Jedro

Pritožbeno sodišče je pri ugotavljanju potreb mladoletnih tožnikov upoštevalo tudi delno plačilo mesečne anuitete za stanovanjsko posojilo, ker bi morala zakonita zastopnica tožnikov, če s posojilom ne bi reševala stanovanjskega problema, zanj plačevati najemnino in sicer v ocenjeni višini 70,00 EUR mesečno. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč zakonita zastopnica z najetjem stanovanjskega kredita za trisobno stanovanje v vrednosti 95.000,00 EUR presegla svoje materialne in finančne zmožnosti.

Kar presega s strani pritožbenega sodišča ugotovljene potrebe vsakega otroka v višini približno 290,00 EUR mesečno, glede na dohodke preživninskih zavezancev, se bodo te, presežene potrebe krile iz otroškega dodatka, ki ga prejema družina, v kateri otroka živita.

Starša, ob upoštevanju njunih mesečnih prihodkov, mladoletnima tožnikoma ne moreta zagotoviti vseh njunih zatrjevanih potreb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo preživnino, ki je bila določena s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem N 33/2011 z dne 4. 5. 2011 in je po obvestilu CSD z dne 31. 3. 2015 o uskladitvi preživnin znašala za vsakega od mladoletnih tožnikov 103,22 EUR mesečno, zvišalo tako, da je toženec od 1. 8. 2015 dalje dolžan plačevati preživnino za vsakega od mladoletnih tožnikov v višini 160,00 EUR mesečno, do prve uskladitve preživnin z rastjo plač in življenjskih stroškov na podlagi sklepa Vlade RS o uskladitvi preživnin, odtlej pa v zneskih, določenih z vsakokratnim obvestilom CSD do vsakega 12. dne v mesecu na TRR matere tožnikov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega zneska do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe sta pravočasno pritožbo vložila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Navajata, da je prvo sodišče zmotno navedlo, da so bili mesečni stroški stanovanja in drugi stroški znani že pred sklenitvijo sporazuma o preživnini ter da se stroški preživljanja mladoletnih otrok zaradi selitve niso spremenili. Obseg bivalnih stroškov ob določitvi preživnine še ni bil znan, saj se je zakonita zastopnica skupaj z mladoletnima tožnikoma odselila najprej v najemniško stanovanje iz K. v B., torej iz vasi v mesto, kar je nedvomno prineslo višje stroške bivanja. Isto stanovanje je nato kupila s pomočjo stanovanjskega kredita, kar vse bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Opozarjata, da je novejša sodna praksa zavzela stališče, da otroški dodatek ni več denarna pomoč otroka, ampak je ta prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi in se po razpadu družine odmeri na novo in gre torej za prispevek države in ne za dohodek zakonite zastopnice. Sodišče ni pravilno ocenilo, da se je strošek vrtca plačeval mesečno in da letno presega stroške šolskih potrebščin. Drži, da se je strošek vrtca plačeval mesečno, vendar pa je strošek vrtca vedno prilagojen mesečnim prihodkom staršev in se preostanek doplačila financira iz javnih sredstev, medtem ko stroški šolskih potrebščin v celoti odpadejo na starše. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da so stroški higienskih pripomočkov, zdravil in hrane v tožbi previsoko navedeni. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo stroškov rezervnega sklada in upravljanja, ki bremenijo lastnika stanovanja. Sodišče je tako prenizko ocenilo, da potrebni stroški preživljanja za vsakega mladoletnega tožnika znašajo od 330,00 do 350,00 EUR mesečno, saj so ti stroški dejansko višji. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je tožencu določilo manj kot polovico preživninskega bremena za preživljanje obeh tožnikov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1) sme sodišče po predlogu upravičenca zvišati s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Poseg v pravnomočno določeno preživninsko razmerje je utemeljen s tem, da so se po trenutku sklenitve poravnave ali izdaje sodbe spremenila pravno relevantna dejstva.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da so podane spremenjene okoliščine, ponovno odmerilo preživnino, upoštevajoč preživninske zmožnosti toženca in zakonite zastopnice tožnikov na eni strani ter na drugi strani potrebe tožnikov v trenutku, ko se preživnina odmerja.

7. Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih, življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo in v kakšnem obsegu, je odvisno od materialne in pridobitne zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev.

