Jedro

Višino škode iz naslova izgubljenega dobička je tožeča stranka opredelila z navedbo, da ima ob prodaji enega vozila 600.000,00 SIT zaslužka, ob desetih neprodanih vozilih pa naj bi bila zato prikrajšana za 6.000.000,00 SIT. Obstoj te škode, ki naj bi bil potrditvah tožeče stranke v vzročni zvezi z očitanimi kršitvami, je utemeljevala s trditvami, da se je prodaja vozil znamke C.V. zmanjšala v letu 1998 v razmerju do konkurenčnih vozil, kar se je nadaljevalo tudi v letih 1999 in 2000. Prodaja tega vozila pa naj bi bila tudi manjša od planiranih izhodišč v letih 1998, 1999 in 2000 (trditve tožeče stranke po VI. točko, l. št. 25).

Te trditve po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo osnove za ugotavljanje, kaj je bil za tožečo stranko v trenutku očitanih kršitev "normalni tek stvari" pri prodaji spornih vozil. "Normalni tek stvari" v kontekstu 3. odst. 189. čl. ZOR je namreč poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih (Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2003, 1. knjiga, stran 950). Povedano drugače, pojem "normalni tek stvari" iz 3. odst. 189. čl. ZOR opredeljujejo pretekla dejstva iz poslovanja, za katerega tožeča stranka trdi, da je bilo prizadeto zaradi očitanih kršitev. Le na podlagi teh dejstev je moč sklepati tudi o obstoju vzročne zveze med očitanimi kršitvami in zatrjevanim izgubljenim dobičkom, ki je tudi predpostavka odškodninske obveznosti. Trditev o teh, preteklih dejstvih iz trgovanja s spornimi avtomobili, to je avtomobili C. V., ki so ji služili za izračun premožejske škode, pa tožeča stranka ni podala.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, v katerem se nanaša na drugega toženca R. V. s.p. razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. 2. Pritožba se v preostalem delu zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku proti vsem trem tožencem.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki naj glavno obravnavo opravi pred drugim sodnikom posameznikom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Samostojni podjetnik posameznik je fizična oseba (7. odst. 1. čl. ZGD). Oseba, ki jo je tožeča stranka v tožbi označila kot drugega toženca, to je "R. V. s.p." zato ne more imeti samostojne pravne subjektivitete v razmerju do R. V., to je osebe, ki je v tožbi označena kot prvi toženec. To pomeni, da je v konkretnem primeru ista oseba, to je R.V., tožen dvakrat: R.V. s.p. naj bi bil po tožbi solidarno zavezan za plačilo odškodnine za isto škodo z R. V..

Pojem "vsaka" fizična oseba (1. odst. 76. čl. ZPP) predpostavlja v primeru, če gre po tožbi za sosporništvo na pasivni strani, da so toženci različne fizične osebe. Za sosporništvo je namreč značilno, da lahko obstoji (le) med več (fizičnimi ali pravnimi) osebami (prim.

191. čl. ZPP). Sosporništva med R. V. in R. V. s.p. zato ni. To pa hkrati pomeni, da R. V. s.p. nima sposobnosti biti stranka, ker nima samostojne pravne subjektivitete v razmerju do R. V..

Ker je sodišče prve stopnje meritorno obravnavalo tožbeni zahtevek proti R. V. s.p., je podana uradoma upoštevna absolutna bistevna kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 3. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka te odločbe.

V obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic v letu 1998. Iz tožbenih trditev sledi, da toženima strankama očita poseg v njen ugled zaradi "žaljenja," očrnjevanja in objave neresničnih tritev v medijih. Iz tega naslova je za povrnitev nematerialne in materialne škode uveljavljala denarno odškodnino.

V obravnavanem primeru je treba na podlagi 1060. čl. OZ uporabiti ZOR. Po ZOR pa, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, pravna oseba v primeru kršitve osebnostnih pravic ni imela pravice do denarne odškodnine po 200. čl. ZOR (pravno mnenje Občne seje VSS, 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, z obr.). Pravkar omenjeno določilo ZOR je pravico do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena pogojevalo z nastankom sekundarne škodne posledice, to je z obstojem duševnih bolečin (prim. 1. odst. 200. čl. ZOR). Obstoj te sekundarne škodne posledice pa je pri pravni osebi že pojmovno izključen. Uveljavljani odškodninski tožbeni zahtevek za plačilo

4.000.000,00 SIT tako ne more biti utemeljen, ker po materialnem pravu ne obstoji zatrjevana nepremoženjska škoda.

Obstoj premoženjske škode v višini 6.000.000,00 SIT je tožeča stranka utemeljevala s trditvami o (1) izgubljenem dobičku in (2) zmanjšanju poslovnega ugleda - "goodwilla".

Višino škode iz naslova izgubljenega dobička je tožeča stranka opredelila z navedbo, da ima ob prodaji enega vozila 600.000,00 SIT zaslužka, ob desetih neprodanih vozilih pa naj bi bila zato prikrajšana za 6.000.000,00 SIT. Obstoj te škode, ki naj bi bil potrditvah tožeče stranke v vzročni zvezi z očitanimi kršitvami, je utemeljevala s trditvami, da se je prodaja vozil znamke C. V. zmanjšala v letu 1998 v razmerju do konkurenčnih vozil, kar se je nadaljevalo tudi v letih 1999 in 2000. Prodaja tega vozila pa naj bi bila tudi manjša od planiranih izhodišč v letih 1998, 1999 in 2000 (trditve tožeče stranke po VI. točko, l. št. 25).

