Jedro

Pravilna je presoja sodišča, da je toženka dokazala, da pri izvršitvi plačilnih transakcij, ki jih je avtoriziral tožnik, ni obstajala tehnična okvara ali druga napaka v smislu (nedovoljenega) posega v POS terminal.

Tožnik ni preveril zneska na POS terminalu, niti se ni ob trgovčevem predočenju prve, posebej pa druge zavrnjene transakcije, z vpogledom na POS ekran prepričal o zavrnitvi transakcije ali pridobil izpiska zavrnitve. Tako ravnanje predstavlja hudo malomarno ravnanje uporabnika plačilnih storitev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.693,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2017 dalje ter sklenilo, da tožnik nosi stroške tega postopka.

2.Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter zoper sodbo vlaga obširno pritožbo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da na izvršitev transakcije ni vplivala tehnična okvara ali druga napaka. Izvedeni dokazi ne izključujejo obstoja druge napake v smislu posega v POS terminal. Toženka bi morala v okviru pojma druga napaka dokazati, da na izvršitev neodobrenih plačilnih transakcij ni vplival nedovoljen poseg v POS terminal. Iz zaslišanj prič A. A. in B. B. izhaja nasprotno, in sicer, da takšnega posega ni mogoče izključiti. Priča A. A. je izpovedal, da je prevara vedno možna, da je torej mogoče, da je prišlo do posega v POS terminal. Sodišče zmotno razume njegovo izpoved o pogostosti prevar ob (ne)prisotnosti kartice. Okoliščina, da je določen tip prevar/zlorab manj pogost, ne vpliva na dejstvo, da je prevara s prisotnostjo kartice mogoča. Priča B. B. je izpovedala, da čeprav je bil POS terminal certificiran, ni mogoče zagotovo izključiti posega v napravo. Priči sta torej izpovedali drugače kot navaja sodba. Ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini prepisa, je podana kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP1.

4.Neutemeljena je ocena sodišča o zadostitvi dokaznemu bremenu na podlagi dejstva, da toženka tovrstnih zlorab v praksi ni zasledila, in da je bila pritožba tožnika osamljen primer. Takšnih trditev pravdni stranki nista navajali. Podana je kršitev razpravnega načela. Tudi sicer izpoved priče B. B. ni prepričljiva niti logična, saj je izpovedala, da toženka transakcij, pri katerih je prisotna kartica, ne preverja. Zato ni mogoče, da bi toženka sploh lahko zasledila potencialne zlorabe. Tudi sklepanje sodišča, da naj bi bilo zaradi velikega števila Slovencev, ki so bili takrat prisotni v Istanbulu, pričakovati več sporov iz naslova prevar, je napačno. Zatrjevana odsotnost zaznave ne more pomeniti dokaza o tem, da do drugih prevar ni prišlo.

5.Nasprotuje zaključku, da tožnik pred izvedbo plačila ni preveril zneska na zaslonu POS terminala, saj izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Priča C. C. namreč o tem ni izpovedal. Iz delno povzete izpovedi navedene priče izhaja le špekulacija, ki ni osnovana na osebnih zaznavah. Tudi tožnik ni potrdil, da ni pogledal zneska na POS terminalu. Iz njegove izpovedi je razvidno, da je bil prepričan, da plačuje znesek okoli 400 EUR.

6.Tožnik očita sodišču nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni upoštevalo okoliščine, da toženka ni izvajala nobenih preverb sumljivih transakcij, pri kateri je bila prisotna kartica. Prav sosledje in višina obeh neodobrenih plačilnih transakcij, skupaj z ostalimi okoliščinami, dokazujejo, da je šlo za neodobreni transakciji. Takšne okoliščine so pomembne pri dokazovanju neodobrenih transakcij, ki so posledica prevar, še posebej ob dejstvu, da sta priči A. A. in B. B. izpovedali, da je bil poseg v POS terminal mogoč. Sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo, čeprav je tožnik nanje ves čas opozarjal. Toženka je imela možnost izvajati nadzor in ker nadzora ni izvajala, ni ravnala preventivno. Toženka bi med avtorizacijo in izvršitvijo plačila morala poklicati tožnika. Ker toženka pri transakcijah, kjer je prisotna kartica, ne izvaja preverb in ne sprejema preventivnih ukrepov, ne bi storila ničesar, čeprav bi šlo za izrazito neobičajne transakcije, ki bi odstopale od vseh predhodnih. To tveganje pa spada v sfero banke. Zahteva se preventivno preverjanje transakcij, saj se v primeru prevare s posegom v POS terminal lahko pričakuje nastop vseh mogočih dogodkov. Ker sodišče ni ugotavljalo celotnega sklopa okoliščin, povezanih s prizadevanjem toženke za preprečitev neodobrenih plačilnih transakcij, je izpodbijana sodba obremenjena z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja.

7.Ker toženka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala razbremenilnih okoliščin, predvsem tega, da ni prišlo do posega v POS terminal, bi moralo sodišče o odločilnem dejstvu na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP odločati v škodo toženke.

8.Tožnik opozarja, da je za ugotovitev dejstev v zvezi z odsotnostjo napak pri izvedbi transakcije potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Toženka bi morala predlagati dokaz z izvedencem. Izpovedba prič, ki so zaposlene pri eni stranki, ne more nadomestiti dokaza z izvedencem. Sicer pa sta priči A. A. in B. B. potrdili, da posega v terminal ni mogoče izključiti in da je možen. Ob upoštevanju časa in višine neodobrenih plačilnih transakcij, je vzpostavljen dvom v dejstvo, da ni bilo tehničnih ali drugih napak, vključno s posegom v POS terminal. Sodišče je povsem pavšalno ocenilo, da na izvršitev plačilne transakcije ni vplivala tehnična okvara ali kakšna druga napaka, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

9.Dokazna ocena sodišča je v neskladju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Sodišče je praktično v celoti oprlo sodbo na izpovedi prič, na podlagi katerih je ocenilo, da je toženka uspela dokazati pravno odločilna dejstva v okviru 129. člena ZPlaSS2.

10.Priča je zmožna izpovedati le o svojih zaznavah o pomembnih dejstvih, ne pa o svojih mnenjih o teh dejstvih. Sodišče je oblikovalo zaključke o teku dogodkov na podlagi izpovedi zaslišanih prič, ki dogodku nista prisostvovali. Izpovedi neprisotnih prič izven zaznav niso relevantne. Sodišče bi moralo upoštevati le izpoved tožnika, čigar kakovost njegovega spomina je po sedmih letih logično manjša.

11.Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti pri plačevanju s kartico. Nepravilno je interpretiralo in uporabilo pravni standard hude malomarnosti v smislu 120. člena ZPlaSS. Standard hude malomarnosti je v zvezi s povračilom izgube zaradi neodobrene plačilne transakcij obrazložilo Vrhovno sodišča RS v sodbi II Ips 62/2019. Četudi toženkini Splošni pogoji za poslovanje z osebnim računom in za opravljanje plačilnih storitev (v nadaljevanju Splošni pogoji) določajo strožji standard ravnanja s plačilnim inštrumentom, je porazdelitev tveganj med uporabnika in banko v skladu z ZPlaSS kongentna, zato je vselej treba uporabiti določbe zakona in ne splošnih pogojev, ki so v škodo potrošnika. Sodišče je odgovornost tožnika za škodo vezalo na navadno malomarnost. Četudi tožnik ne bi preveril zneska na POS terminalu, bi sodišče upoštevajoč okoliščine moralo ugotoviti, da huda malomarnost ni podana. Zahteva po vpogledu v znesek na POS terminalu ni tipično ravnanje povprečno skrbnega uporabnika. To dejstvo ne more predstavljati hude malomarnosti. Izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse (odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 62/2019 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 417/2014), ki sta primerljivi obravnavani zadevi.

12.3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

13.4. Pritožba ni utemeljena.

14.5. V obravnavani zadevi gre za spor o odškodninski odgovornosti banke za neodobreno plačilno transakcijo. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine v znesku 7.693,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu je bil odtegnjen dne 18. 7. 2017 v posledici dveh zaporedno opravljenih plačilnih transakcij.

15.6. Pritožbeno ni sporno, da sta bili 18. 7. 2017 ob 00:34:14 in 00:34:55, ko se je tožnik nahajal v nočnem lokalu v Istanbulu v Turčiji (kjer je slovenska reprezentanca 17. 7. 2017 osvojila naslov evropskega prvaka v košarki), opravljeni in izvedeni plačilni transakciji v znesku 4.030,00 EUR (16500 TLR) in 3.663,66 EUR (15000 TLR) z uporabo tožnikove plačilne kartice in njegove PIN kode. Tožnik je bil tisti, ki je sporni transakciji izvedel po predvidenem postopku tako, da je plačilno kartico vstavil v POS terminal in nato vnesel PIN kodo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnik ni podal soglasja k izvedbi transakcij v navedenih višinah, saj je želel dejansko izvesti plačilo razumno visokega stroška okoli 400 EUR (1650 TLR), skladnega z gostinskimi storitvami, ki jih je prejel.

16.7. Ker tožnik ni odobril spornih transakcij, je sodišče prve stopnje ob ugovoru toženke, da njena odgovornost ni podana, pravilno pristopilo k vsebinski presoji, ali je toženka odškodninsko odgovorna za izvršitvi spornih transakcij. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ZPlaSS, ki je v slovenski red prenesel določila Direktive 2007/64/ES o plačilnih storitvah na notranjem trgu, določa, da mora ponudnik plačilnih storitev (v tem primeru banka), če uporabnik zatrjuje, da ni odobril plačilne transakcije oziroma ni podal soglasja za njeno izvršitev, dokazati naslednje: - da je bila preverjena pristnost plačilne transakcije, - da je bila transakcija pravilno evidentirana in knjižena ter - da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga napaka (2. odst. 129. člena ZPlaSS). Velja, da ponudnik plačilnih storitev v celoti odgovarja za izvedbo neodobrenih plačilnih transakcij in mora plačniku povrniti znesek takih transakcij (119. člena ZPlaSS). Uporabnik pa sam nosi izgubo, če je neodobrena transakcija posledica njegove hude malomarnosti. Zakon torej vzpostavlja objektivno odgovornost banke, ki pa se je lahko razbremeni zaradi ravnanja uporabnika (potrošnika) (1. točka 4. odst. 119. člena ZPlaSS v zvezi s 1. ter 2. odst. 120. člena ZPlaSS). Glede na zakonska določila je obrnjeno dokazno breme glede navedenih dejstev na toženki.

17.8. V pritožbi ni sporen dejanski substrat: tožnik ni podal soglasja za izvedbo spornih transakcij, preverjena je bila pristnost plačilnih transakcij, transakciji pa sta bili pravilno evidentirani oziroma knjiženi. Sporno ostaja, ali je toženki uspelo dokazati, da na izvršitev spornih transakcij ni vplivala tehnična okvara ali drug nedovoljen poseg v POS terminal, ter ali je tožniku mogoče očitati hudo malomarnost pri izvedbi transakcije.

18.9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede še spornih okoliščin primera - ki sodijo v okvir ugotavljanja navedenih dejanskih vprašanj - pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (350. člena ZPP). Izpodbijana sodba ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobene pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je jasna in razumljiva.

19.10. Neutemeljen je očitek kršitve iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju s trditvami in izvedenimi dokazi zaključilo, da na izvršitev neodobrenih plačilnih transakcij ni vplival nedovoljen poseg v POS terminal, čeprav iz zaslišanj prič A. A. in B. B. izhaja nasprotno - da je vedno možna prevara s posegom v POS terminal. Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ta dejansko ima (v obrazložitev sodbe nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva). O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Enako velja tudi glede ostalih pritožbenih navedb, s katerimi povzema posamezne dele izpovedi prič, ki jih je povzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Navedeni očitki predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je vpogledalo v listinsko dokumentacijo in zaslišalo tožnika in tri priče, prepričalo, da v konkretnem primer v spornem času ni bilo nobenega posega ali druge okvare v POS terminalu (z namestitvijo kamere), kot je to domneval tožnik.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka ni zadostila dokaznemu bremenu, ker v konkretnem primeru ni predlagala dokaza z izvedencem. ZPP ne pozna dokaznih pravil, na podlagi katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi. Dokaz z izvedencem ni edini dokaz, s katerim se lahko dokazuje, da na POS terminalu ni bilo okvare ali vanj kakorkoli poseženo z namenom zlorabe. Nejasne in nerazumne so pritožbene navedbe, da bi lahko izvedenec ugotovil tehnične okvare ali druge napake na POS terminalu, ob tem, da ni trditev da bi plačilni instrument po osmih letih pri prodajalcu sploh še obstajal, glede na to, da se ti zaradi tehnološkega napredka pogosto menjajo. Zavarovanje dokaza po izvedbi transakcij pa ni bil predlagan. Zaslišani priči B. B. in A. A., ki sta zaposleni na področju kartičnega poslovanja in informacijske varnosti pri toženki, sta kvalificirani za izpoved o dejstvih, ki so pomembna za razjasnitev dejanskega stanja glede prisotnosti/odsotnosti okvar/posegov na POS terminalu. Zaslišane priče, tudi C. C., so izpovedale o objektivnih dejstvih, ki so jih zaznali. Izpovedi so bile preverljive z listinsko dokumentacijo in izpovedjo tožnika. Res pri dogodku v tujini niso prisostvovale, vendar je sodišče prve stopnje o objektivnih dejstvih, ki so jih zaznale, imelo zanesljivo podlago v njihovih izpovedbah. Izpodbijana sodba ne temelji na osebnih mnenjih prič, temveč na njihovih strokovnih pojasnilih in zaznavah, ki so ključne za presojo v obravnavni zadevi. Pritožnik se v pritožbi večkrat opira na selektivno povzete izpovedi prič in sodišču neutemeljeno očita, da njihovim izpovedbam ni sledilo, kar kaže, da jih šteje za verodostojne. Dokaz z zaslišanjem prič glede na navedeno ni neprimeren dokaz, kot smiselno meni pritožba. Izpovedi prič je sodišče prve stopnje tudi dokazno ocenilo v povezavi z izpovedjo tožnika in listinsko dokumentacijo. Dokazna ocena upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Je celovita, razumna, skrbna in sintetična, zato pritožbeni očitek o nasprotnem ni utemeljen. Izpovedi prič in tožnika o pomembnih dejstvih je sodišče upoštevaje listinsko dokumentacijo, ki jo pritožba povsem prezre, obširno ocenilo tudi v povezavi s podanimi trditvami v postopku. Zgolj zaradi dejstva, da sta priči, ki sta se ukvarjali s tožnikovim primerom, zaposleni pri toženki, njunima izpovedbama ni mogoče odreči dokazne vrednosti. Sodišče verodostojnost priče presoja na podlagi njene izpovedi in neposrednega vtisa ob zaslišanju, nato pa izpoved oceni, tako kot mu nalaga 8. člen ZPP, ob upoštevanju presoje preostalih dokazov v postopku ter na podlagi uspeha celotnega postopka. In tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v tem primeru.

12.V zvezi z ugotavljanjem obstoja okvare in druge napake (posega) POS terminala pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in prepričljivost dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da sta priči A. A. in B. B. izpovedali, da je poseg v POS terminal mogoč in da ni izključen, kot to skozi celotno pritožbo izpostavlja tožnik. Priča A. A. je sicer pojasnil, da je v praksi vse mogoče, saj so ljudje inovativni, vendar pa dvomi, da je v konkretnem primeru prišlo do zlorabe POS terminala na način, da je bil pritrjen dodatni ekran, kot je to možnost navajal tožnik. Izpovedba priče glede možnosti zlorabe je dokazno nepodprta in gre zgolj za hipotetično predvidevanje, ki ne more imeti odločilne teže. Izpoved o tem je treba povezati z izpovedjo priče B. B., da so bile opravljene dodatne obširne poizvedbe tudi pri banki trgovca, ki ima v lasti POS terminal, in pri samem trgovcu, pri čemer ni bilo ugotovljenih nobenih kršitev ali sumljivih transakcij pri uporabi POS terminala. Poleg tega je iz izpovedi obeh prič razvidno, da je prisotnost log datoteke zagotavljala, da je bil celoten tek spornih transakcij nemoten, nemoteno je bilo delovanje vseh deležnikov sistema, od POS terminala pri prodajalcu do mednarodnega kartičnega sistema in do procesnega sistema banke izdajateljice. Glede na izpovedi zaslišanih prič ter listin v spisu, in ob neizpodbijani ugotovitvi, da so pri čip-PIN transakcijah zlorabe zaradi varnostnih elementov zelo težko izvedljive ali nerealne, zlasti glede na omejen prostor izvršitve transakcije v nočnem klubu, je pravilna presoja sodišča, da je toženka dokazala, da pri izvršitvi plačilnih transakcij, ki jih je avtoriziral tožnik, ni obstajala tehnična okvara ali druga napaka v smislu (nedovoljenega) posega v POS terminal. Tako je zadostila dokaznemu bremenu iz 1. odst. 129. člena ZPlaSS.

13.Dodatni razlog izpodbijane sodbe glede presoje o odsotnosti tehnične okvare ali druge napake (zadnji stavek v tč. 22 obrazložitve), ki služi kot dodatna potrditev siceršnje dokazne ocene, na presojo nima vpliva, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki mu nasprotujejo, podrobneje ne odgovarja. Velja le pojasniti, da je toženka že v odgovoru na tožbo navajala, kdaj sta se sporni transakciji, ki sta bili osamljeni primer, zgodili in tako kršitve razpravnega načela ni.

14.Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo, da okvar in posegov v POS terminal v času izvedbe plačilnih transakcij ni bilo, je neutemeljen očitek kršitve pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, ki pride v poštev le v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega odločilnega dejstva.

15.Že v izpodbijani sodbi (tč. 33 obrazložitve) je bilo pravilno odgovorjeno na zmotnost tožnikovih trditev, da bi morala toženka blokirati neodobrene transakcije ali vsaj med avtorizacijo in izvršitvijo teh transakcij in tožnika poklicati. Priča B. B. je izpovedala, da pri čip/PIN transakcijah, kakršna je bila obravnavana, za razliko od spletnih, ne gre za sumljivo transakcijo, zato se ne preverjajo. ZPlaSS in Splošni pogoji kot normativni okvir tega ponudniku ne zapovedujejo. 3. in 4. odst. 119. člena ZPlaSS, na katera se sklicuje pritožba, take obveznosti ne določata. Po 2. odst. 118. člena ZPlaSS se lahko ponudnik plačilnih storitev in plačnik v okvirni pogodbi dogovorita, da lahko ponudnik plačilnih storitev onemogoči uporabo plačilnega instrumenta (blokira plačilni instrument), ki se uporablja za odobritev plačilnih transakcij, če: 1. obstajajo objektivno utemeljeni razlogi, povezani z varnostjo plačilnega instrumenta, ali 2. obstaja sum, da gre za neodobreno ali goljufivo uporabo plačilnega instrumenta, 3. v primeru, ko je uporaba plačilnega instrumenta povezana z odobritvijo posojila plačniku, obstaja znatno povečano tveganje, da plačnik ne bo mogel izpolniti svoje obveznosti plačila. Iz citirane določbe izven pogodbene volje ne izhaja obveznost blokiranja plačilnega instrumenta, kot to želi prikazati tožnik. Vsakršna samovoljna omejitev uporabe in blokada kartice bi namreč lahko posegla v svobodo kartičnega poslovanja.

16.V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnik pri poskusu plačila s kartico pred vnosom PIN-a na zaslonu POS terminala ni natančno preveril zneska plačila, prav tako na zaslonu ni videl zavrnitve ne ob prvi ne ob drugi transakciji, temveč je bil o zavrnitvah obveščen le s strani osebja trgovca, ki je dejal, da POS terminal ne dela. Prav tako tudi ni prejel izpiska o zavrnitvi (slip o neuspeli transakciji). Ugotovitve sodišča, da se tožnik o zavrnitvi (neevidentirane) transakcije, ki naj bi po zatrjevanjih tožnika nastopila po potrditvi plačila z vnosom PIN, ni prepričal z vpogledom v ekran, temveč je sledil besedam osebe, ki je zahtevala plačilo, pritožba ne izpodbija, nasprotuje pa ugotovitvi, da ni preveril zneska na zaslonu pred vnosom PIN. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno izvedenih dokazov. Pritožba slednjo ugotovitev neutemeljeno izpodbija s povzemanjem izpovedi priče C. C., na katero sodišče prve stopnje niti ni oprlo presoje. Ugotovljeno dejstvo ne izhaja iz sklepanja na podlagi okoliščin, temveč na podlagi ocene izpovedi tožnika, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila prepričljiva in jasna. Sodišče je pojasnilo, zakaj ne sledi njegovi trditvi, da je pogledal/videl znesek plačila pred vnosom PIN. Iz njegove celovite izpovedi je razbrati, da na zapis zneska na POS terminalu niti ni bil pozoren. S povzemanjem enega dela izpovedi tožnika pritožba pravilnosti presoje ne ovrže.

17.Glede na ugotovljene okoliščine je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku pri uporabi kartice oziroma pri kartičnem plačilu mogoče očitati hudo malomarnost. Uporabnik krije celotno izgubo zneskov, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica njegove hude malomarnosti - ko zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti v skladu s 116. členom ZPlaSS (1. odst. 129. člena ZPlaSS). Huda malomarnost pomeni ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji upošteval vsakdo, tudi manj skrben uporabnik.3 Tožnik ni preveril zneska na POS terminalu, niti se ni ob trgovčevem predočenju prve, posebej pa druge zavrnjene transakcije, z vpogledom na POS ekran prepričal o zavrnitvi transakcije ali pridobil izpiska zavrnitve. Tako ravnanje po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hudo malomarno ravnanje uporabnika plačilnih storitev. Tožnik je s tem opustil osnovne varnostne ukrepe pri izvedbi plačilnih transakcij, saj se tudi od manj skrbnega uporabnika pričakuje, da preveri, ali znesek na zaslonu ustreza znesku računa ter ali je bila transakcija zavrnjena oziroma da pridobi izpis zavrnitve, kar ne zahteva posebnega napora ali znanja/opozorila, ob tem, da mu je POS terminal pred vnosom v PIN neposredno ponujen, še zlasti v tujini, ko gre za tuje okolje, tuje POS terminale in jezikovne ovire. Do škode je tako prišlo izključno zaradi tožnikovega neskrbnega ravnanja, ki presega običajno nepozornost in ki ga je sodišče pravilno ocenilo kot hudo malomarnost. Tožnik je kot uporabnik imel bančne storitve pod svojim nadzorom in je bil dolžan zagotoviti razumne varnostne ukrepe pri plačilu s kartico. Pritožba neutemeljeno trdi, da bi morala toženka preprečiti transakcijo zaradi "nesorazmerno visokega zneska". Takšno zatrjevanje tožnika ne more zmanjšati pomena in teže njegovega neskrbnega ravnanja, še posebej, ker se toženka ni znašla v položaju, ki bi zahteval poseben nadzor ali preprečevanje posledic tožnikove malomarnosti. Vprašanje, ali bi banka s telefonskim klicem pred izvedbo plačila lahko preprečila škodni dogodek, je špekulativne narave. Huda malomarnost tožnika je neposredni vzrok za izvedbo neodobrene transakcije, zato na podlagi 2. odst. 119. člena ZPlaSS tožnik sam krije njene posledice.

18.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse. Pritožnik se sklicuje na odločbi VS RS II Ips 62/2019 z dne 11. 5. 2020 in VSL II Cp 417/2014 z dne 28.5.2014, v katerih je šlo za bistveno drugačne okoliščine, povezane z uporabo spletne banke. Takšne okoliščine niso primerljive s to zadevo.

19.Pritožbeno sodišče ob vseh pravilno ugotovljenih okoliščinah primera v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil tožnik žrtev prevare s strani trgovca oz. natakarja. Ta je najprej vnesel v POS terminal višji znesek tako, da je znesku na računu dodal eno ničlo (kot je to zatrjeval tudi tožnik v prvi vlogi). Kljub temu, da je bila transakcija uspešna, je tožniku povedal nasprotno, tj. da ni bila izvedena, saj naj POS terminal ne bi deloval. Ker pa tožnik ni opazil spremenjenega zneska in hkrati odobrene transakcije, je natakar nato v POS terminal vnesel nižji znesek na enak način, pri čemer je izhajal iz razlike zneska računa in gotovine, ki jo je tožnik predložil, ter se nato ponovno skliceval na nedelujoč terminal. Tretja oseba je s svojim ravnanjem povzročila izgubo tožnikovega premoženja in zato ta odgovarja tožniku za vso škodo, in ne toženka, ki je uspela dokazati, da je bil tožnik ob izvedbi plačilnih transakcij hudo malomaren.

20.Pritožba zato ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 2. odst. 165. člena v zvezi z 2. odst. 154. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel. Z odgovorom na pritožbo toženka v bistvenem ni pripomogla k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera sklenilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, UR. l. RS, št. 26/99 s sprem. in dopol., v nadaljevanju ZPP.

2Zakon o plačilnih storitvah in sistemih, UR. L. RS, št. 58/09 s sprem., v nadaljevanju ZPlaSS.

3Glej: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 101, 103.