni svet tudi pri potrditvi ocene sodniške službe na podlagi 2. odstavka 33. člena ZSS vsebinsko presojati izpolnjenost kriterijev iz 29. člena ZSS. Pristojnosti Sodnega sveta po določilu 33. člena ZSS ni dopustno omejevati zgolj na presojo zakonitosti sprejemanja ocene sodniške službe. To tudi ne izhaja iz zakona. Čeprav ZSS v 33. členu uporablja besedo "potrditev", je potrebno glede na vlogo in pristojnosti Sodnega sveta ugotoviti, da gre za pristojnost za odločanje. Če bi bila presoja Sodnega sveta omejena le na presojo zakonitosti sprejema ocene sodniške službe, bi to pomenilo, da je kršena tožničina ustavna pravica do sodnega varstva pred pristojnim sodiščem po 23. členu Ustave RS. V tem primeru namreč sodno varstvo zoper vsebinsko napačno oceno sodniške službe ne bi bilo možno, saj bi to sodilo izključno v pristojnost personalnih svetov. Skladno z veljavno sodno prakso zoper oceno sodniške službe, ki jo je podal personalni svet, niti zoper sklep neposredno višjega personalnega sveta, s katerim je bilo odločeno o ugovoru, tožba pred Upravnim sodiščem ni mogoča. O pravici posameznika je odločeno šele z odločitvijo Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe. Ker o pravici odloča Sodni svet, je dolžan presojati ne samo zakonitost sprejema ocene sodniške službe, temveč tudi zakonitost ocene same (po vsebini). Ker je Sodni svet nepravilno uporabil materialno pravo in presojo zakonitosti ocene sodniškega dela neutemeljeno omejil le na presojo zakonitosti sprejetja ocene sodniškega dela, je izpodbijana odločba nezakonita. Če pa bi sodišče dalo prav stališču Sodnega sveta, da potrditev negativne ocene ni vsebinska odločitev, potem bi moralo sodišče odločati o tem na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave. 16. V X. točki utemeljitve tožeča stranka pravi, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi iz razloga, ker je v nasprotju z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Po določilu 5. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati redno odpoved iz razloga nesposobnosti najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Gre za prekluzivni subjektivni rok. V konkretnem primeru je potrebno šteti, da je bil delodajalec seznanjen z razlogi za prenehanje sodniške funkcije že z dnem sprejetja ocene sodniške službe na seji PS dne 7. 12. 2005. Prenehanje sodniške funkcije z odločbo Sodnega sveta št... z dne 10. 7. 2006 je nezakonito, saj je izrečeno po preteku 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Tožnica je bila o prenehanju sodniške službe obveščena šele s prejemom odločbe Sodnega sveta.

Kot dokaz tožeča stranka predlaga zaslišanje tožnice. Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče odpravi odločbo Sodnega sveta št. ... z dne 10. 7. 2006, da odpravi oceno sodniške službe, ki jo je izdelal PS in sklep PS VS z dne 24. 4. 2006. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo Sodni svet pravi, da je zmotno stališče tožnice, da Sodni svet o pritožbi tožnice zaradi kršitve njene zakonske pravice ni odločal. Sodni svet je z odločbo št. ... z dne 10.7. 2006 pritožbo tožnice zaradi kršitve njenih zakonskih pravic zavrnil. Sodni svet pravi, da ne sprejema odločitve o prenehanju sodniške službe, pač pa tako dokončno odločitev zgolj potrjuje in v tem okviru napravi zgolj presojo zakonitosti sprejemanja te ocene. Poseganje Sodnega sveta v sprejetje ocene sodniške službe glede na določbe ZSS ni možno. Izdelava ocene sodniške službe pa je v izključni pristojnosti personalnih svetov. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi z opr. št. Up 66/2003 z dne 12. 4. 2006, ko je obravnavalo enako pravno situacijo. Tožena stranka pravi, da je zmotno stališče tožnice, da konkretne kršitve sodniške dolžnosti ne morejo biti osnova za negativno oceno sodniške službe in da so lahko zgolj predmet disciplinskega postopka pred disciplinskim sodiščem. V spornem času je po ZSS personalni svet oceno sodniške službe izdelal vsakih 6 let, pred tem pa na zahtevo Sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje ali sodnika samega. Predsednica Višjega sodišča je zahtevo za izdelavo ocene sodniške službe podala dne 3. 11. 2005 pri obravnavi nadzorstvene pritožbe. Povod za izdelavo ocene sodniške službe so med drugim lahko tudi strokovne napake sodnika, ki se pojavljajo pri konkretnem sojenju, kar velja zlasti za napake, ki so posledica kršitve postopkovne zakonodaje. Tako ravnanje pa po določilu 2. odstavka 81. člena ZSS ni opredeljeno kot disciplinska kršitev sodniške dolžnosti. Ocena mora biti tudi v takem primeru izdelana ob upoštevanju vseh kriterijev 29. člena ZSS. Tudi očitek tožnice, da je Personalni svet kršil njeno pravico do izjave, ko ji ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izpodbijano odločbo, ni utemeljen. Predsednik personalnega sveta je tožnico z dopisom z dne 10. 11. 2005 seznanil s tem, da je predsednica višjega sodišča zahtevala izdelavo ocene sodniške službe ter jo pozval, da poda morebitne pripombe na oba dokumenta, na katero se sklicuje zahteva. Tožnica je dne 17. 11. 2005 podala odgovor na petih straneh, ki je bil na seji personalnega sveta 7. 12. 2005 članom v celoti prebran in ga je personalni svet upošteval pri izdelavi ocene sodniške službe. Prav tako je predsednica višjega sodišča na seji člane personalnega sveta seznanila s celotnim potekom izvajanja nadzora nad delom sodnice in ugotovitvami, ki so izhajale iz zapisnika o pregledu poslovanja v zadevi A. in opravljenem službenem nadzoru nad njenim delom. V postopku izdelave ocene sodniške službe ni predvideno zaslišanje strank in prič, personalni svet pa je ocenil, da je tožeči stranki bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za oceno sodniške službe ter da je stranka to možnost izrabila. Ocena sodniške službe je bila izdelana ob upoštevanju vseh kriterijev 1. odstavka 29. člena ZSS, kar je razvidno iz same strukture ocene. Prav tako ne drži, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, da se pri kriteriju delovnih sposobnosti upoštevajo zgolj statistični podatki o doseženem razmerju med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela. Sodni svet je na svoji 87. seji z dne 6. 5. 2003 sprejel priporočilo, da se pri izdelavi ocene sodniške službe pri kriteriju delovnih sposobnosti ob obsegu opravljenega dela upošteva tudi: zmožnost odločanja in presoje; sposobnost organiziranja lastnega dela; delovna zmožnost in učinkovitost; uporaba računalnika pri delu ter točnost in natančnost pri delu. Nepravilnosti, ki se očitajo tožnici pri oceni sodniške službe v okviru tega kriterija, se prav gotovo nanašajo tudi na njeno sposobnost organiziranja njenega dela, delovno zmožnost in učinkovitost ter zmožnost odločanja in presoje ter so zato pravilno obravnavane v okviru tega kriterija. Ne glede na to, da je tožnica presegala pričakovani obseg dela pri kriteriju delovnih sposobnosti tožeče stranke ni bilo moč oceniti pozitivno, saj imajo pri službenem nadzoru pri pregledovanju poslovanja v zadevi A. ugotovljene napake tako težo, da jih ni moč spregledati. Strokovne napake, ki so se dogajale pri njenem sojenju, niso nastale v kratkem časovnem obdobju, ampak so bile ugotovljene že v prejšnjem ocenjevalnem obdobju, tožnica pa je z njimi nadaljevala več let, kljub opozorilom predsednika višjega sodišča, da se stanje izboljša in da neha kršiti ZPP. Nerazumno dolgo pisanje odpravkov sodnih odločb (na nekaterih je delala tudi po več let) ter ponovno odpiranje obravnav po letu ali celo dveh letih od zaključka glavne obravnave, prav gotovo vpliva na ugled sodišča in sodnice. Na koncu odgovora tožena stranka pravi, da odločba Sodnega sveta ne pomeni redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, temveč gre za poseben, z ZSS predviden, način prenehanja sodniške funkcije, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški funkciji (7. točka 74. člena ZSS). Tožena stranka tudi meni, da je tožba preuranjena, saj jo je tožnica vložila 21. 8. 2006, torej pred pravnomočnostjo odločbe sodnega sveta št... z dne 10. 7. 2006. Sodni svet je namreč o pritožbi zoper citirano določbo odločal šele na seji dne 21. 9. 2006 in je pritožbo zavrnil. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V izhodišču obrazložitve sodbe sodišče ugotavlja, da se predmetni upravni spor nanaša na področje poseganja državnih organov v opravljanje sodniške službe oziroma sodniške funkcije, pri čemer gre v konkretnem primeru za najvišjo stopnjo možnega poseganja v sodniško službo glede na to, da je z izpodbijano odločbo v drugi točki izreka odločeno o prenehanju sodniške funkcije tožnice. Zaradi tega tak upravni spor ne odpira le vprašanj varstva zakonskih pravic tožnice iz ZSS (Uradni list RS, št. 41/2006) ter na to vezano pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), v okoliščinah dokaj nedoločne ureditve v ZSS, ampak ima tovrstni upravni spor, in zato tudi predmetna zadeva, izrazite javno-pravne elemente, ki imajo neposredni vpliv na sistem in uresničevanje načela delitve (in prirejenosti) oblasti, vključno z načelom neodvisnosti sodstva (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave), kar pa je povezano tudi z načelom demokratične ureditve (1. člen Ustave). Na podoben način je zvezo med pravico iz določila 3. odstavka 49. člena Ustave, ki jo tožnica v tej tožbi izrecno sicer ne uveljavlja, in sistemskimi določbami o razmerju med tremi vejami oblasti naredilo Ustavno sodišče v zadevi, ko je šlo za odločitev Sodnega sveta RS o prenehanju sodniške funkcije v zadevi Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 (42. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Pomen te zveze se posebej odraža v ustavni določbi 1. odstavka 132. člena Ustave, po kateri sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Določbo 1. odstavka 132. člena Ustave je treba v kontekstu dokaj nedorečene zakonske ureditve v ZSS razlagati tako, da sodišče v upravnem sporu lahko zavrne tožbo zoper akt o potrditvi ocene o sodniški službi oziroma akt o prenehanju sodniške funkcije, če tak posamični akt o prenehanju sodniške funkcije temelji na dovolj natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške funkcije in če se ti razlogi v celoti ujemajo z razlogi, ki jih je za razrešitev sodnika predvidel zakonodajalec v ZSS. V tem smislu je sodišče v tem upravnem sporu upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS, postavljeno že v citirani odločbi z dne 24. 10. 1996, da določilo 29. člena ZSS od pristojnega organa za oceno sodniške službe zahteva "kompleksno, celovito, vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne sintetične pozitivne ali negativne ocene." Ustavno sodišče v tej zadevi še pravi, da je v 29. členu ZSS 6. točka le eden izmed sedmih kriterijev za izdelavo ocene in presoja zelo nedoločnih pojmov /.../ bi morala biti zelo odmerjena, pretehtana in odgovorna, da se ne bi sprevrgla v arbitrarnost. Izločitev kandidata (in to po desetih letih sodniškega dela) na podlagi povsem nepreverjenih očitkov o domnevnih konfliktih s sodelavci in sosedi bi moralo ustavno sodišče razveljaviti tudi v primeru, če bi to storil po zakonu pristojni organ" (27. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96). V zvezi s tem ustavnim standardom, ki meri na preprečevanje arbitrarnega odločanja, in je relevanten tudi za obravnavani upravni spor, je pomembno tudi stališče Ustavnega sodišča, izraženo v odločbah Up-134/95 z dne 14. 3. 1996 in Up-132/96 z dne 24. 10. 1996, po katerem stranka v teh upravnih sporih varuje pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave (13., 14. odstavek obrazložitve odločbe Up-134/95) in zato mora imeti tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kar ne pomeni samo to, da ima stranka možnost vložiti pravno sredstvo, ampak mora imeti možnost, da učinkovito varuje svoje pravne koristi (18. odstavek obrazložitve odločbe Up-134/95), tega pa ne more storiti, če odločitev ni obrazložena (19. in 20. odstavek obrazložitve odločbe Up-134/95; 32. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96).

Nadalje je sodišče v presoji izpodbijanega akta upoštevalo dejstvo, da ZSS tako glede procesnih pravil kot tudi glede materialnih pravil odločanja v tovrstnih zadevah ni zelo določen in nedvoumen, ampak zahteva uporabo ustavi-skladne interpretacije ZSS. Pri tej ugotovitvi je sodišče upoštevalo stališče Ustavnega sodišča iz zadeve Up-132/96, da "velike razlike, do katerih je pri uporabi ZSS prišlo med interpretacijami Sodnega sveta, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, pa tudi znotraj Ustavnega sodišča, kažejo, da je zakon preveč nejasen in pomanjkljiv in da je vprašljivo, ali sedanja zakonska ureditev sploh zagotavlja na eni strani uresničevanje ustavno določene vloge Sodnega sveta in na drugi strani spoštovanje ustavnih pravic kandidatov" (38. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 in tudi 33. odstavek obrazložitve te odločbe). Zakonodajalec določil ZSS v delih, ki so relevantni za ta upravni spor, ni spremenil po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča, tako da bi bil zdaj veljavni ZSS zelo določen in povsem nedvoumen. Tako na primer novejša sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006 sprejema drugačno stališče glede na stališče Ustavnega sodišča v zadevah Up-134/95 in Up-132/96 in glede na stališče Upravnega sodišča RS, saj Vrhovno sodišče pravi, da "je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora odločba Sodnega sveta, s katero se potrdi negativna ocena sodniške službe, vsebovati vsebinske razloge, s katerimi je utemeljena potrditev, da je možno tako odločbo tudi preizkusiti". To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo, ker je menilo, da Sodni svet "ne sprejema odločitve o prenehanju sodniške službe, pač pa tako dokončno odločitev potrjuje. S tem, ko Sodni svet nima pristojnosti pri sprejemanju sodniške ocene, pač pa ima s potrditvijo take ocene pristojnost presoje zakonitosti sprejemanja te ocene, Sodni svet tudi ne odloča o vsebinskih vprašanjih za prenehanje sodniške funkcije." Nejasnosti v ureditvi ZSS pa so tudi v postopkovnem smislu, kar se kaže med drugim tudi v dejstvu, da tožeča stranka v tem upravnem sporu predlaga odpravo treh aktov - poleg odločbe Sodnega sveta tudi oceno sodniške službe PS in sklep PS Vrhovnega sodišča RS - četudi kot toženo stranko navaja samo Sodni svet; v zadevah, ki se vodita pod opr. št. ... in št..., pa izpodbija tudi več drugih aktov Sodnega sveta, izdanih v predmetni zadevi po določilu 28. člena Zakona o sodiščih (ZS-UPB2, Uradni list RS, št. 100/2005).

Zato bo sodišče v nadaljevanju najprej podalo razlago določil ZSS z vidika vprašanja, katere akte lahko stranka izpodbija v upravnem sporu v smislu dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave) in določila 1. odstavka 157. člena Ustave.

Iz prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 7/2002 z dne 18. 7. 2002 in I Up 994/2003 z dne 26. 11. 2003) izhaja, da sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi (35. člen ZSS) in sklep PS VS o pritožbi zoper oceno o sodniški službi (36. člen ZSS), kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi (1. točka 1. odstavka 32. člena ZSS). Po mnenju Vrhovnega sodišča RS to velja zaradi tega, ker razlog iz 1. odstavka 7. točke 74. člena ZSS nastopi z dnem, ko Sodni svet potrdi oceno sodniške službe, ker po določilu 2. odstavka 33. člena ZSS ocena sodniške službe učinkuje šele tedaj, ko jo potrdi Sodni svet, ker se z oceno sodniške službe in sklepom PS VS o pritožbi zoper oceno sodniške službe še ne odloča o posameznikovi pravici oziroma se z njima tudi še ne posega v ustavne pravice sodnika oziroma ker se o pravici posameznika odloči šele z odločitvijo Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe. To stališče je pravno relevantno in ga Upravno sodišče v celoti sprejema tudi v tem upravnem sporu. Zoper akt iz določila 4. odstavka 36. člena ZSS pa ima stranka pravico do dostopa do sodišča, sodnega varstva in pravnega sredstva, če temu končnemu aktu ne sledi nadaljnja odločitev Sodnega sveta, ker zaradi izdanega akta iz 4. odstavka 36. člena ZSS niso podani pogoji za nadaljevanje določenega postopka (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 450/2004 z dne 14. 6. 2006); vendar v konkretnem upravnem sporu ne gre za tak primer, saj ni bila izdana ocena, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ampak gre za potrditev ocene sodniške službe, da tožnica ne ustreza sodniški službi. Iz tega sledi, da je tožena stranka v tem upravnem sporu samo Sodni svet in akt, ki ga tožeča stranka lahko izpodbija v tem upravnem sporu, glede na to, da je tožba vložena po določilu 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006), je samo odločba Sodnega sveta št... z dne 10. 7. 2006. Glede na takšna materialno-pravna in procesna izhodišča ter tožbene ugovore so bistvena tri pravna vprašanja v tem upravnem sporu in sicer, ali izpodbijana odločba tožene stranke prestane test presoje zakonitosti z vidika standardov obrazlaganja odločb v zadevah uporabe kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS, kar vključuje tudi vprašanje, ali je tožeča stranka imela možnost, da je sodelovala v postopku pri razčiščevanju dejanskega stanja, in če je tožena stranka ravnala pravilno, ko ključnih spornih dejanskih okoliščin neizpolnjevanja sodniških dolžnosti tožnice ni vezala na postopek po VII. poglavju ZSS o disciplinskem postopku.

Kar zadeva standarde obrazlaganja tovrstnih odločb Sodnega sveta, sodišče ni sledilo dobesednemu pomenu razlage Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 660/2003, po katerem Sodnemu svetu ni treba navajati vsebinskih razlogov za potrditev ocene sodniške službe. Po eni strani sodišče ni sledilo tej dobesedni razlagi zato, ker Vrhovno sodišče v tej sodbi pravi, da vsebinsko odločitev o prenehanju sodniške službe sprejme personalni svet, ne pa Sodni svet, med tem ko Vrhovno sodišče v sodbah v zadevah I Up 7/2002 in I Up 994/2003 pravi, da se o pravici posameznika odloči šele z odločitvijo Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe. Poleg tega stranka, ki po ustaljeni upravno-sodni praksi nima sodnega varstva zoper zavrnitev pritožbe zoper oceno sodniške službe, s katero se ugotovi, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mora imeti učinkovito pravno sredstvo (25. člen Ustave v zvezi z določilom 3. odstavka 49. člena Ustave) vsaj proti odločitvi Sodnega sveta; če tudi Sodni svet ne bi imel obveznosti v odločbo navesti vsebinskih razlogov, bi bilo stranki nesorazmerno poseženo v pravico do dostopa do sodišča, sodnega varstva in pravnega sredstva v smislu 23. in 25. člena Ustave. Ker je razmerje med sodišči in Vrhovnim sodiščem glede vezanosti na pravna mnenja urejeno v določilih 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena in 11. člena ZS, tako da je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje, med tem ko je za razmerje med rednim sodiščem in Ustavnim sodiščem poleg določila 125. člena Ustave relevantna tudi določba 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), po kateri je Ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic, določbe Ustavnega sodišča pa so obvezne, je sodišče v tej zadevi uporabilo standarde iz ustavno-sodne prakse. Poleg že navedenega standarda kompleksnosti obrazlaganja odločbe Sodnega sveta je za obravnavani upravni spor relevantno tudi stališče Ustavnega sodišča, da je Sodni svet vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te Sodni svet ne more sam spreminjati (21. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96; 21. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-134/95), kar pomeni, da lahko Sodni svet, če ne potrdi ocene sodniške službe, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati (21. in 24. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-134/95). Po stališču Ustavnega sodišča, ki je tudi pomembno za obravnavani upravni spor, mora biti sodniku "dana možnost, da v posameznih fazah tega postopka očitkom ugovarja, in zoper njih predlaga nasprotne dokaze" (26. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96).

Obvezujoči standard obrazlaganja odločbe Sodnega sveta torej pomeni, da mora Sodni svet kompleksno in celovito zajeti vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in da mora biti na tej podlagi narejena sintetična ocena in tudi če gre za nedoločne pojme iz kriterijev iz 29. člena ZSS ocena ne sme biti arbitrarna. Glede širine oziroma obsega polja proste presoje pa sodišče v tej zadevi stoji na istem stališču, kot v pravnomočno končani zadevi U 450/2004 z dne 14. 6. 2006. V zadevi U 450/2004 je sodišče navedlo, da z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave, ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti (sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 655/2002 z dne 25. 2. 2004, U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005). Tudi v predmetni zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima po mnenju sodišča pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo morda (ni pa nujno), glede na aktualne potrebe v sodstvu, dal večjo težo. Gre namreč za strokovno ocenjevanje sodniškega dela. To seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe s strani tožene stranke lahko arbitrarno, saj toženo stranko veže smiselna uporaba določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in splošna pravna načela; v takšnih zadevah pride v poštev zlasti načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter omenjeni test presoje, da argumentacija tožene stranke ni očitno nerazumna. Sodišče je v zadevi U 450/2004 zavzelo tudi stališče, ki je relevantno v tem upravnem sporu, da enako kot pri izbiri o tem, kateremu kriteriju iz 1. odstavka 29. člena ZSS, je treba dati večjo oziroma manjšo težo, ima pristojni organ iz že navedenih razlogov določeno polje proste presoje tudi pri izbiri meril, ki jih pristojni organ uporablja za ugotavljanje posameznega kriterija iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Nekateri kriteriji iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS so namreč zelo splošni in nedoločni. Vendar je to polje proste presoje, kot je navedlo Upravno sodišče v zadevi U 450/2004, tudi pri izbiri meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 1. odstavka 29. člena ZSS, po drugi strani pa z omenjenim testom očitne (ne)razumnosti; to polje proste presoje je tem bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so (statistično) merljivi. Ker pa je šlo v zadevi U 450/2004 za upravni spor zoper oceno sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, v tem upravnem sporu pa gre za izpodbijanje akta, ki pomeni prenehanje sodniške funkcije za sodnico, in gre torej v prvi zadevi za bistveno manjši poseg v zakonske pravice sodnice, kot v tem upravnem sporu, sodišče v tej zadevi ni uporabilo testa očitne (ne)razumnosti, ampak test, po katerem sodišče v upravnem sporu presoja uporabo polja proste presoje tožene stranke, ki potrjuje ugotovitev pristojnih organov za oceno sodniške službe, po tem, ali je odločitvi tožene stranke mogoče odreči oziroma ji priznati razumnost. Na podlagi tako opredeljenih standardov obrazlaganja tovrstnih odločb in obsega presoje zakonitosti oziroma strogosti presoje zakonitosti takih odločb v upravnem sporu sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ima vsebinske razloge za odločitev. Tožena stranka sicer izrecno ne navaja zakonskega določila, to je konkretnega kriterija iz določene ali določenih točk 1. odstavka 29. člena ZSS, ki ga ali jih tožnica ne izpolnjuje. Vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe kljub temu dovolj jasno razvidno, da je tožnica dobila potrditev negativne ocene zaradi neizpolnjevanja kriterija iz določila 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Tožena stranka namreč v sredini prvega odstavka na strani 2 odločbe pravi, da je Sodni svet ocenil, da "sodnica ni ustrezno varovala ugleda sodnika in sodišča ter da njen odnos do strank, ki morajo na sodbo čakati nerazumno dolgo, in do nadrejenih predsednikov Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katerih urgence se ni odzivala, ni ustrezen. Neustrezen pa je tudi sodničin odnos do nadzorstvenih pritožb, saj na primer v zadevi A. sploh ni odgovorila na zahtevo Ministrstva za pravosodje." Izpodbijana odločba torej očitno temelji na uporabi 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS; ali je bila subsumcija ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan v konkretnem primeru tudi pravilna , pa bo sodišče utemeljilo v drugem delu te obrazložitve.

Tožena stranka se je držala vezanosti na pravnomočno oceno sodniške službe, saj iz sklepa PS VS izhaja, da je bil razlog za ugotovitev, da tožnica ne ustreza sodniški službi, zmanjševanje ugleda sodišča in sodnikov, nekorekten odnos do strank, ki so upravičeno pričakovale, da bo njihov zadeva rešena brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega, da je pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe v tem, da tožena stranka ni z označbo konkretnega zakonskega določila navedla, katerega kriterija tožnica ne izpolnjuje, glede vezanosti tožene stranke na pravnomočno oceno sodniške službe v obrazložitvi izpodbijane odločbe obstaja še neka druga pomanjkljivost. Iz ocene sodniške službe PS namreč izhaja, da tožnica ne izpolnjuje ne samo kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ampak tudi kriterija iz 2. točke (str. 8 ocene sodniške službe) in 7. točke (str. 10 ocene sodniške službe) 1. odstavka 29. člena ZSS. Čeprav PS VS v sklepu v pritožbenem postopku pravi, da so nosilni razlogi izpodbijane ocene prepričljivi in se z njimi strinja, iz 4. odstavka na str. 2 obrazložitve sklepa izhaja, da PS VS šteje, da tožnica ne izpolnjuje le 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Tožena stranka te nejasnosti med obrazložitvijo ocene sodniške službe PS in obrazložitvijo sklepa PS VS ni odpravila izrecno, ampak samo implicitno s tem, ko je potrdila ugotovitev PS VS, da tožnica ne izpolnjuje kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Sodišče ugotavlja, da omenjeni dve pomanjkljivosti v obrazložitvi odločitve tožene stranke v danih okoliščinah nista mogli vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS).

Sodišče namreč ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilno utemeljena, ob upoštevanju testa razumnosti v zvezi z uporabo določenega polja proste presoje, in sicer je pravilno utemeljena na podlagi uporabe določila 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Vrhovno sodišče je namreč s tem, ko je v obrazložitvi sklepa o pritožbi zoper oceno sodniške službe opustilo ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje kriterija iz določila 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ravnalo pravilno, saj v konkretni zadevi neizdajanje sodnih odločb v zakonsko določenem roku 30 dni (323. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004) in ponovno odpiranje obravnav po daljšem času po zaključku zadeve ter odnos sodnika do drugih sodnikov in organov, ki sodelujejo v formalnih postopkih nadzora nad sodnikovim delom, ni zakonski dejanski stan iz določila 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ne glede na to, če je tožena stranka, kot navaja v odgovoru na tožbo, na 87. seji dne 6. 5. 2003 sprejela priporočilo, da se pri izdelavi ocene sodniške službe pri kriteriju delovnih sposobnosti ob obsegu opravljenega dela upošteva tudi zmožnost odločanja in presoje, sposobnost organiziranja lastnega dela, delovna zmožnost in učinkovitost, uporaba računalnika pri delu ter točnost in natančnost pri delu. Sodni svet namreč ne more s svojim sklepom spreminjati vsebine zakonske norme oziroma je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), navedeni sklep Sodnega sveta pa lahko sodišče upošteva samo v tem smislu, da so elementi, ki jih je Sodni svet zajel v omenjenem sklepu, upoštevani vendar ne samostojno, ampak izključno pri ugotavljanju in analiziranju doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela. V konkretnem primeru pa je iz ocene sodniške službe razvidno, da jih je PS upošteval samostojno in celo ne glede na izrazito presežen pričakovani obseg dela, ki ga je opravila sodnica v času svojega službovanja. Ta napaka v oceni sodniške službe je odpravljena že v obrazložitvi sklepa PS VS, temu pa pravilno sledi izpodbijana odločba, ki se tudi ne sklicuje na neizpolnjevanje kriterija iz določila 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS.

Tožena stranka je pravilno štela, da konkretni primeri neizdajanja sodnih odločb v zakonsko določenem roku, ponovno odpiranje obravnav po daljšem času po zaključku zadeve ter odnos sodnika do drugih sodnikov in organov, ki sodelujejo v formalnih postopkih nadzora nad sodnikovim delom, spadajo pod zakonski dejanski stan iz določila 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Vsi trije dejanski očitki tožnici se namreč nanašajo na način vodenja postopkov, na komuniciranje s strankami in drugimi organi, na zanesljivost sodnika, lahko pa bi se nanašali tudi na mnenje strank glede nepristranosti sojenja, tudi če sodnik samo v eni zadevi, o kateri bi po vrstnem redu že moral odločiti, ne odloči kljub ukrepom iz formalnega postopka nadzora nad delom sodnika. Ponavljanje primerov neizdelave sodbe v zakonskem roku, ponovna odpiranja obravnav po daljšem obdobju po zaključku zadeve in odnos do organov oziroma oseb, ki sodelujejo v nadzornih postopkih, zadeva način vodenja sodnih postopkov in nadzorstvenih postopkov, zadeva vprašanje sodnikove zanesljivosti pri delu in odnos strank do nepristranosti sojenja, zadeva komuniciranje z organi, ki sodelujejo v nadzornih postopkih in tudi komuniciranje s strankami, saj sodišče s stranko komunicira tudi v postopku odprave sodbe po zaključku zadeve; s stranko komunicira tudi takrat, ko ji kljub poteku zakonskega roka ne pošlje sodbe in nedvomno je šlo v spornih razmerjih tudi za komuniciranje tožnice z tistimi osebami oziroma organi, ki sodelujejo v postopku nadzora nad sodniškim delom. Da so vse omenjene tri stvari, ki se očitajo tožnici, v konkretnem primeru tudi resnično vplivale na ugled sodišča in sodnika, toženi stranki ni bilo treba posebej ugotavljati. Zakonodajalec namreč ni predpisal, da mora pristojni organ posebej ugotavljati, ali je sporno ravnanje sodnika tudi resnično vplivalo na zmanjšanje ugleda sodnika in sodišča, ampak je zakonodajalec pri oblikovanju tega kriterija predpostavil in določil, da mora ocena o zmanjšanju ugleda sodnika in sodišča izhajati iz ugotovitev o načinu vodenja postopka, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja zanesljivosti in nepristranosti. Te ugotovitve pa izpodbijana odločba vsebuje in jih povezuje z varovanjem ugleda. Tudi v tem je tožena stranka pravilno sledila ugotovitvi PS VS, da je za ugotovitev ravnanja v nasprotju s kriterijem varovanja ugleda sodišča pomembno, da je tožnica predsednica sodišča. Stranke sodnih postopkov namreč utemeljeno pričakujejo, da predsednica sodišča daje določen zgled drugim sodnikom na sodišču. To tudi pomeni, da sodišče v presoji tega dela obrazložitve odločbe ni štelo za bistveno dejstvo, da je bil v medijih objavljen prispevek o sporni zadevi A. S tem je sodišče utemeljilo zgolj to, da se dejansko stanje, ki ga je tožena stranka štela za odločilnega ujema z zakonskim dejanskim stanom iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS; ni pa še s tem podana utemeljitev, da je tožena stranka pravilno štela, da tožnica ne izpolnjuje kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS.

V naslednjem koraku presoje zakonitosti izpodbijanega akta je sodišče moralo presoditi, ali je odločitev tožene stranke zakonita in pravilna glede na standard, da mora biti tovrstna odločitev, ki pomeni potrditev ocene sodniške službe, celovita, kompleksna oziroma da mora zajeti vse kriterije iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS skupaj, kar konkretno v tej zadevi pomeni vprašanje, ali je tožena stranka imela zakonito podlago za potrditev ocene, da tožena stranka ne ustreza sodniški službi zaradi kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS in da ne izpolnjuje tega kriterija tudi glede na izpolnjevanje ostalih zakonskih kriterijev. Iz izpodbijane odločbe, ki pravilno sledi utemeljitvi sklepa PS VS, namreč izhaja, da tožnica ne izpolnjuje samo kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, med tem ko ostale kriterije izpolnjuje.

Tudi glede tega vprašanja ima izpodbijana odločba vse nujne elemente obrazložitve. Iz izpodbijane odločbe nedvoumno izhaja, da je tožena stranka, tako kot predhodno tudi PS VS (2. odstavek obrazložitve sklepa z dne 24. 4. 2006; prvi stavek v zadnjem odstavku na strani 2 obrazložitve sklepa in 2. odstavek na strani 3 obrazložitve sklepa) in PS, pri odločitvi upoštevala vseh 8 kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS (zadnji štirje stavki v prvem odstavku na strani 2 izpodbijane odločbe). Seveda pa za ugotovitev zakonitosti izpodbijane odločbe ni dovolj, da je iz odločbe, ki potrjuje oceno sodniške službe pristojnih organov, razvidno, da je tožena stranka upoštevala v odločitvi tudi kriterije, ki jih tožnica izpolnjuje. Iz tožbe izhaja pravilen ugovor, da mora biti iz odločbe razvidna tudi argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnica ne ustreza sodniški službi in ji funkcija zato preneha.

V tem delu ima sicer tožena stranka, kot izhaja iz izhodišča obrazložitve te sodbe, določeno polje proste presoje, ki je v upravnem sporu nadzorovana prek testa razumnosti, kateremu kriteriju bo dala večjo težo oziroma kakšna razmerja bo tožena stranka vzpostavila v težah (pomenih) vseh osmih kriterijev glede na to, da zakonodajalec ni postavil nobene hierarhije med kriteriji iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Glede na tožbene navedbe in tožbeni ugovor bi torej sodišče moralo presojati, ali je mogoče potrditi oceno tožene stranke kot razumno, da očitki neizpolnjevanja kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ne odtehtajo - po mnenju sodišča - izredno visokih dosežkov tožnice glede kriterija delovne sposobnosti (2. točka 1. odstavka 29. člena ZSS), ki se po zakonu šteje za razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela (od leta 1996 do leta 2005 je tožnica opravila tri krat več zadev, kot se je od nje pričakovalo), in izredno visokemu zmanjšanju sodnih zaostankov (8. točka 1. odstavka 29. člena ZSS) na sodišču od leta 1996 do leta 2005. Tem dejanskim navedbam tožnice tožena stranka ni oporekala. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je razlog za to, da je tožena stranka potrdila, da neizpolnjevanje kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS odtehta dosežke pri izpolnjevanju drugih kriterijev, med katerimi sta izstopajoča kriterij iz druge točke in del kriterija iz 8. točke, v tem, da ugotovljene kršitve "niso nastale v kratkem časovnem obdobju, ampak so se nadaljevale in ponavljale, kljub opozorilom in zahtevam predsednikov višjega sodišča ter opozorilom v oceni sodniške službe z dne 23. 11. 2001." Temu je tožena stranka dodala pomemben princip ocenjevanja razmerij med osmimi kriteriji, pri čemer je sledila stališču PS VS iz sklepa z dne 24. 4. 2006, da mora sodnik vsaj minimalno izpolnjevati vsakega izmed osmih kriterijev. Ta princip presojanja razmerij med kriteriji iz 1. odstavka 29. člena ZSS ni nekaj, kar bi spadalo v polje proste presoje tožene stranke, ampak to izhaja iz določila 2. odstavka 29. člena ZSS in prvega dela 1. odstavka 29. člena ZSS. Določilo 2. odstavka 29. člena ZSS namreč pravi, da mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev iz 1. odstavka tega člena. To določbo je sicer mogoče razumeti tako, da pomeni zgolj to, da mora vsaka ocena, bodisi pozitivna bodisi negativna, upoštevati vse kriterije. Lahko pa se ta določba razume in razlaga tako, da mora biti za pozitivno oceno ugotovljeno, da sodnik izpolnjuje vse kriterije, če pa gre za negativno oceno, da sodnik ne ustreza sodniški službi, pa je dovolj, da ne izpolnjuje enega kriterija iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Po presoji sodišča je pravilna prva interpretacija določila 2. odstavka 29. člena ZSS. Kajti to, da je treba pri kateri koli oceni iz 1. odstavka 32. člena ZSS upoštevati vse kriterije, ni mogoče izpeljati zgolj iz določila 2. odstavka 29. člena ZSS, ampak to še bolj jasno izhaja iz prvega dela 1. odstavka 29. člena ZSS. To pomeni, da mora biti v vsakem primeru, tudi če gre za potrditev ocene iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS, ocena s strani pristojnih organov v predhodnem postopku narejena ob upoštevanju vseh osmih kriterijev, vendar pa je dopustno potrditi oceno iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS, če sodnik ne izpolnjuje enega izmed kriterijev. Ni torej dopustno, da bi bila ocena iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS narejena samo na podlagi negativne ugotovitve enega kriterija, brez da bi pristojni organ upošteval vse ostale kriterije. Poleg že omenjenih določil iz 29. člena ZSS za to govori tudi narava ocenjevanja sodniškega dela. Vsi kriteriji namreč niso objektivizirani niti v zakonu niti v praksi odločanja Sodnega sveta. Zato je nujno varovalo zoper morebitne zlorabe ali arbitrarne negativne ocene sodniške službe, ki bi temeljili zgolj na oceni enega kriterija, kar bi lahko imelo negativni vpliv na varovanje neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in delitve oziroma prirejenosti (uravnoteženja moči) treh vej oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), kar sta tudi dva nepogrešljiva mehanizma za varovanje demokratične družbene ureditve (1. člen Ustave), da pristojni organ oceni, ali sodnik izpolnjuje določene kriterij vsaj v minimalni meri tudi v razmerju do dosežene stopnje izpolnjevanja drugih kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS in ne samo glede na vsa dejstva, ki so relevantna za tisti kriterij, za katerega se postavi dvom o minimalni meri izpolnjevanja kriterija.

Kar zadeva ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje v minimalni meri kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS samo glede na ugotovljena dejstva v zvezi s tem kriterijem, sodišče v skladu v izhodišču te sodbe navedenim standardom obrazlaganja nima nobene podlage za oceno, da ugotovitev tožene stranke ni razumna, to pomeni, da bi tožena stranka odločila arbitrarno in zunaj polja proste presoje. Sodišče nima podlage za ugotovitev nerazumnosti argumentacije tožene stranke, ker tožnica niti ne ugovarja ugotovljenim dejstvom, ki so vezana izključno na ta kriterij, in se nanašajo na vprašanje komuniciranja s pristojnimi osebami oziroma organi v nadzorstvenih postopkih, razen v tistem delu, ko pavšalno pravi (zadnji stavek 3. odstavka in naslednji stavek na str. 3 tožbe), da je izpolnila izdane odredbe in da se ji očita, da ni odgovorila na dopis predsednice višjega sodišča z dne 20. 12. 2005, ki ga je tožnica prejela šele v januarju, med tem ko je personalni svet oceno sprejel 7. 12. 2005. Prvi ugovor je preveč pavšalen, kajti iz ocene sodniške službe ne izhaja, da je PS štel, da tožnica ni odgovorila na odredbo predsednice višjega sodišča z dne 6. 10. 2005 (4. odstavek str. 5 ocene sodniške službe) in PS je tudi upošteval, kako je tožnica odgovorila na odredbo predsednice višjega sodišča z dne 3. 11. 2005 (3. odst. na str. 8 ocene sodniške službe). Vendar pa iz natančnega opisa komunikacije v (formalnih in neformalnih) postopkih nadzora izhaja, da je bilo neuspešnih opozoril bistveno več, kot omenjena dva primera. Tudi drugi ugovor tožnice je bistveno premalo tehten glede na celovit in natančen opis poteka neuspešnih formalnih in neformalnih komunikacij med sodnico in predsednikom višjega sodišča A.A., njegovo naslednico B.B. in ministrom za pravosodje zaradi spornega načina vodenja zadev do odprave sodbe, ki je v oceni sodniške službe naveden od 3. odstavka pod točko 2 na strani 2 do konca 1. odstavka na strani 6, z nadaljevanjem na strani 7 in 8 ocene o sodniški službi. Ta natančen opis sta tako PS VS kot tožena stranka upoštevala v njunih odločitvah. Tožena stranka je tudi lahko sledila pristojnima organoma za oceno sodniške službe v delu, kjer sta organa upoštevala ugotovljena dejstva iz predhodne ocene sodniške službe, v kateri je bila tožnica že opozorjena na nepravilnosti, ki so se potem nadaljevale tudi v naslednjem ocenjevanem obdobju. Tudi to namreč zadeva vprašanje komuniciranja med tožnico in pristojnim organom za oceno sodniške službe oziroma to zadeva vprašanje (ne)ustreznosti reagiranja tožnice na opozorilo iz predhodne ocene sodniške službe. In če določena odprta zadeva iz prejšnjega ocenjevanega obdobja ni bila rešena tudi v predmetnem ocenjevanem obdobju (zadeva A.), je tožena stranka imela zakonito podlago, da jo je vključila v dokazno oceno. Naslednji ugovor, s katerim se tožnica brani, da je aplikacija dejstev na zakonski dejanski stan iz 4. kriterija 1. odstavka 29. člena ZSS napačna, je ta, da je tožnica imela preveč zadev v delu, da je morala reševati problem sodnih zaostankov, da je kot predsednica sodišča morala opravljati še druga strokovna opravila. Sodišče tožnici vsekakor priznava izredno visoko delovno obremenjenost, ki izhaja iz njenega opisa dejanskega stanja, vendar ne vidi nerazumnosti v oceni PS VS, ki jo je tožena stranka potrdila, da so bili natančno opisani zastoji neopravičljivi, ker je bila tožnica na to opozorjena že v predhodni ceni sodniške službe z dne 23. 11. 2001 in da so se primeri neizdelave sodb v zakonskem roku kljub številnim opozorilom s strani pristojnih oseb oziroma organov nadaljevali tudi v naslednjem obdobju ocenjevanja. Tožena stranka je v zvezi s številom teh zadev v obrazložitev izpodbijane odločbe povzela natančne ugotovitve službenega nadzora, ki ga je opravila sodnica C.C., tako glede primerov neizdelave sodb v zakonskem roku, kot tudi primere odpiranja ponovnih obravnav po daljšem času. Tožnica se v zvezi s tem brani, da odpiranje glavnih obravnav po ZPP (292. člen) ni nezakonito, vendar sodišče meni, da sta imela pristojna organa za oceno sodniške službe in tožena stranka podlago za oceno, da je število teh primerov in dolžina časa, po katerem je tožnica ponovno odpirala glavne obravnave, nesprejemljivo tako z vidika pravil vodenja glavnih obravnav po ZPP (1. odstavek 11. člena 2. odstavek 298. člena ZPP), kot tudi z vidika vprašanja zanesljivosti razsojanja v zadevah. V tožbi tožnica ponavlja pritožbeni ugovor, da se tožnici očita zastoje v reševanju zadev, ki ji nikoli niso pripadle v delo. V zvezi s tem ugovorom sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem podana tretje pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ker se tožena stranka do tega ni izrecno opredelila, vendar je tudi ta takšna, da ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. PS VS je namreč ob reševanju pritožbe jasno navedel, da "je upošteval vse pritožničine navedbe glede dejanskega stanja kot nesporne" (predzadnji odstavek obrazložitve sklepa PS VS). To pomeni, da je PS VS, ko je odločal o pritožbi zoper oceno sodniške službe, upošteval šest zadev, ki naj ne bi bile tožnici dodeljene v delo, in zadevo št..., v zvezi s katero ji ocena sodniške službe očita, da ni izdelala sodbe, čeprav zadeva še ni bila končana. Z vidika standarda celovitosti in natančnosti obrazložitev bi bilo prav, da bi tožena stranka izrecno navedla, da pri oceni navedene zadeve niso bile upoštevane v škodo tožnice, vendar pa ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na zakonitost odločitve. Tudi brez teh 6 zadev iz zapisnika službenega nadzora z dne 21. 10. 2005, ki je strukturiran na zadeve, ko ni bila izdelana sodba v zakonitem roku, in ki se nahajajo na pritožbenem sodišču (17 zadev); na končane zadeve, ki so še na sodišču prve stopnje (4 zadeve); na druge zastoje v končanih zadevah (5 zadev); na pregled starejših nerešenih zadev (zadeva A. št...); na ostale končane starejše zadeve, v katerih sodbe niso bile napisane v zakonitem roku (7 zadev), izhaja, da ni mogoče toženi stranki odreči razumnosti odločitve.

Odločilni razlog, da sodišče ni našlo nerazumnosti v odločitvi tožene stranke, se namreč nanaša na način komuniciranja tožnice z osebami, ki so sodelovale v nadzorstvenih postopkih. Ta vidik je tudi odločilen za oceno, da tožena stranka ni prestopila meje razumnosti pri ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje v minimalni meri kriterija iz določila 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS glede na izpolnjevanje ostalih kriterijev. Sodišče šteje oceno tožene stranke, da je popolnoma nesprejemljivo, da ima sodnik očitno nekooperativen odnos do oseb, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih, za povsem razumno; pri čemer sodišče temu dodaja, da to velja v tistih primerih, ko ni podan nikakršen sum, da je nadzor nad sodnikom izveden na nezakonit način. Tožnica tekom celega postopka ni ugovarjala, da se je na njo vršil nezakonit pritisk. Zato z eno pavšalno navedbo in z enim ugovorom, da je dopis predsednice višjega sodišča z dne 20. 12. 2005 prejela šele v januarju, ne more vzeti utemeljenosti natančnih ugotovitev za čas od izdelave predhodne ocene sodniške službe dalje. Odnos tožnice do nadzorstvenih postopkov je kontinuiran do konca opazovanega obdobja, segal pa je tudi v obdobje pred 23. 11. 2001. Pri ugotovitvi, da neustreznosti z navedenih treh vidikov (nerazumno velike prekoračitve zakonskega roka za izdelavo sodnih odločb v večjem številu primerov; ponovno odpiranje obravnav po daljšem časovnem obdobju in očitno nekooperativen odnos tožnice do oseb in organov, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih) pretehtajo izpolnjevanje drugih kriterijev na strani tožeče stranke, to je zlasti kriterija iz 2. točke in kriterija iz 8. točke v delu, ki se nanaša na zmanjšanje nerešenih zadev na sodišču v obdobju od leta 1996 do leta 2005, pri katerih je tožnica občutno pozitivno izstopala, ima tožena stranka določeno polje proste presoje. Sodišče ne vidi podlage za oceno, da je tožena stranka, ki je sledila pristojnim organom za oceno sodniške službe, prestopila mejo razumnosti pri uporabi polja proste presoje. Kajti, v konkretni zadevi so sporna ravnanja tožnice primerljiva z okoliščinami iz 2., 3., 14., 21. in 23. točke 2. odstavka 81. člena ZSS. Po določilu 3. odstavka 82. člena ZSS so kršitve iz 2., 3., 21. in 23. točke 2. odstavka 82. člena ZSS težje disciplinske kršitve, za kar se lahko izreče sankcija prenehanja sodniške službe. Zato sodišče ni moglo najti nerazumnosti v oceni tožene stranke, da neizpolnjevanje kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS odtehta visoka dosežke tožnice pri razmerju med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela in pri zmanjšanju števila nerešenih zadev na sodišču. Nadalje, odločitev tožene stranke ni nerazumna, ker gola "produktivnost" ne more biti glavni cilj sodne funkcije in je lahko ugled oziroma zaupanje v sodišče, brez katerega sodišče ne more opravljati svoje funkcije, pomembno narušen tudi, če sodnik v eni sami zadevi noče razsoditi in tako ovira opravljanje sodne funkcije, hkrati pa lahko s takim ravnanjem vzbuja utemeljene občutke strank, da gre za pristrano sojenje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnici utemeljeno očitan tudi tak primer v zadevi A., kjer kljub številnim opozorilom in postopkom nadzora, čemur tožnica očitno ni ustrezno odgovarjala, ni prišlo do sodbe v 22 letih. Tožnica pravi v tožbi, da PS dne 7. 12. 2005 ni upošteval njenega poročila v zadevi A., vendar je iz podatkov v spisu (ocena sodniške službe str. 4, drugi odstavek) razvidno, da je predsednica višjega sodišča že v začetku leta 2005 komunicirala s tožnico glede zadeve A. in ji je tožnica obljubila, da bo zadevo rešila še v letu 2005, kar se ni zgodilo. Tožnica ni odgovorila na zaprosilo ministra v zvezi s pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do septembra leta 2005. Tožnica je sicer odgovorila na odredbo predsednice višjega sodišča z dne 6. 10. 2005 v postavljenem roku, na odredbo z dne 3. 11. 2005 v zvezi z ugotovitvami službenega nadzora, pa je odgovorila po faksu na dan, ko je bila seja PS (7. 12. 2005), vendar na premalo jasen način. Kljub temu je po teh istih podatkih v spisu predsednica višjega sodišča člane personalnega sveta z vsebino poročila tožnice seznanila. V tem smislu tožničina navedba ne ustreza podatkom v spisu, sicer pa to za vprašanje možnosti sodelovanja v postopku ocene sodniške službe niti ni bistveno. Sodelovanje sodnika pri izdelavi ocene sodniške službe je namreč uredil zakonodajalec. Po določilu 2. odstavka 36. člena ZSS ima namreč sodnik pravico, da se pritoži zoper oceno o sodniški službi in tožnica je to tudi storila s pritožbo z dne 25. 1. 2006, o kateri je odločal PS VS. Iz sklepa PS VS sodišča izhaja, da je poleg pritožbe PS VS upošteval tudi dejstvo, da tožnica ni imela pripomb na zapisnik o ugotovitvah službenega nadzora z dne 21. 11. 2005. V pritožbi je predlagala, da jo PS VS povabi na pritožbeno sejo. V obrazložitvi sklepa PS VS je navedeno, da je PS VS ob reševanju pritožbe tožnice upošteval vse pritožničine navedbe glede dejanskega stanja kot nesporne, zato njena navzočnost na seji ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev. Ker je PS VS štel tožničine navedbe za nesporne in je izdal sklep ob upoštevanju njenih dejanskih navedb in ker zakon ne predvideva oziroma ne določa, da mora biti sodnik prisoten na pritožbeni seji, s tega vidika niso bile kršene pravice tožnice do udeležbe v postopku, katerega odločitev je potrdila tožena stranka z izpodbijano odločbo. Iz izpodbijanega akta pa tudi izhaja, da je tožena stranka poleg navedenega upoštevala tudi tožničin predlog Sodnemu svetu za zavrnitev potrditve ocene sodniške službe in pritožbo tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic. To pomeni, da je tožnica imela možnost in jo je tudi dejansko izkoristila, da je zavarovala svoje pravice in pravne koristi v postopku izdaje izpodbijanega akta. Tožnica pa tudi ni utemeljila, kaj konkretno tožena stranka ni upoštevala, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. To pomeni, da je bila tožnici dana možnost, da v posameznih fazah tega postopka očitkom ugovarja in zoper njih predlaga nasprotne dokaze, v smislu procesnega standarda, ki ga je za tovrstne postopke postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-132/96 (26. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Pomemben tožbeni ugovor je tudi ta, da bi tožena stranka morala v zvezi z ugotovljenimi ravnanji tožnice, ki jih je tožena stranka štela za relevantna dejstva z vidika neizpolnjevanja kriterija iz določila 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, izpeljati disciplinski postopek. Ta tožbeni ugovor v konkretnem primeru ni utemeljen. Iz določila 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS ne izhaja, da bi morala ocena sodniške službe, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ki jo ugotovi personalni svet (v vsakem primeru) temeljiti na predhodno izpeljanem disciplinskem postopku. To tudi ne izhaja iz določila 33. člena ZSS, po katerem, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha (1. odstavek), pri čemer je treba pred učinkovanjem te ocene le-to predložiti v potrditev Sodnemu svetu (2. odstavek). V postopku za oceno sodniške službe (36. člen ZSS) zakonodajalec tudi ni predvidel posebnega pravnega sredstva zoper oceno sodniške službe iz posebnega razloga v primeru, da le-ta ne temelji na ugotovitvah disciplinskega postopka, ampak ima sodnik pravico do pritožbe, če se z oceno ne strinja. Tudi iz določila 74. člena ZSS (poglavje o prenehanju sodniške funkcije in razrešitvi sodnika) izhaja, da sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen) in tudi če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije. Iz teh določb izhaja, da za prenehanje sodniške funkcije ni nujno, da mora biti predhodno izpeljan disciplinski postopek. Velja pa, da sodniku ne more biti izrečena disciplinska sankcija drugače, kot ob pogojih in po postopku, ki je predpisan v poglavju o disciplinskih postopkih (1. odstavek 80. člena ZSS). Ali bodo pristojni organi določena ravnanja sodnika obravnavali po določbah disciplinskega postopka, ali v okviru ocene sodniške službe, je zato deloma odvisno od njihove proste izbire, ki pa mora upoštevati naravo spornih ravnanj sodnika. V konkretni zadevi bi bilo sporna ravnanja tožnice mogoče povezati oziroma bi bilo možno ugotavljati, ali se ujemajo z zakonskim dejanskim stanom iz 2. točke (neizpolnjevanje ali neupravičena odklonitev izvršitve sodniške službe), iz 3. točke (nevestno, nepravočasno, neustrezno opravljanje sodniške službe), iz 14. točke (vedenje in ravnanje sodnika, s katerim se krši ugled sodnika), iz 21. točke (onemogočanje ali oviranje izvajanja določb zakona o službenem nadzoru sodnikovega dela in o nadzorstvenih pritožbah), in iz 23. točke 2. odstavka 81. člena ZSS (neupoštevanje ukrepov za redno in učinkovito izvajanje sodne oblasti). Iz besedila teh petih zakonskih določb izhaja, da narava teh določb zahteva, da bi se vprašanje, ali velja izpeljati disciplinski postopek, ali pa je treba ravnanja obravnavati v okviru ocene sodniške službe, moralo razrešiti glede na to, ali se tožnici očita enkratno ravnanje oziroma ravnanja, ki niso sistematična, ponavljajoča se v daljšem časovnem obdobju. Če gre za dalj časa ponavljajočo prakso načina vodenja postopkov in komuniciranja z osebami oziroma organi v nadzorstvenih postopkih, potem iz narave stvari izhaja, da je povsem razumno ta sporna ravnanja obravnavati v okviru ocene sodniške službe. To je tožena stranka, po tem, ko je sledila oceni sodniške službe, tudi storila in zato v tem sodišče ne vidi nezakonitosti, ob upoštevanju dejstva, da tožnica preveč pavšalno navaja, da bi v disciplinskem postopku imela več procesnih pravic. Sodišče je že ugotovilo, da je tožnica imela vse možnosti, da je uveljavljala argumente in ugovore v postopku ocene sodniške službe, in je to tudi storila, pristojni organi pa so njene navedbe, argumente, ugovore vključili v dokazno oceno, vendar so ugotovili, da ne odtehtajo argumentov, ki govorijo za razrešitev. Materialno pravne-razlike glede posledic med disciplinskim postopkom in postopkom ocenjevanja sodniške službe pa v konkretnem primeru niti ni, saj ima pristojni organ v disciplinskem postopku po določilu 5. odstavka 83. člena ZSS možnost, da v primeru kršitev 2., 3., 21. in 23. točke 2. odstavka 81. člena ZSS izreče prenehanje sodniške funkcije, ker gre za težje disciplinske kršitve, ni pa nujno, saj lahko šteje, da kljub navedenim kršitvam, sodnik ni neprimeren za opravljanje sodniške funkcije. Ravno tako je pristojni organ za oceno sodniške službe v okviru prostega polja presoje imel možnost, da v danih okoliščinah ne bi ugotovil, da tožnica ne ustreza sodniški funkciji, vendar tega pristojni organ za oceno sodniške službe ni storil. Ob tem sodišče ni spregledalo dejstva, da je v procesu ocenjevanja tožničinega dela, komuniciranja s tožnico zaradi hitrejšega reševanja določenih zadev in v procesu nadzora sodelovalo več različnih oseb (sodnikov) in sicer predsednik višjega sodišča A.A., predsednica višjega sodišča B.B., višja sodnica C.C., štirje drugi sodniki PS in pet sodnikov PS Vrhovnega sodišča. V zadevi torej nista bila vključena le po zakonu določena personalna sveta Višjega sodišča in Vrhovnega sodišča. Samoupravni organi znotraj sodstva so torej prišli do obravnavane ocene sodniške službe, tožena stranka kot organ sui generis, ki ni del izvršilne veje oblasti, je to strokovno oceno zgolj potrdila in v zadevi formalno odločila. Listina o podpori tožnici z dne 5. 7. 2006, ki jo je tožnica priložila tožbi, in je podpisana s strani podpredsednice sodišča, pravno ne more odvzeti teže ugotovitvi pristojnih organov za oceno sodniške službe, ki jo je lahko sodišče presojalo v mejah testa razumnosti. Pristojni organi za oceno sodniške službe in Sodni svet kot tožena stranka imajo namreč pri stopnji strogosti ocenjevanja dejstev znotraj posameznega kriterija iz določila 29. člena ZSS in pri stopnji strogosti primerjanja neizpolnjevanja določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev, določeno polje proste presoje. Določeno polje proste presoje je v naravi stvari, kajti sicer pristojni organi ne bi mogli na tak način kadrovsko upravljati razmer v sodstvu, za katerega menijo, da je najbolj primeren in učinkovit glede na aktualno stanje in potrebe. Ali je takšna kadrovska odločitev tožene stranke v konkretni zadevi primerna, pa ni stvar, ki bi jo sodišče smelo uporabiti v presoji zakonitosti izpodbijanega akta. Ker tožnica ni uveljavljala morebitnega diskriminatornega obravnavanja na podlagi katere koli osebne okoliščine s strani tožene stranke oziroma je v tožbi (preveč) pavšalno navedla, da se jo obravnava neenakopravno, ker zaradi preobremenjenosti sodnikov tudi drugi sodniki ne izdajajo sodnih odločb v zakonskih rokih, se je presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika zakonite uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS na tej točki končala.

Kar pa zadeva preostala dva specifična tožbena ugovora, sodišče ugotavlja, da sta neutemeljena iz naslednjih razlogov: Toženi stranki ni bilo treba pred sprejemom odločitve o potrditvi ocene sodniške službe odločiti o pritožbi tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic tožnice. Ta obveznost ne izhaja iz ZSS ali iz Zakona o sodiščih (ZS-UPB2, Uradni list RS, št. 100/2005).V določilu 28. člena ZS-UPB2 (Uradni list RS, št. 100/2005), ki je uvrščeno v poglavje o Sodnem svetu, so navedene pristojnosti Sodnega sveta. V določilu 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS je določeno, da Sodni svet obravnava in odloča o utemeljenosti pritožbe sodnika, ki meni, da je bila kršena njegova zakonska pravica, kršen njegov neodvisni položaj ali neodvisnost sodstva. Ožji vidiki varovanja sodnikovih pravic pa so zajeti tudi v določilu 2. odstavka 4. člena ZSS (Uradni list RS, št. 41/2006), ki pravi, da sodnik, ki meni, da je bila kakor koli prizadeta njegova neodvisnost, lahko Sodnemu svetu predlaga, da odpravi kršitev. Če Sodni svet ugotovi, da je predlog utemeljen, lahko kršitev glede na njeno naravo odpravi oziroma zahteva ali predlaga njeno odpravo ter objavi svojo ugotovitev. V obeh primerih (določilo 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS in 2. odstavek 4. člena ZSS), ki se deloma prekrivata, gre za pravno sredstvo prizadetega sodnika, ki ga je treba v upravnem sporu obravnavati v povezavi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (Uradni list RS, št. št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Iz sklepa Upravnega sodišča v zadevi U 2725/2006 z dne 21. 12. 2006 izhaja, da bi bila razlaga ZS, ki bi dovoljevala kopičenje pravnih sredstev, tako da bi stranka lahko uveljavljala pritožbo zoper akta o oceni sodniške službe po 28. členu ZS, o kateri bi moral Sodni svet odločiti posebej, poleg tega pa bi Sodni svet moral izdati še odločbo po 2. odstavku 33. člena ZSS, napačna tako z vidika smiselne uporabe določila drugega stavka 1. odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005 v zvezi z določilom 4. člena ZUP), po katerem stranka lahko vloži pritožbo, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, kot tudi z vidika specialne določbe 2. odstavka 36. člena ZSS glede na splošno določbo 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS, ki določa pravico do pritožbe v postopku izdaje ocene sodniške službe na Personalni svet Vrhovnega sodišča RS. Zato je sodišče v sklepu v zadevi U 2725/2006 odločilo, da bi moral Sodni svet pritožbo tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic po 28. členu ZS zavreči kot nedovoljeno s smiselno uporabo določila 1. odstavka 246. člena ZUP, ne pa da je o njej odločal po vsebini. Pravno sredstvo iz določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS je zato razlagati tako, da stranka nima pritožbe zaradi kršitve zakonskih pravic zoper navedena akta v postopku ocenjevanja sodniške službe, saj mora oceno o neustreznosti sodnika za opravljanje sodniške funkcije potrditi Sodni svet, ki pa mora v aktu o potrditvi presojati pravilno uporabo zakona, kar vključuje tudi vse tiste kršitve zakonskih pravic, ki jih uveljavlja prizadeti sodnik. Tudi v predmetni zadevi je Sodni svet moral izdati akt o potrditvi ocene sodniške službe in je v tem postopku imela prizadeta sodnica možnost, da Sodni svet opozori na kršitve zakonskih pravic. Takšna odločitev sodišča in razlaga ZS v povezavi z določbo 25. in 23. člena Ustave v zadevi U 2725/2006 za ta upravni spor pomeni, da Sodni svet tudi ni bil dolžan o pritožbi odločiti preden je izdal odločbo o potrditvi ocene sodniške službe in je zato ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Kar pa zadeva tožbeni ugovor v zvezi z ZDR, določilo 4a. člena ZSS pravi, da se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja. Prenehanje sodniške službe je na specialen način urejeno v VI. poglavju ZSS, v določbi 74. člena ZSS, pa tudi v poglavju o postopku ocenjevanja sodniškega dela, zato se tudi glede roka za prenehanje službe v povezavi s seznanitvijo razlogov za prenehanje službe uporabljajo določbe ZSS in ne ZDR. V postopku prenehanja sodniške službe so namreč po ZSS vključeni personalni svet pristojnega sodišča, Personalni svet Vrhovnega sodišča in Sodni svet, pri čemer je prenehanje sodniške funkcije vezano na akt zadnjega omenjenega organa in zato pri seznanitvi z razlogi za odpoved oziroma prenehanje službe v sodstvu ne gre za enostavno razmerje med delodajalcem in delojemalcem, kot to velja po ZDR.

Sodišče je v zadevi odločilo brez zaslišanja stranke in to utemeljuje z naslednjim: V konkretni zadevi ne gre za civilno pravico tožnice v smislu 1. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 - MP) glede na to, da MKVČP ne ureja pravice do enakega dostopa do javne službe. Zato sodišče ni vezano na procesne standarde sojenja na podlagi zaslišanja stranke po MKVČP. Tožnica v tožbi tudi ni uveljavljala sodnega varstva pravice iz 3. odstavka 49. člena Ustave, zato sodišče ni vezano na procesni standard zaslišanja stranke iz 23. člena Ustave, pri čemer glavne obravnave tožnica tudi ni zahtevala, ampak je tožba vložena zaradi nepravilne uporabe procesnih in materialnih določb ZSS. Poleg tega tudi v upravnem sporu velja, da sodišče tožničinih dejanskih navedb ni štelo za neverodostojne, enako kot tega ni štel tudi PS VS, a te navedbe ne morejo spremeniti presoje o razumni uporabi določila 4. točke 1. odstavka 29. člena, glede katere ima tožena stranka določeno polje proste presoje; druga obravnavana vprašanja v tem upravnem sporu pa so stvar interpretacije materialnih in procesnih določb, zato zaslišanje tožeče stranke ni potrebno, saj je tožeča stranka podala argumente za interpretacijo ZSS v tožbi. Pri tej odločitvi, da sodišče ne bo zaslišalo tožnice, se je sodišče oprlo na določilo 4. odstavka 72. člena ZUS, stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 ter na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 1302/2006 z dne 20. 9. 2006, I Up 1027/2006 z dne 6. 7. 2006) v zvezi s sodbami Upravnega sodišča. V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker v predmetni zadevi tožnica ni konkretizirala predloga za zaslišanje tožnice v tem smislu, da bi navedla kar koli konkretnega in tehtnega, kako bi lahko dokazni predlog za zaslišanje tožnice vplival na odločitev, je sodišče odločilo brez zaslišanja stranke.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s sklepom odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Sodišče je tožeči stranki glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 zavrnilo stroškovni zahtevek na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004, 1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z določilom 16. člena ZUS), ker s tožbo ni uspela.