Jedro

Okoliščina, da drugo tožnik ni profesionalni fotograf (in da toženec fotografij ni naročil), nikakor ni razlog, da se v zvezi z višino avtorskega honorarja, ki mu gre, ne bi uporabil predloženi cenik Obrtne zbornice Slovenije. Ta predstavlja namreč povsem ustrezno podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7.5.2013: - odločilo, da je dolžan toženec plačati prvo tožnici M. S. avtorski honorar v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2010 do plačila, civilno kazen v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2010 do plačila in odškodnino zaradi kršenja moralnih pravic v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2010 do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec plačati drugo tožniku V. S. avtorski honorar v znesku 660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2010 do plačila, civilno kazen v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2010 do plačila in odškodnino zaradi kršenja moralnih pravic v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2010 do plačila (II. točka izreka), - v preostanku je zahtevek tožnikov zavrnilo (III. točka izreka), - tožnikoma naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka v višini 321,61 EUR (IV. izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da naj bi izpodbijana sodba pri obravnavi posameznih zahtevkov glede okoliščine obstoja dogovora prišla v protislovje. Pri nekaterih zahtevkih gradi na predpostavki, da je med strankama prišlo do dogovora oz. pogodbe, pri drugih pa izhaja iz predpostavke, da do takšnega dogovora ni prišlo. Pritožnik poudarja, da je treba pri presoji odškodninskega razmerja dati prednost izjavno-voljnemu ravnanju obeh strank, ne pa sami formi izjavljanja. Nadalje navaja, da je bila tožeča stranka tista, ki se je obrnila nanj, in ne obratno. Sam namreč ni imel nikakršnega interesa, da bi na svoje stroške javnosti priobčil delo tožnikov. Njegov interes je bil izključno poslovne narave oziroma predvideno plačilo. Ker pa je sodišče prve stopnje to načelno ugotovitev obstoja dogovora po posameznih zahtevkih obravnavalo različno, je zašlo v protislovje, v posledici katerega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, hkrati pa je pritožnika prizadelo tudi v načelu enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. V nadaljevanju te svoje zaključke tudi konkretizira. Poudarja, da naj bi avtorski honorar v 14. točki sodišče prve stopnje določilo tako, da so splošni pogoji, na katerih so stranke gradile poslovni dogovor, brez pomena, na drugi strani pa v 17. točki ugotavlja, da se je pritožnik v okviru celotnega posla zavezal besedilo knjige lektorirati, a tega ni storil. Potem pa pritožniku prav utemeljujoč opustitev lektoriranja pripiše odgovornost, pri čemer pa je neodgovorjeno na vprašanje, ali je ta pogodbena ali odškodninska. Nadalje poudarja, da sodišče pri obravnavi civilne kazni izhaja iz izhodišča, da med strankami ni bilo pravno zavezujočega poslovnega razmerja, a nato v 22. točki obrazložitve pritožniku očita, da je kršil rok za izdajo avtorskega dela. Pritožnik opozarja, da mu splošna in abstraktna pravila ne dajejo nobenega roka, v katerem bi moral izdati avtorsko delo, tako kot takšnega roka in takšne obveznosti omenjena pravila ne nalagajo nobeni tretji osebi. Takšno obveznost lahko torej nalaga le pogodbeno pravo. Podana naj bi bila protislovja, ki jih ni mogoče razrešiti, zaradi česar naj bi bila podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju opozarja na življenjsko nevzdržno zahtevo po pisnosti avtorske pogodbe. Celoten posel je bil namreč izpeljan po pogojih „print on demand“, pri katerih se je kot komunikacijski medij uporabljal internet in internetna komunikacija. Ti novi komunikacijski mediji oziroma internet pa terjajo širše tolmačenje pisnosti pogodbe. Poleg tega je zakonska zahteva sklepanja avtorskih pogodb v pisni obliki podana samo zaradi dokazovanja, kar pomeni, da ima zgolj dokazno vrednost oziroma interpretativne posledice. Za interpretacijo pogojev posla pa je povsem dovolj podatkov v splošnih pogojih. Podrejeno se pritožnik pritožuje tudi glede višine prisojenega avtorskega honorarja. Izpodbijana sodba naj bi povsem nekritično povzela dokaze, ki sta jih v spis za določitev te višine vložila tožnika. Pri tem pa se ne opredeli do ugovorov in komentarjev, ki jih je glede dokazov toženec podal v 6. točki svoje vloge z dne 2.10.2012 (zato naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje poudarja, da drugo tožnik ni profesionalni fotograf, za katerega se uporablja cenik Obrtne zbornice Slovenije, niti ni pritožnik naročil fotografij. Navedeni cenik pa se uporablja izrecno za naročene fotografije profesionalnih fotografov. Še bolj nejasna oziroma vprašljiva pa naj bi bila določitev avtorskega honorarja prvo tožnici. Iz sodbe namreč izhaja, da se je sodišče izračunavanja honorarja lotilo glede na prodane izvode. Ob dosledni matematični izpeljavi bi lahko prišlo do zaključka, da naj bi bila vrednost enega izvoda 1,75 EUR, kar pa je celo manj, kot je ponujal pritožnik. Zato ostaja povsem neobrazložena tudi višina prisojenega honorarja prve tožnice, kot tudi, zakaj naj bi se honorar računal od natisnjenih in ne od prodanih izvodov. V nadaljevanju poudarja, da naj bi bila odškodninska odgovornost zaradi kršitve avtorske pravice sestavni del varstva osebnostnih pravic, zaradi česar je potrebno pri obravnavi odškodninskih zahtevkov avtorja upoštevati tudi načelo vestnosti in poštenja, katerega podnačelo je načelo venire contra factum proprium. Izrecno pričakovanje tožnikov v konkretnem primeru je bilo, da toženec ravna v skladu z njunimi pravno-poslovno izjavljenimi željami. V zvezi s tem se pritožba sprašuje, ali ne bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v kolikor bi tožnika potem, ko bi toženec izpolnil njuno izrecno naročilo preprosto dvignila roke in prepustila, da gre celoten eksperiment tiska stotih izvodov njune knjige (po njunem predlogu) sedaj na račun pritožnika brez sleherne protidajatve. Še bolj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja naj bi bilo, da bi moral pritožnik potem, ko je njuno naročilo izpolnil, plačati za to še odškodnino. Nepošteno je, če tožnika sedaj tožencu očitata, da je ravnal protipravno, ko pa je vendar ravnal v skladu z njunim naročilom preko elektronske pošte. Edina okoliščina, pri kateri je pritožnik zatajil, je bila pravočasnost izpolnitvenega ravnanja, kar pa samo za sebe ne more predstavljati nedopustnega posega v avtorsko pravico tožnikov. Načelo vestnosti in poštenja naj bi bilo konkretizirano tudi v določbi drugega odstavka 178. člena OZ. Ker sta se tožnika sama obrnila na pritožnika in glede na dejansko ugotovitev sodišča, da sta dobila v pregled postavitev knjige, s katero sta soglašala, bi se bilo potrebno vprašati, ali njuni sedanji odškodninski zahtevki ne podpirajo teženj, ki so nezdružljive z namenom in naravo odškodnine. To naj bi veljalo še toliko bolj, v kolikor se upošteva ugotovitve razvidne iz 17. točke izpodbijane sodbe, da sta tožnika kasneje pri drugi založbi objavila isto književno delo v nespremenjenem besedilu. Po mnenju pritožnika to govori v prid tezi, da tožnika v resnici ne trpita duševnih bolečin, ampak v tej pravdi iščeta predvsem možnost zaslužka. V skladu z drugim odstavkom 178. člena OZ jima zato sodišče odškodnine ne bi smelo priznati, posledično pa naj bi bil podan razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede skazitve avtorskega dela pritožnik opozarja, da samo nelektoriranje še ne predstavlja posega v avtorsko pravico (prav tako ne njegove skazitve). Prvo tožnica bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazati, na katerih mestih je bilo delo skaženo, ter tudi to, da je to posledica pritožnikovega nedopustnega ravnanja. Ker skazitev ni precizirana, položaj, ko bi moral pritožnik zaradi obrambe pred tovrstnim učinkom dokazovati, da je opravil lekturo, predstavlja napačno uporabo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. oziroma 215. člena ZPP. Vprašanje, ali je bilo delo lektorirano ali ne, je lahko relevantno le z vidika pravilne izpolnitve pogodbe, ne pa z vidika avtorskega prava. Pritožnik nadalje opozarja, da je tožnikoma poslal naslovnico, a nanjo nista imela nobenih pripomb. To naj bi jasno izhajalo iz mail-a, ki sta ga tožnika vložila v spis in se začne s: »Pozdrav !« Kot odgovor na svoj mail je toženec dne 18.2.2010 dobil mail drugo tožnika, v katerem ga ta prosi, naj vendarle izda knjigo, kvaliteti naslovnice pa ni ugovarjal niti z besedo. Izpodbijana sodba se do tega dokaza ni opredelila, pa čeprav je ključen glede izkazovanja skazitve avtorskega dela in s tem povezane odškodnine (podana naj bi bila kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba naj bi bila nepravilna tudi v delu, ko odmerja višino odškodnine za duševne bolečine tožnikov. Pri tem se ni upoštevalo, da gre za povsem neznana avtorja, ki se z ustvarjanjem avtorskih del ukvarjata v prostem času in jima to predstavlja konjiček, temu primeren pa je tudi njun sloves. Tako naj bi bilo pričakovati, da bodo njuno delo brali pretežno njuni prijatelji, za katere pa sta, izdala novo edicijo nelektorirane knjige. Nadalje se ni upoštevalo dejstva, da če je delo nelektorirano, to nikakor ne more vplivati na duševne bolečine avtorja fotografij, saj ta s tekstom nima nič. Zato je odmerjena odškodnina za duševne bolečine za prvo tožnico mnogo previsoko, odločno previsoka pa je tudi za drugega tožnika, ki v skladu z izpodbijano sodbo tudi sicer lahko trpi zgolj zaradi malce močnejših barv na naslovnici. Pritožnik nadalje izpodbija tudi razloge sodišča prve stopnje glede svoje krivde. Meni, da s kršitvijo roka izpolnitve v avtorske pravice tožnikov ni bilo poseženo. Ta očitek je z vidika pravil o civilni kazni nerelevanten. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati očitka, da pisna pogodba ni bila predložena pravočasno. Ta okoliščina ni v vzročni zvezi zato, ker je bil dogovor med strankama sklenjen, ter zato, ker je treba upoštevati specifiko pogodb „print on demand“. Gre za spletni posel, kar je tožeča stranka vedela in v takšen način poslovanja privolila. Po drugi strani pa bi moralo v okviru vprašanja stopnje krivde sodišče dati večjo težo dejstvoma, da se je toženec nazadnje trudil opraviti le svoje izpolnitveno ravnanje ter da je, ko je prejel elektronsko sporočilo z dne 17.3.2010, nemudoma ravnal v skladu z navodili tožeče stranke (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

3. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, češ da naj bi sodišče prve stopnje pri nekaterih postavkah oziroma obravnavi posameznih zahtevkov ugotovilo, da naj bi med strankami prišlo do sklenitve dogovora (pogodbe), pri drugih pa ne, ne drži. Sodišče prve stopnje je jasno poudarilo, da je bilo soglasje tožnikov podano samo glede tiskanja knjige, ne pa tudi glede (nadaljnjega) reproduciranja in distribuiranja knjige oziroma njenega trženja (ugotavlja namreč, da do sklenitve ustrezne založniške pogodbe, kot jo ureja 85. člen ZASP (1), ni prišlo). To pa je v predmetni zadevi tudi ključna ugotovitev, ki je pritožnik ne uspe ovreči. Pritožbeno navajanje o obstoju protislovja, zaradi katerega izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, kršitve enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS), je neutemeljeno. Na drugi strani pa je poudarjanje, kako naj bi bila tožnika tista, ki sta se obrnila nanj (in ne obratno), kako sam ni imel nikakršnega interesa, da bi njuno delo priobčil javnosti ter da je bil njegov interes zgolj predvideno plačilo, za vprašanje, ali je do sklenitve takšnega dogovora prišlo, povsem nerelevantno. Pritožba ne prepriča niti v delu, ko poskuša ob primerjavi posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe „konkretno“ prikazati, kako naj bi sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje samo s seboj. Da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine dolžnega avtorskega honorarja (14. točka obrazložitve) ni izhajalo iz toženčevih splošnih pogojev poslovanja, je povsem razumljivo, saj do dogovora o plačilu (avtorskega honorarja in njegovi višini) za prenos pravice reproduciranja in distribuiranja med pravdnimi strankami ni prišlo. V 17. točki obrazložitve pa (kot to napačno navaja pritožnik) sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da naj bi se slednji v okviru celotnega posla zavezal besedilo knjig lektorirati, ampak zgolj, da se je to zavezal v svojih objavljenih splošnih pogojih poslovanja (in da trdi, da je to tudi storil, a sodišče prve stopnje ocenjuje, da tega ni izkazal). Pritožnik s takšnim neprepričljivim iskanjem domnevnih protislovij tudi sicer povsem zgreši bistvo ugotovitev sodišča prve stopnje. To pa je, da je brez ustreznega prenosa pravice reproduciranja in distribuiranja s knjigo tožnikov počel ravno to. Že iz tega razloga ni moč slediti niti očitku, češ da sodišče prve stopnje glede očitane opustitve lektoriranja ni pojasnilo, ali naj bi bila njegova odškodninska odgovornost poslovne ali neposlovne (deliktne) narave. Še bolj pomembno pa je, da so vse v tej smeri postavljene pritožbene trditve oziroma (retorično) zastavljena vprašanja nova in posledično neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP (2)). Glede (s strani tožnikov) očitane opustitve lektoriranja je namreč toženec v postopku na prvi stopnji izrazil pomislek, kako naj bi odsotnost le-tega posegla v prvo toženkino izražanje. Potem pa je v nadaljevanju (obširno) pojasnjeval (in to poskušal dokazati), kako je to (svojo dolžnost) „korektno“ izpolnil. Da lektoriranja ni bil dolžan izvršiti, pa nikoli ni ustrezno (konkretno) ugovarjal, zaradi česar so vse pritožbene navedbe, ki poskušajo problematizirati obstoj takšne njegove dolžnosti kot tudi posledično naravo odškodninske odgovornosti, (nedopustno) nove. Podobno velja glede pritožbenih navedb v zvezi z zamudo roka za izdajo dela in naravo le-tega. Tožnika sta namreč v postopku na prvi stopnji jasno navajala, da naj bi toženec njuno knjigo izdajal preko razumnega roka, ki ga je sicer „ponujal“ v svojih pogojih poslovanja. Da te navedbe niso relevantne (ker da ni prišlo do nastanka pogodbenega razmerja), toženec v postopku na prvi stopnji nikoli ni ugovarjal (3). Razprava o pravni naravi pravil, ki bi mu lahko nalagala oziroma postavljala rok za izdajo, je zato povsem brezpredmetna, pritožbene trditve o „nerazrešljivih“ protislovjih v izpodbijani sodbi pa neprepričljive.

6. Neutemeljene so tudi trditve, da je potrebno zaradi novih komunikacijskih medijev (interneta), preko katerih se dandanes sklepajo pogodbe, širše tolmačiti zahtevo po pisnosti (pogodbe). Zahteva po pisnosti ostaja namreč nespremenjena. Ne glede na to, ali se namreč ob sklepanju uporabljajo novi komunikacijski mediji, mora (na koncu) obstajati tak ali drugačen pisen (pogodbeni) „izdelek.“ Vse to pa v konkretnem primeru niti ni pomembno, saj je povsem jasno, da na noben način ni prišlo do sklenitve pogodbe, v skladu s katero bi tožnika na toženca prenesla svoje pravice do distribuiranja knjige (kot seveda tudi predhodnega za to potrebnega reproduciranja). Pritožnik v tem delu zaide tudi v očitno nasprotje s tem, kar je navajal v postopku na prvi stopnji. V odgovoru na tožbo je namreč jasno zatrjeval, da je tožnikoma v podpis poslal osnutek avtorske pogodbe. Če bi bilo torej res, kar trdi v pritožbi, da sklenitev posebne (pisne) pogodbe ni (bila) potrebna, ker da je bila pogodba že sklenjena, potem ni razumljivo, zakaj je to pošiljal (in se na to potem tudi skliceval). Nenazadnje pa tudi iz njegovih na spletu objavljenih splošnih pogojev (priloga A3), na katere se sklicuje, nedvoumno izhaja, da se z avtorjem podpiše pogodba, v okviru katere se založba (torej toženec) zaveže, da bo izdala knjigo in postorila vse, kar je v nadaljevanju v zvezi z njeno prodajo potrebno (da bo torej poskrbela za tisk knjige, njeno promocijo, trženje in prodajo). Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje glede višine tožnikoma prisojenih avtorskih honorarjev zgolj nekritično povzelo dokaze, ki sta jih slednja predložila. Ker do sklenitve pogodbe, v skladu s katero bi smel toženec reproducirati in distribuirati (oziroma tržiti) knjigo tožnikov, ni prišlo, so navedbe, ki jih je podal v 6. točki pripravljalne vloge z dne 2.10.2012 (4), brezpredmetne (podana pa tudi ni v zvezi s tem očitana kršitev postopka). Okoliščina, da drugo tožnik ni profesionalni fotograf (in da toženec fotografij ni naročil), nikakor ni razlog, da se v zvezi z višino avtorskega honorarja, ki mu gre, (upoštevaje določbo prvega odstavka 81. člena ZASP) ne bi uporabil predloženi cenik Obrtne zbornice Slovenije. Ta predstavlja namreč povsem ustrezno podlago. Tudi sicer pa je zatrjevanje, da se omenjeni cenik uporablja izrecno za naročene fotografije profesionalnih fotografov, novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prvo tožnica je pri določitvi višine svojega honorarja ves čas izhajala iz števila natisnjenih (reproduciranih) izvodov (5). Sodišče prve stopnje, ki je temu sledilo, je višino slednji prisojenega honorarja obrazložilo prepričljivo. Ugovor, ki ga toženec v pritožbi podaja v tej smeri (in sicer predvsem da naj bi bilo potrebno upoštevati število prodanih in ne natisnjenih izvodov), je prav tako nov in neupošteven.

7. Enako velja glede pritožbenega sklicevanja na načeli vestnosti in poštenja ter venire contra factum proprium. To navajanje je tudi sicer neprepričljivo. V zvezi s tem velja poudariti, da sta tožnika povsem utemeljeno (še preden je prišlo do sklenitve ustrezne pogodbe) odstopila od sodelovanja s tožencem, saj je ta zamujal oziroma ni ravnal v skladu z obljubami razvidnimi iz njegovih lastnih splošnih pogojev poslovanja. Tako nikoli ni prišlo do prenosa pravice reproduciranja in distribuiranja (oziroma trženja) na toženca, česar pa slednji ni upošteval (in je ravnal v nasprotju s tem) (6). Očitek, da naj bi tožnika ravnala v nasprotju z omenjenima načeloma, tako nikakor ni na mestu („eksperiment“ tiska 100 izvodov knjige tožnikov je bil povsem toženčev) (7). Za tako nedopustno (in krivdnega očitka vredno) škodno ravnanje pa je seveda tožnikoma dolžan plačati (tudi) odškodnino. Tudi v tem okviru je poudarjanje, da sta se tožnika obrnila nanj (in ne obratno), povsem nerelevantno. To da sta se onadva obrnila nanj (in ne obratno), namreč nikakor ne pomeni, da toženec ni odgovoren za svoja nedopustna ravnanja. Sama okoliščina, da sta tožnika soglašala z računalniško postavitvijo knjige, ki sta jo od njega dobila v pregled, pa ne pomeni, da sta soglašala tudi z vsem tem, kar je potem v nadaljevanju z njuno knjigo na lastno roko (oziroma navkljub z njune strani jasno prekinjenemu sodelovanju) počel. Z ozirom na takšno toženčevo postopanje je pritožbeno zatrjevanje, da tožnika (upoštevaje določbo drugega odstavka 179. člena OZ (8)) zasledujeta cilje, ki so nezdružljivi z namenom in naravo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (in sicer možnost zaslužka), povsem neprimerno (9).

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je neoprava lektoriranja s strani toženca pomenila poseg v avtorsko pravico prvo tožnice oziroma skazitev njenega avtorskega dela (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) (10). Prvo tožnica je v zvezi s tem v pripravljalni vlogi z dne 17.9.2012 konkretno (precizno) navajala, v katerih delih je bilo njeno avtorsko delo (knjiga) nelektorirano (in posledično skaženo). Pritožbeni ugovor, da skazitve ni precizirala, tako nikakor ne drži. Enako pa velja posledično tudi za očitek, da naj bi v zvezi z opravo lekture prišlo do napačne uporabe pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Ker je namreč prvo tožnica natančno opredelila, v katerih delih njene knjige lektura ni bila opravljena, je bilo dokazno breme, da temu ni bilo tako, seveda na tožencu (ki je prav to tudi zatrjeval, in sicer da je bila lektura opravljena) (11). Kot je bilo omenjeno, je toženec v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je lekturo opravil, v zvezi s tem pa tudi predlagal izvedbo dokaza z izvedencem. Ta pa v posledici okoliščine, ker nato predujma ni založil, ni bil izveden. Z ozirom na to pritožbeno navajanje, češ da naj bi bilo dokazno (in trditveno) breme napačno uporabljeno, ni posebej prepričljivo (verodostojno). Novo in posledično neupoštevno pa je pritožbeno sklicevanje na elektronsko sporočilo drugo tožnika z dne 18.2.2010, iz katerega naj bi izhajalo, da na poslano naslovnico nima nobenih pripomb. Ker se toženec na omenjeno sporočilo („ključen“ dokaz) v postopku na prvi stopnji (v tem okviru oziroma kontekstu) nikoli ni skliceval, se sodišče prve stopnje (razumljivo) do njega tudi ni opredelilo, zaradi česar je v zvezi s tem postavljeni pritožbeni očitek brezpredmeten. Novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP) je nadalje pritožbeno navajanje (v zvezi z višino prisojene odškodnine za nepremoženjske škode), češ da sta tožnika neznana avtorja, ki se z ustvarjanjem avtorskih del ukvarjata le v prostem času (da jima to predstavlja konjiček), in da naj bi bil temu primeren tudi njun sloves. Enako velja glede navajanja, kdo naj bi po pričakovanju bral (gledal) njuno knjigo, ter da sta izdala novo edicijo nelektorirane knjige. Kljub temu velja poudariti, da je sodišče prve stopnje v okviru 17. - 19. točke obrazložitve (upoštevajoč tudi izpovedbi obeh tožnikov) ustrezno upoštevalo vse relevantne konkretne okoliščine (tudi okolje, ki se je odzvalo na delo in njegovo skazitev) in upoštevajoč določbo prvega odstavka 169. člena ZASP obema tožnikoma za njune duševne bolečine prisodilo primerno zadoščenje (odškodnino). Tudi sicer se ni moč strinjati s pritožbenim stališčem, da so neprofesionalni (občasni) avtorji z manjšo audienco samo zaradi teh svojih značilnosti upravičeni (v primerjavi s profesionalnimi oziroma širše znanimi avtorji) zgolj do nižje odškodnine. Gre za preobčutno poenostavitev. Drugo tožniku je bila odškodnina prisojena (zgolj) zaradi skažene naslovnice in ne nelektoriranega teksta, kot to zmotno navaja pritožnik. Pri naslovnici tudi sicer ni šlo le za „malce močnejše“ barve. Kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje, je bistveno to, da so te močnejše barve na naslovnici dosegle ravno nasproten učinek, kot sta ga glede na temo knjige želela tožnika (da je temu tako, dokazuje naslovnica knjige, ki sta jo kasneje izdala pri drugi založbi – priloga A20 (12)).

9. Pritožnik prav v ničemer ne omaje niti prepričljivosti razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnikov iz naslova civilne kazni. V zvezi s tem toženec zmotno ugotavlja, češ da naj bi sodišče prve stopnje v tem okviru upoštevalo tudi očitek, da pisne pogodbe ni predložil pravočasno. Ta okoliščina je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe omenjena le kot razlog, zaradi katerega sta tožnika (utemeljeno) odpovedala sodelovanja. Res pa je, da je sodišče prve stopnje med razlogi za prisoditev civilne kazni (nepravilno) upoštevalo tudi malomarno ravnanje toženca v zvezi z izdajo knjige (njegovo zavlačevanje), saj s tem v samo avtorsko delo ni moglo biti poseženo. A to niti ni bistveno. Drugi razlogi, ki jih sodišče prve stopnje v tem okviru utemeljeno izpostavlja, povsem upravičujejo tako prisoditev civilne kazni kot tudi njeno višino. Tako je bistvena predvsem (že omenjena) ugotovitev, da je toženec kljub temu, da sta tožnika dne 3.3.2010 izrecno odpovedala sodelovanje (in je toženec to odpoved prejel), v nadaljevanju reproduciral in distribuiral (tržil) njuno knjigo (pri tem naj bi ravnal, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, s hudo malomarnostjo). Toženec je torej njuno avtorsko delo distribuiral (ga tržil) navkljub izrecni odpovedi sodelovanja (oziroma dejstvu, da ni prišlo do sklenitve ustrezne pogodbe). To pa je razlog, ki povsem utemeljuje dosojeno civilno kazen. Pritožbeno navajanje, češ da je tako ravnal zato, ker naj bi šlo za spletni posel, za katerega sta tožnika vedela in v takšen način poslovanja privolila, seveda ne drži (in je v nasprotju tudi s samimi toženčevimi splošnimi pogoji poslovanja). Neprepričljivo je tudi navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju stopnje njegove krivde dati večji pomen dejstvu, da se je „le“ trudil opraviti svoje izpolnitveno ravnanje. Glede tega gre poudariti „le“, da to, kar je počel po 3.3.2010 oziroma prekinitvi sodelovanja, ni predstavljalo nobenega izpolnitvenega, ampak zgolj (nedopustno) ravnanje na svojo roko. To, da naj bi po tistem, ko je 17.3.2010 prejel prvo tožničino elektronsko sporočilo, prenehal s trženjem dela in ravnal v skladu z njunimi navodili, pa v ničemer ne „zmanjšuje“ nedopustnosti njegovega predhodnega ravnanja.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Toženec s svojo pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Ur. l. RS, št. 21/1995 z nadaljnjimi spremembami.

(2) Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami.

(3) Poskušal je predvsem z opravičevanjem, da je bila zamuda („časovni zapleti“) posledica objektivnih težav, na katere ni imel vpliva.

(4) Oziroma sklicevanje na plačilo predvideno v njegovih splošnih pogojih poslovanja.

(5) Zaradi napačnega izhodišča je pritožbeno sklicevanje na to, da je potrebno za izračun avtorskega honorarja (nadomestila) uporabiti le (enostavno) matematiko, brezpredmetno.

(6) Zato seveda ne drži, da naj bi zatajil le pri pravočasnosti svojega izpolnitvenega ravnanja, kot to navaja v pritožbi.

(7) Kdaj (kje) naj bi dobil njuno izrecno naročilo za „eksperiment“ tiska 100 izvodov knjige in njihovega trženja (kot to neprepričljivo zatrjuje v pritožbi), ni razvidno (izkazano).

(8) Obligacijski zakonik (OZ), Ur. l. RS, št. 93/2001 z nadaljnjimi spremembami.

(9) Nobene relevantne teže v tej zvezi nima niti poudarjanje, da sta tožnika kasneje pri drugi založbi objavila isto književno delo v nespremenjenem besedilu. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da sta to delo objavila za ozek krog sorodnikov oziroma prijateljev v nakladi 20 izvodov.

(10) Pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je vprašanje lektoriranosti dela lahko relevantno le z vidika pravilne izpolnitve pogodbe, je zmotno.

(11) Saj prvo tožnici ni bilo moč naložiti (kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje) dokazovanja negativnega dejstva.

(12) Ki pa je toženec (pa čeprav jo v pritožbi dvakrat) v tej zvezi (torej glede očitne barvne različnosti naslovnic) ne omenja.