Jedro

Ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih naj bi ji bil mld. otrok odvzet, tožnica zgolj z navedenimi splošnimi navedbami, da je na prvi pogled jasno, da otrok sodi k svoji mami, v obravnavani zadevi ne more z dovolj veliko stopnjo verjetnosti prepričati sodišča o nujnosti dodelitve ji mld. otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo še pred odločitvijo o glavni stvari, še zlasti in posebej ob dejstvu, da naj bi svojo sposobnost skrbeti zanj šele dokazovala s postavitvijo izvedencev (psihologa in pedopsihologa), ki naj bi šele v nadaljevanju postopka podala aktualno mnenje o njeni starševski zmožnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, vložene skupaj s tožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Center, št. 1203-32/2015-09 z dne 21. 12. 2015, da se njenega mld. otroka A. A. (v nadaljevanju mld. tožničin otrok), roj. ..., za čas od ... 2016 do pravnomočne odločitve sodišča o predmetni tožbi začasno dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, oziroma podredno, da naj se ga za navedeni čas začasno dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo tožničini materi B. B. Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da se mld. tožničin otrok tožnici odvzame in se namesti v tam navedeni rejniški družini (1. točka izreka), da ta odločba postane izvršljiva z dnem izvršitve, da se odvzem izvede 23. 12. 2015 v prostorih ... (2. točka izreka), da je tožnica dolžna prvostopnemu upravnemu organu v 7 dneh po odvzemu predložiti zdravstveno kartico in osebne dokumente mld. tožničinega otroka, da pritožba ne zadrži izvršitve in da se odločba izvrši takoj ter da posebnih stroškov ni bilo (3., 4. in 5. točka izreka). Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila z odločbo, št. 12002-60/2015/6 z dne 18. 7. 2016. 2. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja, da iz vsebine zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožeča stranka zahteva izdajo tako imenovane ureditvene začasne odredbe, ki jo je mogoče obravnavati na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, za izdajo pogojev iz te določbe pa predmetna zahteva za izdajo začasne odredbe ne izpolnjuje. Tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, namreč dokaznemu bremenu ni zadostila predvsem zato, ker je v samem predlogu za izdajo začasne odredbe predlagana postavitev dveh izvedencev (psihologa in pedopsihologa), ki naj bi šele v nadaljevanju postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe podala aktualno mnenje o tožničinih starševskih zmožnostih. Razlogi tako ne izkazujejo težko popravljive škode v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj ni izkazan nastanek težko popravljive škode z zadostno stopnjo verjetnosti, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe.

3. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje, ki ga izpodbija v celoti, uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je ta napačen in nezakonit, zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe pa je arbitrarna in samovoljna. Razlogovanje, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je napačno in diskriminatorno, tožnico pa postavlja v neenak položaj nasproti drugim, kar pomeni kršitev 14. člena in 22. člena Ustave RS. Težko popravljivo škodo je konkretno in nedvoumno obrazložila, zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedene okoliščine ne predstavljajo verjetnega nastanka škodljivih posledic in težko popravljivo škodo za mld. otroka in tožnico, iz sporne obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožničini zahtevi ugodi oziroma podredno, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze. Glede na splošna pravila o dokazovanju oziroma o dokaznem bremenu pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni mogoče na sodišče prenesti strankinega trditvenega in dokaznega bremena, enako stališče pa je izrazilo Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 223/2015 z dne 7. 10. 2015. 8. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega oziroma druge institucije, oziroma v primeru t. i. ureditvene začasne odredbe, zakaj je treba nujno do pravnomočne odločitve začasno urediti stanje glede na sporno razmerje. V obeh primerih pa mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. V obravnavani zadevi gre za občutljiva vprašanja nadaljnjega telesnega in duševnega razvoja mld. otroka, zato Vrhovno sodišče opozarja, da je že v sklepu I Up 161/2016 poudarilo, da je pri odločanju o mladoletnih otrocih na prvem mestu njihova korist, ki je varovana tudi z Ustavo RS (54. in 56. člen) in mednarodnimi pogodbami (Evropska konvencija o človekovih pravicah, Konvencije OZN o otrokovih pravicah), z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakonom o izvrševanju rejniške dejavnosti ter drugimi zakoni in predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Odrasli imajo zato v razmerju do varstva koristi otrok na prvem mestu dolžnosti, šele nato vstopijo v okvir pravnih postopkov njihova lastna upravičenja.

10. V skladu z navedenimi izhodišči je v okviru tega postopka odločanja o pritožbi skladno z zakonom treba presoditi, ali je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pravilna in utemeljena. Presoja Vrhovnega sodišča je torej omejena na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevo tožnice, da se še pred odločitvijo o glavni stvari v tem upravnem sporu sporno razmerje začasno uredi tako, da se do pravnomočnosti predmetnega postopka mld. otrok vrne v vzgojo in oskrbo tožnici.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnica glede na navedena izhodišča in dejanske ter specifične okoliščine obravnavane zadeve pogoje za izdajo začasne odredbe, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi navedlo že sodišče prve stopnje, s svojimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala.

12. Izhajati je namreč treba, ne da bi se sicer Vrhovno sodišče kakorkoli opredeljevalo do upravičenosti tožbe v obravnavani zadevi, da iz odločitve prvostopnega upravnega organa, ki jo je potrdil tudi drugostopenjski organ, da je bil mld. tožničin otrok tožnici odvzet in nameščen v rejniško družino ravno zaradi ugotovitev prvostopnega organa, da je njegov psihofizični razvoj pri tožnici ogrožen. Tožnica pa s tožbo zahteva, da sodišče prve stopnje razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mld. tožničinega otroka nemudoma dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, njegovi materi. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa tožnica v primarnem zahtevku torej uveljavlja vsebinsko enak oziroma identični zahtevek kot v tožbi. Tudi v takih primerih je začasno odredbo sicer možno izjemoma izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje oziroma je treba pred izdajo opraviti tako imenovan test reverzibilnosti (odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97, sklepa Vrhovnega sodišča I Up 59/2013, I Up 138/2014).

13. V obravnavani zadevi bi bilo sicer kljub izdani začasni odredbi mogoče v primeru zavrnitve tožbe vzpostaviti (pravno) stanje, kot je bilo pred njeno izdajo (ponovna dodelitev mld. tožničinega otroka rejniški družini), vendar pa tožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazala, da bi ji bilo treba še pred odločitvijo o njeni tožbi, njenega mld. otroka nujno začasno dodeliti v varstvo, vzgojo in oskrbo oziroma podredno njeni materi.

14. Ni sicer dvoma, da je vez med otroci in starši, še zlasti z materjo in še posebej v prvih mesecih in letih otrokovega življenja, izjemno pomembna za otrokov nemoten duševni in telesni razvoj ter da dalj časa trajajoča odtujitev otroka staršem oziroma materi praviloma pomembno vpliva na njegov čustveni razvoj. Zato načeloma v ničemer ni mogoče oporekati tožničinim navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe (da je bila z izpodbijano odločbo socialna vez med njo in njenim mladoletnim otrokom prekinjena, da je bilo poseženo v njuno pravico do družine in do zasebnega ter družinskega življenja in v aktivno sodelovanje tožnice kot matere pri vzgoji in razvoju njenega otroka in da njun odnos zato trpi ter da so se zaradi starosti otroka in načinom ter dosedanjim trajanjem ukrepa vezi med njima v veliki meri že pretrgale in da izostanek matere v življenju mladoletnega otroka predstavlja velik faktor pri otrokovem osebnostnem razvoju).

15. Vendar ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih naj bi ji bil mld. otrok odvzet, tožnica zgolj z navedenimi splošnimi navedbami, da je na prvi pogled jasno, da otrok sodi k svoji mami, v obravnavani zadevi ne more z dovolj veliko stopnjo verjetnosti prepričati sodišča o nujnosti dodelitve ji mld. otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo še pred odločitvijo o glavni stvari, še zlasti in posebej ob dejstvu, da naj bi svojo sposobnost skrbeti zanj šele dokazovala s postavitvijo izvedencev (psihologa in pedopsihologa), ki naj bi šele v nadaljevanju postopka podala aktualno mnenje o njeni starševski zmožnosti. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta tožničin predlog med drugim pomeni, da tožnica dokaznemu in trditvenemu bremenu, ki izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse, povzete v 7., 8. in 9. točki tega sklepa, ni zadostila.

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj naj bi bil po oceni sodišča navedeni dokazni predlog za zaslišanje izvedencev glavni argument za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, Vrhovno sodišče poudarja, da ob že pojasnjeni temeljni obveznosti, da stranka poda celovito utemeljitev že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe, ob tem da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo na navedeno sodno prakso, ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz istega razloga tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj dokazni predlog tožnice ni ustrezen in ga zavrnilo ter o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo na podlagi stanja spisa. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 133/2016 poudarilo, da bi zaslišanje stranke in prič v postopku izdaje začasne odredbe lahko le izjemoma pomenilo dokaz, ki bi ga bilo sodišče dolžno izvesti v postopku odločanja o podanem predlogu. Glede na to, da tožnica razen splošnih navedb, povzetih v 3. ,4, in 15. točki tega sklepa, ne navaja nobenih konkretnih izjemnih okoliščin (npr. da je mld. tožnik pri rejnikih ogrožen), ki bi narekovale nujnost postavitve navedenih izvedencev že v tem postopku za izdajo začasne odredbe, Vrhovno sodišče glede na značilnosti odločanja o začasni odredbi in podane okoliščine obravnavane zadeve meni (tako kot v sklepu I Up 133/2016), da ni mogoče šteti, da je z opustitvijo izvedbe dokaza z izvedenci podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, iz enakega razloga pa take kršitve tudi ne predstavlja opustitev odgovora na predlagano izvedbo navedenega dokaza.

17. Sodišče prve stopnje je zadovoljivo pojasnilo, ob upoštevanju celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa, zakaj meni, da tožnica težko popravljive škode ni izkazala z dovolj veliko stopnjo verjetnosti, prav tako pa je ocenilo njene navedbe, s katerim naj bi izkazovala nastanek težko popravljive škode, ko je navedlo, da tožnika „navajata zgolj tožničin pogled na zatrjevana dejstva, na podlagi katerih izpeljuje trditev, da odnos med tožnico in njenim sinom trpi, socialne vezi med njima so se zaradi starosti otroka v veliki meri že pretrgale, izostanek matere v življenju mld tožnika pa tudi predstavlja velik faktor pri njegovem osebnostnem razvoju“, kar pa (še) ne zadostuje za izdajo zahtevane začasne odredbe glede na vsebinske pogoje iz tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, ki šele, če so kumulativno izpolnjeni, narekujejo ukrepanje sodišča z izdajo začasne odredbe“ (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

18. Glede na to, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi ji bila dodelitev njenega mld. otroka (zlasti z vidika otrokovih največjih koristi) še pred odločitvijo o njenem identičnem tožbenem zahtevku nujno potrebna za preprečitev nastanka težko popravljive škode oziroma za ureditev spornega razmerja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, in ker pritožbene navedbe niso utemeljene, niti niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic, je Vrhovno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

19. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 20. Vrhovno sodišče pa posebej opozarja, da je v tožbi kot prvotožnik naveden tudi mld. tožničin otrok, ki naj bi ga zastopala tožnica kot njegova zakonita zastopnica. Glede na to, da je, kot je to že navedeno v 9. točki tega sklepa, pri odločanju o mladoletnih otrocih na prvem mestu njihova korist in da imajo odrasli zato v razmerju do varstva koristi otrok na prvem mestu dolžnosti, šele nato vstopijo v okvir pravnih postopkov njihova lastna upravičenja, bo moralo sodišče prve stopnje, preden bo odločalo o tožbi, preveriti aktivno legitimacijo mld. tožnika oziroma ali je za njegovo zastopanje in za varstvo siceršnjih njegovih interesov v obravnavanem upravnem sporu ustrezno zastopan v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma z Zakonom o opravljanju rejniške dejavnosti.