Te trditve po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo osnove za ugotavljanje, kaj je bil za tožečo stranko v trenutku očitanih kršitev "normalni tek stvari" pri prodaji spornih vozil. "Normalni tek stvari" v kontekstu 3. odst. 189. čl. ZOR je namreč poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih (Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2003, 1. knjiga, stran 950). Povedano drugače, pojem "normalni tek stvari" iz 3. odst. 189. čl. ZOR opredeljujejo pretekla dejstva iz poslovanja, za katerega tožeča stranka trdi, da je bilo prizadeto zaradi očitanih kršitev. Le na podlagi teh dejstev je moč sklepati tudi o obstoju vzročne zveze med očitanimi kršitvami in zatrjevanim izgubljenim dobičkom, ki je tudi predpostavka odškodninske obveznosti. Trditev o teh, preteklih dejstvih iz trgovanja s spornimi avtomobili, to je avtomobili C. V., ki so ji služili za izračun premožejske škode, pa tožeča stranka ni podala.

Dejstva, ki jih je navajala, tudi če bi bila resnična, zatrjevanega izgubljenega dobička ne bi utemeljila. Ni namreč pomembno razmerje med prodajo spornih avtomobilov in avtomobilov E. in S. (tudi o tem razmerju tožeča stranka ni podala primerjav izpred in po očitanih kršitvah), temveč upad prodaje spornih avtomobilov glede na uspeh v preteklih obdobjih ali znižan trend naraščanja prodaje spornih vozil, ki se je začel v preteklosti (prim. 155. čl. ZOR). Konkretnih trditev o planiranih izhodiščih za prodajo pa tožeča stranka niti ni podala.

Tako tudi ni navedla, na čem naj bi plani temeljili.

Doslej razloženemu je treba dodati, da ni izvedenčeva naloga, da "ugotovi" višino izgubljenega dobička na podlagi predložene dokumentacije (prim. dokazni predlog tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo, ki je bila 8.3.2001, l. št. 27). Dokaz z izvedencem sodišče izvede zato, da z njim ugotovi, ali so (ne)resnične trditve pravdnih strank o pravnorelevantnih dejstvih, za ugotovitev katerih je potrebno posebno strokovno znanje. Da bi tako sodišče izvedlo dokaz z izvedencem, mora stranka najprej zatrjevati pravno relevantna dejstva. Pomanjkljivih navedb pa ni moč nadomeščati z izvedenčevim mnenjem (prim. 212. čl. ZPP). Zato dopolnjevanje dokaznega postopka z izvedencem finančne stroke zaradi ugotavljanja izgubljnega dobička v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Trditve o škodi, ki naj bi se odražale v zmanjšanju goodwill-a tožeče stranke (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 30.5.2001, l. št. 31), pritožbeno sodišče razume kot trditve o premoženjski škodi.

Tožeča stranka namreč med drugim omenja, da je od goodwill-a odvisna "cena" nakupa pravne osebe, kar je premoženjska kategorija.

Sama tožeča stranka trdi, da je to škodo opredelila v "pavšalnem znesku." Katerem "pavšalnem znesku", tožeča stranka sicer ne navede.

Vendar, tudi če trditve razumemo, da gre za škodo v znesku

6.000.000,00 ali 10.000.000,00 SIT, zahtevek za plačilo te škode ne more biti utemeljen. Pojem škode v "pavšalnem znesku" je namreč tuj našemu odškodninskemu pravu. Premoženjsko škodo iz tega naslova bi tožeča stranka na primer lahko utemeljila s padcem vrednosti njenih delnic po očitanih kršitvah osebnostnih pravic.

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni podala pravnorelevantnih trditev o obstoju premoženjske škode, zatrjevana nepremoženjska škoda pa ni pravno priznana. Tako je treba šteti, da tožeča stranka ni zatrjevala vseh predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti. Tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zato ne more biti utemeljen (prim. 1. odst. 154. čl. ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje proti prvemu tožencu in tretji toženki se tako izkaže za pravilno. Ker glede na obrazloženo po prepričanju pritožbenega sodišča tožba ni sklepčna, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja zatrjevanih kršitev. Zato ne odgovarja na pritožbene trditve, ki izpodbijajo razloge sodišča prve stopnje o tej predpostavki odškodninske obveznosti (1. odst. 360. čl. ZPP).

V zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki podajajo očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izpodbijana sodba te razloge vsebuje. Pritožbeno sodišče zadnji odstavek obrazložitve na 2. strani izpodbijane sodbe razume takole: ker sodišče prve stopnje šteje, da je kršitelj R. V. s.p., kršitelj ne more biti hkrati še R. V.. Uveljavljana absoluna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP že zato ni podana.

Pritožba neutemeljeno graja tudi stroškovni del izpodbijane sodbe.

Sodišče je res zapisalo, da je odmera stroškov razvidna iz podatkov spisa. Toda, ob tem je opredelilo za katera procesna dejanja je toženi stranki priznalo stroške. Drugi podatki, na podlagi katerih je napravljen izračun priznanih stroškov, tožeči stranki niso neznani, ker je bila sama udeležena v postopku, izhodišča za izračun pa dajeta ZST in Odvetniška tarifa. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe v stroškovnem delu ni moč preizkusiti.

Ker drugih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeni preizkus ni pokazal, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 2. tč. izreka te odločbe (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je delni uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku le navidezen, saj je tožeča stranka kljub temu v pravdi v celoti propadla. Zato delna ugoditev pritožbi tožeče stranke ni mogla vplivati na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.