8. V obravnavani zadevi starša ob upoštevanju njunih mesečnih prihodkov mladoletnima tožnikoma ne moreta zagotoviti vseh njunih zatrjevanih življenjskih potreb, zato je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega stroške potrebe otrok previsoko odmerilo. Pritožbeno sodišče je glede na finančne zmožnosti staršev kot primeren strošek za kozmetične potrebščine ocenilo 7,00 EUR mesečno, za zdravila 10,00 EUR mesečno, za frizerja 5,00 EUR mesečno, za rojstne dneve, športne in kulturne dneve 10,00 EUR mesečno, za obleko 30,00 EUR mesečno, strošek hrane doma in v šoli je ocenilo na 80,00 EUR mesečno, saj je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da sta otroka pri tožencu mesečno tretjino časa in bo moral toženec v tem obdobju poskrbeti za njuno prehrano, za šolske potrebščine na 15,00 EUR mesečno, za šolo v naravi na 7,50 EUR mesečno, za športno opremo na 7,00 EUR mesečno, za športne aktivnosti na 20,00 EUR, kar skupaj znese približno 191,50 EUR. Tem stroškom pa je pritožbeno sodišče prištelo še tretjino na otroka odpadlih skupnih stroškov bivanja v višini 100, 00 EUR in sicer strošek elektrike, ki mesečno znaša okrog 50,00 EUR, strošek komunalnih storitev in ogrevanja 140,00 EUR, strošek kabelske televizije 19,30 EUR ter strošek interneta 40,90 EUR. Pritožbeno sodišče je pri ugotavljanju potreb mladoletnih tožnikov upoštevalo tudi delno plačilo mesečne anuitete za stanovanjsko posojilo, ker bi morala zakonita zastopnica tožnikov, če s posojilom ne bi reševala stanovanjskega problema, zanj plačevati najemnino in sicer v ocenjeni višini 70,00 EUR mesečno. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč zakonita zastopnica z najetjem stanovanjskega kredita za trisobno stanovanje v vrednosti 95.000,00 EUR presegla svoje materialne in finančne zmožnosti. Kar presega s strani pritožbenega sodišča ugotovljene potrebe vsakega otroka v višini približno 290,00 EUR mesečno, glede na dohodke preživninskih zavezancev, se bodo te, presežene potrebe krile iz otroškega dodatka, ki ga prejema družina, v kateri otroka živita.

9. Pravilno pritožba opozarja, da je sodišče materialnopravno zmotno porazdelilo preživninsko breme za mladoletna otroka med oba starša. Po oceni pritožbenega sodišča je primerno razmerje, po katerem naj toženec prispeva približno 55 % ugotovljenih potreb mladoletnih sinov. Res je toženčev mesečni prejemek višji od prejemka, ki ga prejema zakonita zastopnica tožnikov, prav tako pa je tudi breme vzgoje in varstva mladoletnih tožnikov na zakoniti zastopnici, vendar je potrebno pri določitvi primernega razmerja upoštevati tudi, da je zakonita zastopnica delovno sposobna in bi si lahko našla vsaj honorarno delo in zaslužila tolikšne dohodke, da bi zmogla plačevati svoj del preživninske obveznosti, kajti starši morajo storiti vse, kar je v njihovi moči za pridobitev preživninskih sredstev, ko gre za mladoletne otroke, po drugi strani pa je toženec preživninski zavezanec za tri mladoletne otroke, s tožnikoma pa ima tudi intenzivne stike. Toženec tako nosi 55 % preživninskih potreb preživninskih upravičencev, to je 160,00 EUR mesečno za vsakega otroka.

10. Kljub drugačni porazdelitvi preživninskega bremena, preživninska obveznost toženca ne more biti višja, kot jo je določilo prvo sodišče, ker prvo sodišče pri ugotavljanju potreb otrok ni upoštevalo finančnih zmožnosti staršev. Starša, ob upoštevanju njunih mesečnih prihodkov, mladoletnima tožnikoma namreč ne moreta zagotoviti vseh njunih zatrjevanih potreb.

11. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP, in je izpodbijana odločitev v skladu z materialnim pravom, je bilo potrebno pritožbo tožnikov zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZZZDR