Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da razpolaganje s pravico uporabe na sporni parceli ni bilo v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi zato, ker sta po sklenitvi pogodbe pravna prednika zgradila na zemljišču objekt še preden je bila pravice uporabe vknjižena na pravno prednico toženke. Za veljaven prenos pravice uporabe glede na določbo 6. in 7. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja bi šlo le v primeru, v kolikor bi prejšnji imetnik pravice uporabe J. B. s pogodbo z dne 20. 5. 1970 na pravno prednico prve tožnice to pravico prenesel skupaj s stavbo ali z drugim na tem zemljišču zgrajenim objektom. Tako pa je na prednike prenesel v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom le pravico uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem sta sama kasneje zgradila objekt brez gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je prvotožeča stranka J. H., EMŠO ... , lastnica nepremičnine parc. št. 327/9 k.o. x (ID ...) do celote (1/1), in podredni tožbeni zahtevek: 1. Ugotovi se, da je pok. J. K., nazadnje stanujoča K., roj. .., umrla ..., lastnica nepremičnine parc, št. 327/9 k.o. x (ID ...) do 2/3 in da je druga tožeča stranka A. K., O., lastnica nepremičnine parc. št. 327/9 k.o. x do 1/3. 2. Tožena stranka M. je dolžna prvo tožeči stranki v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe izstaviti izrecno in brezpogojno notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko pok. J. K. vknjižila kot lastnik nepremičnine parc. št. 327/9 k.o. x do 2/3 v zemljiško knjigo in drugo tožeči stranki v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe izstaviti izrecno in brezpogojno notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na poslagi katerega se bo lahko drugo tožeča stranka vknjižila kot lastnik nepremičnine parc. št. 327/9 k.o. x do 1/3 v zemljiško knjigo, v nasprotnem primeru bo zemljiškoknjižni dovolili nadomestila ta sodba.", v IV. točki izreka pa tako, da glasi: "Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 2.449,15 EUR stroškov pravdnega postopka v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.560,62 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj naprej do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da je prvotožeča stranka J. H. lastnica nepremičnine na parc. št. 327/9 k.o. x (ID ...) do celote (1/1). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe izstaviti izrecno in brezpogojno notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko vknjižila kot lastnica nepremičnine na parc. št. 327/9 k.o.x (ID ...) do 1/1 v zemljiško knjigo, sicer bo dovolilo nadomestila ta sodba. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 3.816,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev v II. in IV. točki izreka ter predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da pravna prednica tožnice ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe na predmetni nepremičnini. Nepravilno in v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo je, da bi lahko šlo za zunajknjižni prenos pravice uporabe že kar s pogodbo z dne 20. 5. 1970, ki je bila sklenjena med J. B. in I. in J. (J.) K. Zgolj na podlagi te pogodbe prenos pravice uporabe nikoli ni bil izveden in tudi ni bil mogoč. Tudi za izvenknjižni prenos je potrebno, da so bili izpolnjeni določeni pogoji, ki pa po mnenju toženke niso bili. Pravica uporabe bi bila lahko prenesena na I. in J. K. le po natančno določenem postopku. Že iz vsebine pogodbe izhaja, da zgolj na njeni podlagi prenos pravice uporabe na zemljišču ni bil izveden in da ta pogodba ni bila tista listina, s katero bi morebiti lahko bil izveden v korist I. in J. K. S pogodbe je dal J. B. le soglasje, da se to lahko izvede šele, ko bodo izpolnjeni pogoji, da bi bil tak prenos sploh zakonit in dovoljen. Že v pogodbi je bilo navedeno, da bo zakonita posest te nepremičnine lahko nastopila šele potem, ko bo pravico uporabe z ustrezno odločbo na I. in J. K. prenesla Skupščina občine L. M. Ni bistveno, da občina nikoli ni nasprotovala temu, da bi se lahko ta pravice uporabe prenesla nanju, pač pa je bistveno dejstvo, da ni nikoli prenesla pravice uporabe nanju z ustrezno in potrebno odločbo. Izvenknjižni prenos pravice uporabe je bil možen le v primeru, če je pristojni oblastveni organ z odločbo ali ustrezno pogodbo, ki je morebiti nadomestila tako odločbo, dovolil prenos pravice uporabe na določeno fizično osebo na zemljišču v družbeni lastnini. V konkretni zadevi je bistveno to, da manjka ustrezna odločba ali nadomestna pogodba oblastvenega organa (občine), ki bi tak prenos na I. in J. K. dovoljevala. Zakaj ni bila izdana taka odločba, ni znano, toženka domneva, da so bile ovire na strani I. in J. K., saj je na nepremičnini zgrajen gradbeni objekt brez gradbenega dovoljenja. Po mnenju toženke dosedanja sodna praksa ne zagovarja možnosti, da bi zgolj izgradnja objekta brez ustreznega gradbenega dovoljenja in brez morebitne odločbe o prenosu pravice uporabe zemljišča za izgradnjo takega objekta, predstavljala pravno in dejansko stanje, ki bi rezultiralo v pridobitvi pravice uporabe. Zgolj več kot 40-letna uporaba nepremičnine, plačevanje nadomestil za uporabo in izgradnja objekta na zemljišču brez gradbenega dovoljenja po mnenju toženka ne predstavlja veljavnega pridobitnega načina za pridobitev pravice uporabe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, ki med strankama niti niso sporna, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Za obravnavani spor je osrednje vprašanje lastninjenja nepremičnine parc. št. 327/9 k.o. x. Tožeča stranka ugotovitveni zahtevek na pridobitev lastninske pravice temelji na dveh pravnih podlagah, in sicer primarno na priposestvovanju lastninske pravice in podredno lastninjenju na podlagi določil Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)1. Tožena stranka ugotovitev lastninske pravice zavrača po obeh pravnih podlagah, ker tožnica oziroma njena pravna prednica niso imeli nepremičnine v dobroverni lastniški posesti, predvsem pa zato, ker ob uveljavitvi ZLNDL pravice uporabe niso imeli. Pri tem je temeljni ugovor tožene stranke, ki ga izpostavlja v pritožbi, da zgolj na podlagi pogodbe z dne 20. 5. 1970, ki so jo sklenili J. B. in pravna prednika prve tožnice, zunajknjižni prenos pravice uporabe ni bil izveden in tudi ni bil mogoč glede na takratno zakonodajo.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ker je po njegovi oceni tožeči stranki uspelo dokazati, da je bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnica pravice uporabe pravna prednica prve tožnice J. K. in se o drugi pravni podlagi (priposestvovanje) ni opredelilo. S tem je sicer zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prekoračilo tožbeni zahtevek, a na takšno kršitev sodišče druge stopnje pazi samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP)2. 8. Po zemljiškoknjižnih podatkih je kot lastnica sporne nepremičnine parc. št. 327/9 k.o. x vknjižena pravna prednica toženke. Na njej se nahaja stanovanjska stavba, ki je nesporno v posesti prve tožnice. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: pravna prednica prve tožnice J. K. in njen mož I. K. sta 20. 5. 1970 sklenila s sosedom J. B. pisno pogodbo, s katero jima je odstopil vse odškodninske zahtevke iz naslova nacionalizacije parcele št. 327/9 k.o. x za dogovorjeno odstopnino in jima navedeno parcelo odstopil tudi v njuno dejansko soposest ter jima dovolil, da postavita na tem zemljišču objekte ali trajne nasade. J. B. je bil v času sklenitve te pogodbe imetnik pravice do brezplačnega uživanja parcele na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). J. in I. K. sta od sklenitve pogodbe parcelo uporabljala, na njej sta leta 1974 zgradila manjši objekt brez gradbenega dovoljenja. Objekt sta uporabljala in plačevala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V letu 1979 sta I. in J. K. od občine L. M. zahtevala prenos pravice uporabe na spornem zemljišču nanju. Na predlog J. B. je bila izdana odločba, da se sporna parcela izvzame iz njegove uporabe kot nacionalizirano zemljišče in v zemljiški knjigi vpiše kot imetnik pravice uporabe pravna prednica toženke Občina L. M. Ob uveljavitvi ZLNDL je parcelo uporabljala J. K., od njene smrti leta 2000 dalje pa prva tožnica.

9. Po določbah ZLNDL, ki urejajo lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih, postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe na dan uveljavitve zakona 25. 7. 1997 (2. in 7. člen). Glede lastninjenja sporne nepremičnine je odločilno vprašanje, kdo je bil njen upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine na dan uveljavitve ZLNDL. Zato je potrebno upoštevaje okoliščine tega primera ugotoviti, kdo je bil nosilec pravice uporabe glede na nekdanje predpise o razpolaganju in uporabi družbene lastnine, ki so bili podlaga za pridobitev te pravice. Za prenos z upravičenji na nepremičninah na družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih pozna pravna ureditev lastnine. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se je pravica uporabe po stališču sodne prakse lahko prenašala tudi izvenknjižno. Kljub temu pa vsakršne posesti in dejanske uporabe neke nepremičnine v družbeni lastnini še ni mogoče enačiti s pravico uporabe kot podlage za lastninjenje po ZLNDL. Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe3. V sodni praksi se je uveljavilo tudi stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe pravni prednik pridobil takšno pravico, če je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, zgradil objekt in ga uporabljal. 10. V obravnavani zadevi pa ni takšnih okoliščin, ki bi ob ustrezni materialnopravni podlagi in upoštevaje stališča sodne prakse omogočala sklep o tem, da je pravna prednica prve tožnice v preteklosti pridobila pravico uporabe in nato ob lastninjenju tudi lastninsko pravico na sporni parceli. Pravna prednica prve tožnice po ugotovitvah sodbe ni pridobila gradbenega dovoljenja, niti drugih za gradnjo potrebnih upravnih dovoljenj, zato na tej podlagi ni moglo priti do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe, četudi bi pravna prednica tožene stranke za gradnjo vedela in ji ni nasprotovala. Pogodba z dne 20. 5. 1970 pa tudi ne predstavlja pravnoveljavnega prenosa pravice uporabe med J. B., ki je imel na sporni parceli pravico brezplačnega uživanja po 38. in 39. členu ZNNZ4 in pravno prednico tožnice J. K. in I. K. Predmet pogodbe je bil prenos pravice uporabe na navedeni parceli (točka četrtič), ki je predstavljala nezazidano gradbeno zemljišče, saj na njej še ni bilo gradbenega objekta. ZNNZ za razliko od kasnejših zakonov, ki so urejali pravni režim stavbnih zemljišč, ni vseboval omejitev glede razpolaganja s pravico uživanja nacionaliziranega zemljišča in se je ta pravica lahko za plačilo ali brezplačno prenesla na poljubno drugo osebo (členi 37, 38 in 39 - obvezna razlaga prvega odstavka, objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 24/59). A že z uveljavitvijo zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja5, ki je bil sprejet leta 1968, je bila omejena možnost razpolaganja oziroma prenos pravice uporabe, saj je določal, da lahko prejšnji lastnik pravico uporabe prenese le na ožje družinske člane (prvi odstavek 5. člena). To je pomenilo, da se na druge osebe pravica uporabe s pogodbo ni mogla prenesti. Ker se s pogodbo z dne 20. 5. 1970, ki je bila sklenjena po uveljavitvi tega zakona (po določbi 10. člena se niso več uporabljale določbe ZNNZ, ki so bile v nasprotju s tem zakonom) očitno ni prenašala pravica uporabe med ožjimi družinskimi člani, naštetimi v drugem odstavku 5. člena, je šlo za nedovoljen prenos pravice brezplačnega uživanja (kasneje izenačene s pravico uporabe), saj je bilo razpolaganje v nasprotju s tedanjo ureditvijo v zakonu o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. Pravica razpolaganja z nezazidanimi stavbnimi zemljišči je bila v podobnem obsegu omejena tudi v kasnejših predpisih (zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem6, zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev7). Nenazadnje tudi sama pogodba vsebuje določbo v drugem odstavku točke prvič, da so pogodbeniki seznanjeni z določili zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, zlasti s tem, da je vsaka odsvojitev nepremičnine ali pravice brezplačnega uživanja na nacionaliziranem zemljišču po zakonu nedopustna.

11. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da razpolaganje s pravico uporabe na sporni parceli ni bilo v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi zato, ker sta po sklenitvi pogodbe pravna prednika zgradila na zemljišču objekt še preden je bila pravice uporabe vknjižena na pravno prednico toženke. Za veljaven prenos pravice uporabe glede na določbo 6. in 7. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja bi šlo le v primeru, v kolikor bi prejšnji imetnik pravice uporabe J. B. s pogodbo z dne 20. 5. 1970 na pravno prednico prve tožnice to pravico prenesel skupaj s stavbo ali z drugim na tem zemljišču zgrajenim objektom. Tako pa je na prednike prenesel v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom le pravico uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem sta sama kasneje zgradila objekt brez gradbenega dovoljenja. Na pravilnost prenosa pravice uporabe zato nima vpliva dejstvo, da je bila odločba (priloga A 7), s katero je J. B. "vrnil" sporno parcelo Občini L. M., ki se je na tej podlagi v zemljiški knjigi vknjižila kot imetnica pravice uporabe, izdana že po zgraditvi objekta. Kot je že pojasnjeno zgolj posest in dejanska uporaba nepremičnine, četudi dolgotrajna, ne more biti veljavna podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.

12. Glede na trditveno podlago tožeče stranke in dejanske ugotovitve, vsebovane v sodbi, pravna prednica prve tožnice ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni parceli niti originarno s priposestvovanjem. Bistven element kvalificirane posesti, ki je potrebna za priposestvovanje, je dobrovernost (tako po 43. členu Stvarnopravnega zakonika, 28. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, kot tudi po prej veljavnem Občnem državljanskem zakoniku). Tožeča stranka v tožbi navaja, da nikoli ni imela razloga, da bi v svojo lastninsko pravico na nepremičnini podvomila, ker jo nemoteno poseduje in uporablja že od leta 2000, njeni pravni predniki pa že od leta 1970. A se pri tem sklicuje na pogodbo z dne 20. 5. 1970, iz katere izhaja, da so bili pogodbeniki, torej tudi njena pravna prednica, seznanjeni z določili Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, zlasti s tem, da je vsaka odsvojitev nepremičnine ali pravice brezplačnega uživanja na nacionaliziranem zemljišču po zakonu nedopustna (drugi odstavek točke prvič pogodbe). Da je pravna prednica vedela, da bi morala v ustreznem postopku šele urediti prenos pravice uporabe na zemljišču, izhaja tudi iz ostalih listin v spisu, predvsem dopisov Skupščine Občine L. M. z dne 15. 2. 1979 in J. B. z dne 26. 2. 1979, na katere se tožeča stranka sama sklicuje in na njih utemeljuje svoj zahtevek. Dobroverni posestnik je le tisti, ki ni vedel, ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobra vera se sicer domneva. Vendar v konkretni zadevi že navedena trditvena podlaga tožeče stranke zadostuje za sklep, da tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti sklepčen.

13. Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato ugoditi in po 5. alineji 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

14. Sprememba izpodbijane sodbe narekuje spremembo stroškovne odločitve. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v spisu (list. št. 80), ob upoštevanju tarife v ZOdvT (1023,10 EUR nagrada za postopek, 944,40 EUR nagrada za narok, 20,00 EUR pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov, 20,00 EUR pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, skupaj z DDV 2.449,15 EUR). Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 1.259,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, skupaj z DDV 1.560,62 EUR. Pravna podlaga za odločitev o stroških postopka je v določbah 165., 154. in 155. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št. 44/1997 ? 110/2002. 2 Tožeča stranka je podredno na podlagi določb ZLNDL zahtevala ugotovitev lastninske pravice pokojne J. K. do 2/3, pokojne A. K. pa do 1/3. 3 Več o tem dr. Matija Damjan: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 2011/1. 4 Uradni list FLRJ, št. 52/1958-1/1991. 5 Uradni list SRFJ, št. 5/68 in 20/69. 6 Uradni list SRS, št. 27/72. 7 Uradni list SRS, št. 19/76.