Jedro

Fiktivnost navidezne pogodbe med prodajalcem in kupcema (ob obstoju resničnega kupca) ima lahko za posledico njeno ničnost. Vendar pa je to mogoče uveljavljati s tožbo le hkrati zoper prodajalca in navideznega kupca kot enotna in nujna sospornika (člen 201 ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je nepremičnina, ki je bila predmet pogodbe z dne 26.3.1978, sklenjene med prodajalcem D.K. in M.T. ter T.K. kot kupcema in predstavlja dvo in pol sobno stanovanje in drugo garažo pred stanovanjskim blokom, izključna last tožnikov K.V. in A.K. in da ne spada v zapuščino pokojne M.T. niti v celoti niti deloma. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni, toženčevo pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne in to sodbo potrdi. V tem primeru ni predmet spora veljavnost ali neveljavnost, ničnost ali izpodbojnost kupoprodajne pogodbe, temveč le vprašanje, ali spada kupljeno stanovanje deloma v zapuščino po pokojni M.T. ali ne. Samo v tem obsegu je bil postavljen tožbeni zahtevek. Nobena od strank ni osporavala pasivne legitimacije, zaradi česar je pritožbeno sodišče prekoračilo pooblastila, ki jih ima po zakonu o pravdnem postopku. Ni jasno, zakaj naj bi tožeča stranka morala vložiti tožbo tudi proti prodajalcu D.K., ki z nobeno od strank ni v sporu glede lastništva. Le toženec tožnikoma osporava lastninsko pravico do stanovanja. Če je pogodba med prodajalcem nična, bi bilo treba v tem delu tožbenemu zahtevku ugoditi.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljna.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ni potrebno ugotavljati, čigava so bila sredstva za plačilo kupnine za stanovanje, ker je toženec sam povedal, da je pokojna M.T. svoji hčeri tožnici denar za plačilo kupnine darovala. Pokojna je ob dejanskih kupcih (obeh tožnikih) nastopala le kot navidezni kupec. Tožnika sta postala lastnika na podlagi pravnega temelja, pa tudi zaradi izvrševanja izključne posesti (člen 33. zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih.) Že takšno stališče, ki pa ga glede uporabe prava pritožbeno sodišče utemeljeno ni sprejelo, vendarle pravilno obrazloži naravo tožbenega zahtevka. Tožnika dokazujeta svojo izključno lastninsko pravico na spornem stanovanju na podlagi navidezne pogodbe, katere veljavnost pa ni predmet tožbenega zahtevka. Le v tej posledici je možna nadaljna pravno-logična ugotovitev o tem, ali ta nepremičnina spada v zapuščino M.T. ali ne. "Veljavnost ali neveljavnost, ničnost ali izpodbojnost kupoprodajne pogode sklenjene med D.K. in M.T. ter T.K." pa je ob tem gledanju vendar odločilna dilema, ki je tožbeni zahtevek ne izpostavlja.

Kupna pogodba z dne 26.3.1978, ki naj bi bila glede enega od kupcev fiktivna, v pravnem prometu ne glede na problem navideznosti dokler pravno formalno obstoji vzpostavlja v odnosu do sporne nepremičnine razvidne pravne odnose, ki izvirajo iz dvostranskega (čeprav morda delno navideznega) pravnega posla. Ne glede na nasprotna revizijska zatrjevanja o stališčih prodajalca D.K. njegov pravni položaj (ob obstoječem tožbenem zahtevku) ohranja nedotaknjen. Fiktivnost navidezne pogodbe med prodajalcem in kupcema (ob obstoju resničnega kupca) ima lahko za posledico njeno ničnost. Vendar pa je to mogoče uveljavljati s tožbo le hkrati zoper prodajalca in navideznega kupca kot enotna in nujna sospornika (člen 201 zakona o pravdnem postopku). Sodišče druge stopnje ima prav, ko ugotavlja, da njuna pogodba ne more obveljati v razmerju resničnega prodajalca proti navideznemu kupcu za nično, v razmerju resničnega kupca nasproti prodajalcu pa za veljavno.

V izpodbijani sodbi je bilo torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz revizijske trditvene podlage pa ni razvidno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišči nižje stopnje zagrešili. Ko se je revizijsko sodišče omejilo na preizkus, ali obstoji bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je ugotovilo, da takšne kršitve ni. Ob takšnem stanju je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi v reviziji.

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).