Jedro

V sporu zaradi motenja posesti je odločilno vprašanje dejanske oblasti nad stvarjo, ne pa pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnico v njeni posesti parc. št. 3523/7 k.o. ... s tem, da je v dneh od 16. do 19.11.1994 zravnal brežino z nivojem ceste, pri tem odstranil kos betonske škarpe, podrl in uničil pet trt z betonskimi stebrički ter podrl in odstranil kostanj, vse skupaj s približno 65 m3 zemlje pa porinil v gozd. Sodišče prve stopnje je nadalje z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, naj se v bodoče vzdrži takšnih in podobnih ravnanj in vzpostavi na parceli prejšnje stanje ter tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 176.995,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper tak sklep se je v ugoditvenem delu pritožil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je med pravdnima strankama v teku pravda glede lastništva trimetrskega pasu zemljišča od asfaltne ceste do toženčeve parcele 3522/7 k.o. .... Da je ta pas last toženca, je s sodbo opr. št. P 4/96-64 z dne 13.5.1999 ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Toženec predlaga vpogled pravdnega spisa. Ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe med strankama je bilo dogovorjeno, da bo toženec po tem pasu uredil pot za obe stranki. Nato je tožnica dovolila tožencu dostop po drugem zemljišču in kasneje, pred toženčevim posegom, onemogočila uporabo le-tega. Zato si je toženec pot uredil po svojem zemljišču. Toženec še navaja, da je bilo odstranjeno največ 57,2 m3 in ne 65 m3 zemlje; to je argumentiral že z v prvostopnem postopku predloženim izračunom. Predlaga postavitev novega izvedenca. Nadalje navaja, da vzpostavitev prejšnjega stanja, kot je razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa, na zemljišču, ki je toženčevo, ne pomeni varstva posesti v smislu 79. člena ZTLR. Posestnega varstva z vzpostavitvijo prejšnjega stanja tudi ni mogoče nuditi, če to ni v sorazmerju z nastalo škodo. Posestnik mora imeti ekonomski interes za varstvo posesti. Tožnici ni nastala nobena škoda, saj je bil poseg opravljen na toženčevem zemljišču. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi določbe 1. odstavka 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov in dobrovernost posestnika (tako tudi 441. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za odločitev o tožbi zaradi motenja posesti je zato brez pomena, ali je toženec lastnik spornega zemljišča, odločilno je, da sta tožnica in njen pokojni mož imela nad le-tem dejansko oblast (1. odstavek 70. člena ZTLR), medtem ko ga toženec vse od sklenitve kupoprodajne pogodbe leta 1974 ni uporabljal. Namen posestnega varstva je hitra in predvsem začasna rešitev spornega razmerja ter sankcioniranje nedovoljene samopomoči oziroma samovolje. Z ugovorom, da ima lastninsko ali drugo pravico na zemljišču, bi toženec uspel le, če bi med posestnim sporom v drugem postopku, ki bi tekel sočasno, pridobil pravico do posesti. Toženec v pritožbi navaja, da je s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. P 4/96 z dne 13.5.1999 ugotovljeno, da je lastnik spornega zemljišča. Vendar takšna sodba ni bila pravnomočna ob koncu glavne obravnave v posestnem sporu, zato se toženec nanjo ne more uspešno sklicevati. Glede na pravila o pravnomočnosti namreč ustvarja pravne posledice med strankama šele pravnomočna sodba, prav tako pa je glede na časovne meje pravnomočnosti mogoče v tem postopku upoštevati le tista dejstva, ki so nastopila do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Utemeljena nista niti pritožbena očitka, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 79. člena ZTLR, ko je tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, ter da tožnica nima ekonomskega interesa za varstvo pred motenjem. Sodišče druge stopnje sledi razlogom sodišča prve stopnje in ponovno opozarja na namen posestnega varstva, ki je predvsem v sankcioniranju motiteljeve samovolje. Varstvo je mogoče doseči edinole z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred motenjem. Tožnica tudi ima ekonomski interes za varstvo pred motenjem, saj je prizadeta v dotlejšnji rabi zemljišča, pri čemer sprememba dejanskega stanja zaradi motenja nikakor ni neznatna. Toženec zmotno zamenjuje ekonomski interes s pravico na zemljišču in varstvo le-te z varstvom dejanskega stanja, kateremu je izključno namenjen posestni spor. Kar zadeva vprašanje, koliko m3 zemlje je toženec odstranil, sodišče druge stopnje sodi, da za vzpostavitev prejšnjega stanja v konkretnem primeru ni odločilno, ali gre za 57,2 m3 ali 65 m3, saj je sporna količina razmeroma majhna. Sodišče prve stopnje je ob tem prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo mnenju izvedenca, ne pa izračunu in navedbam tožene stranke, ki tudi v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev, ki bi lahko pri sodišču druge stopnje zbudila dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in ob pravilni uporabi materialnega prava v zadevi tudi pravilno odločilo, pri tem pa ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94, na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99.