Jedro

Obtožencu ni mogoče izreči pogojne obsodbe zaradi pravilne odločitve sodišča prve stopnje o izreku kazni zapora treh let saj je takšno obsodbo mogoče izreči le storilcu kaznivega dejanja kateremu sodišče za storjeno določi kazen do dveh let zapora ali denarno kazen.

Izrek

Pritožba obtoženega J. D. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi J. D. je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi J.D. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po čl. 183/I KZ, obtoženi D.J. in obtožena A.J.pa vsak kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 201/I KZ.

Obtoženemu J. D. je sodišče prve stopnje izreklo kazen treh let zapora, vanjo pa, po določilu čl. 49/I KZ, vštelo čas, prebit v priporu od 29. 5. 1997 od 12.00 ure do 20. 6. 1997. Obtoženemu D.J. in obtoženi A. J. pa je sodišče prve stopnje izreklo pogojni obsodbi in v okviru teh vsakemu od obtoženih določilo kazen enega leta zapora, s preizkusno dobo dveh let. Tudi obtoženemu D. J. je v zagroženo kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu in to od 29. 5. 1997 od 10.00 ure do dne 20. 6.1997. Vsi trije obtoženci so bili, po določilu čl. 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojeni še na povrnitev stroškov kazenskega postopka, obtoženi J.D. v višini 248.675,00 SIT,obtoženi D.J. in obtožena A.J. vsak v višini po 5.126,00 SIT, dolžni pa so plačati še povprečnino, obtoženu J.D. odmerjeno v višini 100.000,00 SIT, obtoženemu D.J.v višini 60.000,00 SIT in obtoženi A. J. v višini 40.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožil obtoženi J.D. po zagovorniku zaradi odločbe o izrečeni mu kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da mu namesto kazni zapora izreče, z znižanjem zagrožene kazni zapora v odnosu na izrečeno, pogojno obsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti predloga pritožnika, da obtožencu za storjeno, v celoti mu dokazano kaznivo dejanje, namesto kazni zapora izreče pogojno obsodbo. Za takšno obsodbo po njegovem prepričanju niso podani pogoji, navedeni v čl. 51/I in III KZ.

Obtoženi J.D.je namreč storil težko kaznivo dejanje, ga izvrševal skozi daljše časovno razdobje proti deklici v času njenega odraščanja, torej v razdobju, ko se mladi ljudje šele osebnostno formirajo, pri čemer jim slabe izkušnje iz mladosti ne morejo biti v oporo. Gre za ugotovitev, povzeto iz mnenja izvedenca psihiatra dr.

G.V.M., ko ta opozarja, da je oškodovanka, tudi zaradi tega, kar ji je storil obtoženi rizična mladoletnica v smeri možnega razvoja resnih čustvenih in osebnostnih motenj. Prav ima torej sodišče prve stopnje, ko je pri izbiri kazenske sankcije obtožencu in določitvi njene višine upoštevalo kot obteževalno izredno hude posledice storjenega kaznivega dejanja pri oškodovanki. Tej je namreč prav zaradi povedanega verjeti, da se dejanj obtoženega še vedno vsakodnevno spominja, kar pomeni, da so tudi ta in ne le neurejene razmere v družini J., kot to meni pritožnik,pri njej pogojevala duševna stanja, ko je poizkušala svoje težave in nerazumevanje okolja razrešiti s samomori. Že zgolj to, ob ostalih pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščinah zahteva strožje obravnavanje obtoženca in izrek kazni zapora. Takšni odločitvi v prid namreč ne nasprotujejo iz spisa izhajajoča dejstva, vezana na osebnost obtoženega. Pri tem ima pritožbeno sodišče v mislih mnenje dipl. psihologa D. T., kateri je označil obtoženca kot negotovo, bojazljivo in submisivno osebnost, takšno, da jo je pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ob zadovolitvi spolnega nagona prav lahko vodil dodatni motiv po izražanju moči in podrejanju šibkejšega, za kar je bila seveda nebogljena deklica, kot je bila oškodovanka,kot naročena.Čeprav izvedenec povedanega ne zatrjuje s potrebno sigurnostjo, pa to po presoji pritožbenega sodišča le pomeni, da obtoženemu, kateri je po lastnem zatrjevanju tudi v času izvrševanja kaznivega dejanja imel "normalne" spolne odnose z ženo, ni mogoče brezpogojno zaupati, da se kaj takšnega pri njemu v prihodnje ne bi ponovilo, kot to trdi v pritožbi in to ne glede na publiciteto sedaj obravnavanega kaznivega dejanja v medijih.

Obtožencu izrečena kazen zapora v višini treh let, je po presoji pritožbenega sodišča primerna,saj se v tej odločitvi sodišča prve stopnje odražajo vse v postopku ugotovljene okoliščine, katere vplivajo na odločitev sodišča v tem delu, torej vse olajševalne in obteževalne okoliščine. Pri tem je pritožniku pritrditi, da na strani obtoženca obstoje tehtne olajševalne okoliščine, tudi tiste, katere izpostavlja sedaj v pritožbi. Za vse te okoliščine pa je vedelo ob razsoji že sodišče prve stopnje in jih tudi primerno ovrednotilo, kar je izkazano z navedbo v obrazložitvi sodbe,da prav zaradi upoštevanja teh okoliščin obtoženi le ni oseba,ki si zasluži najstrožjo zaporno kazen. Pri tem je dodati, da ob takšni izrečeni kazni zapora obtožencu odpade možnost izreka pogojne obsodbe tudi zato, ker je takšno obsodbo mogoče izreči le tistim storilcem kaznivih dejanj, katerim je sodišče določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. Ker pritožbeno sodišče v delu sodišča prve stopnje ni zasledilo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo obtoženega po zagovorniku zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Ta je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obtoženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.