14. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B. in C. G., odvetnika v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2012/2002 z dne 17. 9. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 440/96 z dne 16. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ustavnemu pritožniku naložilo, da (kot lastnik stanovanja) s sinom umrlega najemnika sklene najemno pogodbo za nedoločen čas, pri čemer je določilo, da je najemnina za to stanovanje neprofitna. Zavrnilo je nasprotno tožbo, s katero je ustavni pritožnik zahteval izpraznitev stanovanja. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo.

2.Ustavni pritožnik izpodbija obe sodbi, ker meni, da sin bivšega imetnika stanovanjske pravice in kasnejšega najemnika njegovega stanovanja po smrti očeta ni upravičen do neprofitne najemnine. Zatrjuje, da taka pravica ne izhaja iz 56. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ). Izpodbijanima sodbama očita, da sta sodišči v njih nepravilno in v nasprotju z dosedanjo sodno prakso uporabili določbe SZ ter s tem kršili načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). To trditev utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 398/1995 z dne 4. 10. 1995 in sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 570/99 z dne 10. 5. 2000. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni obrazložilo, zakaj mora pritožnik kot lastnik stanovanja ob smrti najemnika s sinom najemnika na podlagi 56. člena SZ skleniti najemno pogodbo pod enakimi pogoji, torej za neprofitno najemnino. Pritožnik zatrjuje, da je z odločitvijo obeh sodišč prišlo do nedopustnega posega v njegovo zasebno lastnino (33. člen Ustave), zaradi neprofitne najemnine, ki ne zadošča za pokritje njegovih bremen, ki izhajajo iz lastništva, pa celo do delne razlastitve.

B.

3.Na podlagi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru pravdnega postopka, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava.

4.V vprašanje, ali sta v konkretnem primeru sodišči pravilno uporabili materialno pravo, torej SZ, se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ni spuščalo. Z vidika kršitve 22. člena Ustave, ki je v postopkih pred sodišči in drugimi organi izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi sicer lahko bil relevanten pritožnikov očitek, da sta sodišči odločili v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Vendar tega očitka pritožnik s sklicevanjem na sodni odločbi ni izkazal, saj ne gre za enake primere. V navedeni sodbi Vrhovnega sodišča je celo izrecno opozorjeno na določbo drugega odstavka 150. člena SZ, ki za stanovanja v zasebni lasti še nadalje predvideva neprofitno najemnino, kadar gre za stanovanja, ki so bila predhodno podržavljena in kasneje z denacionalizacijo vrnjena (stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ). V primeru ustavnega pritožnika pa gre prav za tako stanovanje. Sodišče prve stopnje je to pojasnilo ustavnemu pritožniku, to svojo obrazložitev pa povezalo z odločitvijo, da mora lastnik stanovanja ob smrti najemnika z ožjimi družinskimi člani, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, skleniti najemno pogodbo za stanovanje pod enakimi pogoji. Glede na to je neutemeljen tudi pritožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o uporabi 56. člena SZ.

5.Ustavni pritožnik izpodbija navedeni sodni odločbi, ker meni, da sta sodišči s svojo interpretacijo 56. člena SZ nedopustno posegli v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in ga delno celo razlastili. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 32) ugotovilo, da ureditev iz 56. člena SZ sicer omejuje uživanje stanovanja kot lastnine, vendar je taka omejitev skladna z določbo 67. člena Ustave. Podaljšanje najemnega razmerja oziroma njegovo prehajanje na drugega družinskega člana družine ob smrti najemnika je označilo kot ukrep socialne funkcije stanovanja. Tako se pokaže tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) kot neutemeljen.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger