Jedro

Če je bil užaljen in prizadet zaradi načina dela, ki ga po njegovem mnenju predstavnica tožene stranke ni opravila tako, kot je pričakoval, to še ni zadostna podlaga za odškodninsko odgovornost. Trditve o tem, da je bil ponižan in razžaljen, kažejo na njegov subjektiven odnos do ravnanja predstavnice tožene stranke; kakšno pa je bilo to ravnanje v objektivnem smislu, pa tožnik ni povedal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 21.911,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 806,79 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in posledicami, ki jih zatrjuje tožnik.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja: Ni res, da tožba ni sklepčna. Utemeljenost zahtevka izhaja iz tožbe, podkrepljene s kasnejšimi vlogami tožnika in tudi s pričami, katerih zaslišanje je sodišče zavrnilo. V tožbi se je jasno opredelil do dogodka, ki je tožniku 26.1.2001 onemogočil enakopravno sodelovanje na mejni obravnavi, kjer ga je predstavnica tožene stranke z žaljivim obnašanjem močno duševno prizadela v smislu prikrajšanja in razburjenja. V kasnejših vlogah je svojo čustveno oziroma duševno stisko obrazložil. Doživel je javno ponižanje, kršeno pa je bilo tudi osebno dostojanstvo. Protipravnost ravnanja predstavnice tožene stranke, poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika v smislu telesnih in duševnih bolečin, stresa ter zmanjšanja življenjske aktivnosti bi dodatno podkrepili s strani tožnika predlagani dokazi. Sodišče dokazov, razen zaslišanja tožeče stranke, sploh ni izvajalo. Kršena je določba 8. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je dokazna ocena napačna. Zato je tudi izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče zavrne tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, v obrazložitvi pa navede, da je tožnik trdil in po mnenju tožnika tudi dokazal obstoj škode v smislu razžalitve in ponižanja, nato pa povsem samovoljno zaključi, da tožnik te škode ni uveljavljal in ne dokazal. Zahtevek res ni bil popolnoma specificiran, vendar ni takšen, da iz njega ne bi izhajala utemeljenost dejstev oziroma da ga sodišče ne bi moglo obravnavati. Sodišče bi se moralo poslužiti instituta materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da ji je nezakonito ravnanje predstavnice tožene stranke povzročilo tako telesne kot duševne bolečine v smislu posega v čast in dobro ime, strah ter zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ni jasno, od kod sodišču prve stopnje podatek, da je tožnik uveljavljal le odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ter zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko pa je v vseh vlogah trdil, da gre za poseg v dostojanstvo, čast in dobro ime. Njegovo zdravstveno stanje se je drastično poslabšalo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik upokojeni intelektualec, ki je v preteklosti med drugim sodeloval tako pri prevodu Male splošne enciklopedije kot pri Gospodarski zbornici Slovenije. Zaradi tega se je čutil še posebej prizadetega. O obstoju vzročne zveze ne more biti dvoma.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne, na ta odgovor pa je odgovorila tudi tožeča stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: V tožbi je tožnik trdil povsem nekaj drugega kot v kasnejših vlogah, in na kar se sklicuje v pritožbi. V tožbi je navedel, da je tožena stranka kršila določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot in določbe ZUP in je s tem onemogočila tožniku enakopravno obravnavanje na mejni obravnavi 26.10.2001. Trdil je, da je bil povabljen na mejno obravnavo ne vedoč, kaj ga čaka, in zato ni mogel zavarovati svojih pravic. Nezakonito ravnanje predstavnice tožene stranke naj bi mu povzročilo duševne bolečine, ker ga je dogodek razburil. Tako torej ni res, da je že v tožbi trdil, da ga je predstavnica tožene stranke prizadela z žaljivim obnašanjem. V tožbi o žaljivosti ni govora.

Ko ga je okrožno sodišče s sklepom z dne 13.3.2008 izčrpno pozvalo, kako naj tožbo popravi, pa je (glej vlogo z dne 31.3.2008) navajal povsem drugo podlago oziroma druge razloge, zaradi katerih zahteva odškodnino. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkanja materialnega procesnega vodstva, saj je bil s sklepom 13.3.2008 pozvan, kako naj tožbo popravi in dopolni. Navodilo sodišča je bilo zelo natančno in izčrpno. Stvar tožnika je, v kakšni meri je navodilu sledil. Zaslišanja, ki naj bi jih po stališču pritožbe sodišče prve stopnje opustilo, ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve, saj je zaslišanje dokazno sredstvo za dokazovanje tožbenih trditev, ni pa pripomoček za pomanjkljive tožbene trditve. Tožnik bi torej moral najprej postaviti določene trditve, šele potem bi lahko podal dokazni predlog za zaslišanje prič, ki naj bi njegove trditve potrdile (primerjaj 212. člen ZPP).

Ko se pritožba sklicuje na to, češ da bi bilo treba razumeti tožnikove trditve tako, kot da ni šlo le za telesne bolečine in za zmanjšanje življenjske aktivnosti, pač pa tudi za poseg v čast in dobro ime, v zvezi s čemer naj bi se poslabšalo tožnikovo zdravstveno stanje, pa je sodišče druge stopnje pripominja: tudi če bi se vzelo, da tožnik zahteva odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime, pa v nobeni od vlog ni navedel, kaj konkretno je predstavnica tožene stranke storila, in s kakšnim konkretnim dejanjem ga je užalila, ponižala in prizadela, kot trdi. Kot je mogoče razumeti tožnika, je očitno jedro spora v tem, da se tožnik ni strinjal z mejo, kot jo je v postopku ugotovila predstavnica tožene stranke. V zvezi s tem naj bi bilo, kot izhaja iz vlog, prišlo do škode na njegovi strani, in sicer do poslabšanja zdravstvenega stanja. Vendar pa, če je bil užaljen in prizadet zaradi načina dela, ki ga po njegovem mnenju predstavnica tožene stranke ni opravila tako, kot je pričakoval, to še ni zadostna podlaga za odškodninsko odgovornost. Elementov protipravnosti, s tem pa tudi vzročne zveze med ravnanjem predstavnice tožene stranke in škodo, ki naj bi bila v zvezi s tem tožniku nastala, tudi sodišče druge stopnje ne vidi. Skratka, tudi v zvezi s posegom v čast in dobro ime tožnik ni navedel okoliščin, ki bi kazale, da so podani elementi odškodninskega delikta po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnik doživel stres ob priliki, ko se je opravljala mejna obravnava. Tudi možnost, da se je zdravstveno stanje poslabšalo, dopušča. Vendar pa tožnik v nobeni od vlog ni navedel elementov, ki bi kazali na protipravno ravnanje predstavnice tožene stranke. Trditve o tem, da je bil ponižan in razžaljen, kažejo na njegov subjektiven odnos do ravnanja predstavnice tožene stranke; kakšno pa je bilo to ravnanje v objektivnem smislu, pa tožnik ni povedal. Zgolj njegova osebna prizadetost, pa če tudi izražena na tako intenziven način, kot jo zatrjuje, še ni zadostna podlaga za odškodninsko odgovornost. Tudi v pritožbi ne konkretizira, kako se je izrazilo „nespoštovanje, omalovaževanje in ponižanje“.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Kolikor gre za pritožbene stroške, jih mora nositi vsaka stranka sama: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP).

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.