Jedro

Za presojo, kakšen zahtevek uveljavlja tožnik, je odločilna njegova izjava o zahtevku, ne pa dokazni predlogi, ki bi morda lahko le posredno kazali na tak ali drugačen zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za dopolnilno sodbo.

Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka pritožujejo tožnice in predlagajo razveljavitev. Zatrjujejo, da so z vlogo z dne 1.4.1993 modificirale svoj zahtevek, kar je bilo sodišču na naroku za glavno obravnavo dne 8.4.1993 povsem jasno. Tožnice so zahtevek morale spremeniti, saj se je med pravdo pokazalo, da je prvoten zahtevek neutemeljen. Če je predsednik senata na naroku dne 8.4.1993 tožnice razumel, da vztrajajo pri prvotnem zahtevku, bi mu moralo biti to sumljivo ter bi zato moral v skladu z načeli materialnega procesnega vodstva razčistiti nasprotje med zahtevkoma. Vendar je obravnavo zaključil, ne da bi bila zadeva zrela za razsojo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.4.1993 izhaja, da so tožnice predlagale zaslišanje priče M.Š. in to potem, ko so izjavile, da vztrajajo pri tožbenem zahtevku z dne 24.12.1992. S tem je bilo dovolj jasno, da tožnice zahtevajo odškodnino v obliki nadomestne parcele oziroma izplačilo v gotovini. Konec koncev je sodišče tudi nepravilno zapisalo izjave tožnic o vztrajanju pri prvotnem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno pravilnim stališčem prvostopnega sodišča pravzaprav ni več kaj dodati. Ne le, da iz vloge z dne 1.4.1993 ne izhaja, da bi tožnice spremenile tožbo, saj so njihove navedbe pod točko IX. presplošne in premalo določne, da bi lahko govorili o zahtevku, ampak so na zadnjem naroku za glavno obravnavo, po tem, ko jih je predsednik senata v skladu z materialnim procesnim vodstvom (298. člen ZPP) vprašal, ali spreminjajo zahtevek oziroma uveljavljajo še kak zahtevek poleg obstoječega, decidirano izjavile, da vztrajajo pri zahtevku z dne 24.12.1991 (pri pisanju zapisnika je prišlo pri zapisu letnice do očitne redakcijske napake). Glede na tako izjavo je seveda pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnice z vlogo z dne 1.4.1993 tožbe niso spremenile. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da so predlagale zaslišanje priče M.Š. Za presojo, kakšen zahtevek uveljavlja tožnik, je namreč odločilna njegova izjava o zahtevku, ne pa dokazni predlogi, ki bi lahko morda le posredno kazali na tak ali drugačen zahtevek. Končno je brez pomena tudi pritožbeno zatrjevanje, da sodišče izjave tožnic ni pravilno zapisalo. Kajti zapisnik o glavni obravnavi, ki je javna listina (in se zato domneva, da je resnično to, kar je v njej zapisano - 230. člen ZPP), so tožnice brez ugovorov podpisale. Ker torej niso postavile zahtevka za izročitev drugega zemljišča, enakovrednega njihovemu deležu na spornih parcelah oziroma za izplačilo prometne vrednosti, je sodišče prve stopnje predlog za dopolnilno sodbo povsem pravilno zavrnilo (2. odst. 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP).