Jedro

Tožena stranka je ukinila delovno mesto „pravni svetovalec“, na katerem je bila zaposlena tožnica, delovne naloge delovnega mesta „pravni svetovalec“ pa razporedila med ostale zaposlene in vodjo pravne službe, delno pa je dela prenesla na zunanje odvetniške pisarne. Zato je prenehala potreba po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi in je podan utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predstavljata delovni mesti „referent“ in „samostojni referent“, za tožnico ustrezni delovni mesti. Ker je tožena stranka razpolagala z ustreznim delovnim mestom in ga ni ponudila tožnici, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012, katero je tožena stranka tožnici vročila 22. 3. 2012; da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do vključno 2. 6. 2014 z vsemi pravicami iz dela in po delu ter da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati odškodnino v višini 16.639,56 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, vse na TRR tožeče stranke pri A. d.d. št. ... V presežku (trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki z vsemi pravicami iz dela in po delu še po 3. 6. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje oziroma do 17. 12. 2014 ter odškodnino do zneska 34.161,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.618,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, vse na TRR pri B. banki, sklic št. ... (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje glede višine odškodnine (zoper zavrnilni del denarnega povračila). V pritožbi navaja, da je izrek sodbe v tem delu v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki vplivajo na odmero primerne višine odškodnine po 118. členu veljavnega ZDR-1, kar predstavlja razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica je ves čas postopka trdila, da ni diplomirana pravnica, nasprotno, tega akademskega naziva zaenkrat še ni pridobila, čeprav je v razlogih izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na določitev odškodnine po določilih 118. člena veljavnega ZDR-1 (točka 20), sodišče med drugim zapisalo, da je tožnica po izobrazbi diplomirana pravnica. Sodišče je tudi napačno zapisalo, da ima tožnica 31 let delovnih izkušenj, saj jih ima skupaj 33. Ker pa tožnica še zmeraj ni diplomirana pravnica in ker je v podravski regiji še zmeraj prvostopnih pravnikov in gimnazijskih maturantov na pretek, to dejstvo pomeni, da je kot nediplomirana pravnica težje zaposljiva. V praksi so tudi delavci, ki so bližje penziji, še težje zaposljivi od drugih, ki imajo sorazmerno manj delovne dobe. Starejše ljudi, ki imajo več delovne dobe, delodajalci žal tretirajo kot že iztrošene, delno obolele oziroma kot take, od katerih ni več možno pričakovati optimalnih delovnih rezultatov. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo izpovedbo tožnice o okoliščinah, ki vplivajo na odmero odškodnine ter zelo na hitro oziroma celo brez kakršnekoli konkretizacije ocenilo, da pravnemu standardu primerne odškodnine v okvirih, ki jih določa zakon, ustrezen naveden bruto znesek, kar je sedem povprečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnica na podlagi takšne obrazložitve sodišča prve stopnje ne more ugotoviti, katere ugotovljene okoliščine je sodišče pri odmeri odškodnine dejansko upoštevalo in v kakšni meri. Sodišče pa je tudi prezrlo, da je tožnica kljub novi zaposlitvi žal deležna neprimerno nižje mesečne plače, kot jo je prejemala pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe (razen zoper dosojeni znesek denarnega povračila namesto reintegracije) se pritožuje tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje oziroma tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, ker sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe navaja, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo in če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta delovni mesti „referent“ in „višji referent, kamor je tožena stranka zaposlila delavke C.C., D.D. in E.E., ustrezni delovni mesti za tožnico, saj sta predvidevali tudi možnost zaposlitve delavca s VI. oziroma VII. stopnjo izobrazbe druge ustrezne smeri, kamor sodi tudi tožničina izobrazba. Tožena stranka tožnici ni ponudila delovnega mesta „referent“, oziroma „samostojni referent“ iz razloga, ker navedeni delovni mesti v času, ko je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nista bili prosti. Tožena stranka je na poziv sodišča predložila listine, s katerimi je dokazovala, kdaj so bile delavke D.D., E.E. in C.C. razporejene na delovno mesto „referent“ in „samostojni referent“ (vloga z dne 12. 2. 2014). Navedeno je potrdila tudi priča F.F., ki je potrdila, da je E.E. pričela delati na novem delovnem mestu 22. 3. 2012, da pa se je istočasno govorilo, da bosta pričeli z delom tudi D.D. in C.C., kar pomeni, da so bili že razporejeni na novo delovno mesto. Glede na dejstvo, da je sodišče samo pozivalo toženo stranko, da predloži listine, ni mogoče uporabiti 286. člena ZPP, ker prekluzija ni nastopila. O tem se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 23/2002, ko je navedlo: „Prvi odstavek 286. člena ZPP določa, da mora stranka najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Skladno z drugim odstavkom 286. člena ZPP lahko stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in nove dokaze, vendarle, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Že pred uveljavitvijo 286.a člena ZPP je predsednik senata lahko v okviru pooblastil, ki mu jih daje 285. člen ZPP, stranko tudi na naroku pozval, naj se v določenem roku izjavi o določenih dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge. V takšni sodnikovi odločitvi oziroma pozivu je implicirano stališče, da glede na okoliščine primera se šteje, da stranka dokazov brez svoje krivde ni mogla podati in da jih tudi ne more podati takoj, to je na naroku. Če jih bo podala v postavljenem roku, zato ne bo prekludirana“. Tožena stranka je obširno opisala razloge za reorganizacijo in sicer slabo poslovanje družbe ter da je bil cilj reorganizacije ohranitev družbe z zmanjšanjem stroškov dela. Tožena stranka je navajala, da ni mogla zaposlovati enakega števila delavcev oziroma ponuditi tožnici nove pogodbe. V tej družbi takšne možnosti ni našla, kar je navedla že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je tudi obširno in transparentno opisala ter predložila dokaze za vse zaposlene v obdobju od 1. 1. 2012 do 27. 11. 2012, pri čemer zaposlovanje na novo v smislu širjenja števila delavcev za nedoločen čas, ni bilo. Obe pravdni stranki sta navajali, da sta bili delovni mesti „referent“ in „samostojni referent“ popolnjeni s tremi delavkami (D.D., E.E. in C.C.), torej zasedeni. Na poziv sodišča so bile predložene listine, s katerimi je tožena stranka dokazovala, kdaj so bile delavke D.D., E.E. in C.C. razporejene na delovno mesto „referent“ in „samostojni referent“. Tožena stranka se je utemeljeno zanašala na poziv sodišča po predložitvi listin, zaradi česar ne more biti prekludirana. S tem, ko je sodišče štelo, da je tožena stranka prekludirana, je kršilo določbo 286. člena ZPP in ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica je v odgovoru na pritožbo tožene stranke prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je tekom postopka iz trditev tožene stranke izhajalo, da tožena stranka delovnega mesta „referent“ in „samostojni referent“ tožnici niti ni ponudila izključno iz razloga, ker ti delovni mesti za tožnico naj ne bi bili ustrezni. Tako je izpovedal tudi predsednik uprave G.G.. Tožena stranka je tako v odgovoru na pritožbo z dne 2. 4. 2013 zapisala, da je na novoustanovljena delovna mesta v okviru reorganizacije z dne 13. 2. 2012 razporedila tri že zaposlene delavke in tožnici ni ponudila navedenih delovnih mest izključno zato, ker za tožnico ni bila ustrezna zaposlitev.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da po mnenju tožene stranke odškodnina tožnici sploh ne bi smela biti dosojena, saj bi moralo sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek v celoti zavrniti kot neutemeljen. Sicer pa je odškodnina pretirana in odmerjena previsoko. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 228/2008, VIII Ips 124/2009 sodbe VDDS opr. št. Pdp 362/2010 z dne 8. 7. 2010 in Pdp 995/2009 z dne 25. 2. 2010 ter Pdp 334/2011 z dne 15. 4. 2011. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče odločalo dvakrat in sicer je prvič razveljavilo sodbo I Pd 511/2012 z dne 16. 1. 2013 in drugič sodbo I Pd 3036/2013 z dne 26. 2. 2014, s katerima je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012 kot nezakonito. Ugotovilo je, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do vključno 2. 6. 2014 ter toženi stranki naložilo plačilo denarnega povračila v znesku 16.639,56 EUR bruto ter da je tožena stranka dolžna od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek.

K pritožbi tožene stranke:

9. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012. V odpovedi je tožena stranka navedla, da je ukinila delovno mesto „pravni svetovalec“, na katerem je bila zaposlena tožnica, delovne naloge delovnega mesta „pravni svetovalec“ pa razporedila med ostale zaposlene in vodjo pravne službe, delno pa je dela prenesla na zunanje odvetniške pisarne. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 3. 2008, ter da gre za poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je vzrok za nastanek poslovnega razloga lahko sprememba organizacije dela, ki jo izvede delodajalec, ter da gre za spremembo tudi, če delodajalec zaradi reorganizacije ukine posamezno delovno mesto in delo tega delovnega mesta prerazporedi med druge zaposlene. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in sodišče ni pristojno presojati ali je sprememba poslovanja smotrna oziroma potrebna.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Delodajalec je dolžan delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe za ustrezno delo, kar v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR pomeni zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

11. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da predstavljata delovni mesti „referent“ in „samostojni referent“, za tožnico ustrezno delovno mesto. Tožena stranka, je ob upoštevanju tretjega odstavka 88. člena ZDR, na ti dve delovni mesti razporedila tri druge delavke. Po pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 515/2014 z dne 6. 11. 2014 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje zaključek, da tožena stranka ni imela prostih delovnih mest v času odpovedi tožnice, napravilo brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke.

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da tožnici delovnega mesta „referent“ oziroma „samostojni referent“ ni ponudila izključno zato, ker navedeni delovni mesti nista bili ustrezni za tožnico. Enako je izpovedal tudi predsednik uprave G.G. in tudi v odgovoru na pritožbo z dne 2. 4. 2013 je tožena stranka zapisala, da delovni mest „referent izterjave“ oziroma „samostojni referent izterjave“ za tožnico nista bili ustrezni, glede na to, da je bila zahtevana izobrazba upravno-administrativne smeri. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da delovni mesti „referent“ oziroma „samostojni referent“ za tožnico ne predstavljata ustreznega delovnega mesta, zato ji ga ni ponudila ter se ni sklicevala, da navedeni delovni mesti v času prenehanja delovnega razmerja tožnici, nista bili prosti. V primeru, da delodajalec razpolaga z ustreznim delovnim mestom in ga ne ponudi delavcu, ki mu odpoveduje delovno razmerje iz poslovnega razloga, je stališče sodne prakse, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Torej je v primeru utemeljenega odpovednega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vseeno nezakonita, če delodajalec ne preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih in mu ne ponudi sklenitve nove pogodbe, kadar ta možnost obstoji (VIII Ips 251/2013 z dne 10. 3. 2014).

13. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo je tožena stranka v odgovoru na pritožbo z dne 2. 4. 2013 navedla, da je na novoustanovljena referentska delovna mesta, v okviru reorganizacije z dne 13. 2. 2012, razporedila tri že zaposlene delavke in da za tožnico to ni bila ustrezna zaposlitev, zato ji tega delovnega mesta niso ponudili. Tožena stranka je tudi na prvem naroku v ponovljenem postopku dne 26. 2. 2014 navedla, da tožnici ni ponudila referentskega delovnega mesta, ker zanjo ni predstavljal ustrezne zaposlitve. Navedla je, da sta bili delavki C.C. in E.E. razporejeni na navedeni delovni mesti v okviru reorganizacije oziroma spremembe sistemizacije februarja 2012. 14. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je tožena stranka na poziv sodišča predložila listine, kdaj so bile delavke D.D., E.E. in C.C. razporejene na delovno mesto „referent“ in „samostojni referent“ in da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ko navedenega dokaza ni upoštevalo iz razloga po 286. členu ZPP, ki določa, da mora stranka najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je sicer napačno štelo, da tožena stranka ustreznih navedb v zvezi z zasedenostjo delovnih mest „referent“ in „samostojni referent“ ni podala pravočasno in je zato prekludirana (286. člen ZPP), vendar pa ta odločitev sodišča prve stopnje ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka je dejansko že s pripravljalno vlogo z dne 12. 2. 2014 navedla, da sta bili delavki C.C. in E.E. razporejeni na delovno mesto „referent - šifra ...“ dne 5. 3. 2012, medtem ko je delavka D.D. prejela prav tako dne 5. 3. 2012 sklep o razporeditvi na delovno mesto „samostojni referent šifra ...“, vendar ker se z razporeditvijo ni strinjala, ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove dne 15. 3. 2012. Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje, da so bila delovna mesta referent (šifra ...) in samostojni referent šifra (...) zasedena, ker so nanje v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, v okviru reorganizacije delovnih mest, prerazporedili delavke z drugih delovnih mest, saj ZDR v spornem času ni predvideval razporeditve delavcev na drugo delovno mesto. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe tožnici niso imeli prostih delovnih mest in zato tožnici niso mogli ponuditi ustreznega delovnega mesta.

K pritožbi tožnice:

15. Glede na to, da tožnica ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo zakonske določbe o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je o sodni razvezi in denarnem povračilu odločalo na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 118. člena tega zakona. Ta določa, da sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo, največ v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito.

16. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila (odškodnini), saj ZDR-1 v prvem odstavku 118. člena določa le zgornjo mejo denarnega povračila, ki jo prisodi sodišče v primeru sodne razveze. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti nove zaposlitve in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse navedene okoliščine in tožnici pravilno dosodilo denarno povračilo v znesku 16.639,56 EUR bruto (sedem povprečnih plač tožnice), saj je dosojeno denarno povračilo v skladu z obstoječo sodno prakso, zlasti še glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 7 let, da je zaposlitev aktivno iskala leto in pol in da je tožnica sedaj zaposlena. Dejstvo, da je plača tožnice pri novem delodajalcu v primerjavi s plačo pri toženi stranki nižja pa ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na višino denarnega povračila. Tožnica je v času brezposelnosti tudi prejemala nadomestilo, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri določitvi denarnega povračila.

17. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, se v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo navedene okoliščine in dosodilo denarno povračilo celo v višjem znesku kot so dosojena glede na uveljavljeno sodno prakso (tako je v podobnem primeru VDSS v zadevi Pdp 62/2015 z dne 12. 5. 2015, VDSS v sodbi in sklepu Pdp 272/2014 z dne 27. 3. 2014, VDSS v sodbi Pdp 84/2015, sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014 v VS sodba VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014, VDSS Pdp 505/2014 z dne 3. 7. 2014). Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi se nanaša na čas, ko še ni veljal ZDR-1, ki pa je denarno povračilo uredil nekoliko drugače kot ZDR. Pri denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 ne gre za odškodnino za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti za odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč za nadomestilo za bodočo ocenjeno škodo (namesto reintegracije). Predmet denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 so namreč morebitna prikrajšanja po datumu sodne razveze. Tožnica je bila v času sodne razveze stara 54 let, po izobrazbi pravnica in zaposlena za nedoločen čas v H. kot višji strokovni sodelavec. Glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno odmerilo denarno povračilo v višini 7 plač, upoštevajoč tožničine povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih.

18. Zoper dosojeno višino denarnega povračila se je pritožila le tožnica, medtem ko se je tožena stranka le v odgovoru na pritožbo tožnice sklicevala, da je sodišče prve stopnje, glede na obstoječo sodno prakso denarno povračilo odmerilo previsoko, vendar pa višine denarnega povračila ni izrecno izpodbijala v pritožbi, zato je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko je tožnici prisodilo denarno povračilo.

19. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene trditve obeh strank ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Ker stranki s pritožbami nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP.