Jedro

Sodišče se glede odgovora na vprašanje, ali je pridobitev strokovnega naslova diplomiranega ekonomista ali ekonomistke mogoče uvrstiti pod katero od oblik, predpisanih v tretjem odstavku 69. člena ZSV, pridružuje stališču toženke. Glede upravne smeri, za katero tožnica trdi, da pod njo zapade tudi študijski program komerciala, pa sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec med drugimi predpisal upravno študijsko smer kot eno izmed možnih končanih študijskih smeri za pristop k navedenemu strokovnemu izpitu, pri tem pa ekonomske smeri ni predvidel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Socialna zbornica Slovenija (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo A.A., v tem upravnem sporu tožnice, za opravljanje strokovnega izpita na področju socialnega varstva na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (točka 2 izreka). V obrazložitev svoje odločitve navaja, da tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja, določenega v drugem in tretjem odstavku 69. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki mora biti v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva izpolnjen, da lahko kandidati opravljajo strokovni izpit s področja socialnega varstva. Tožnica je namreč na Visoki komercialni šoli Celje zaključila visokošolski študijski program komerciala in pridobila strokovni naslov diplomirana ekonomistka. Ker je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje zahtevanega pogoja glede izobrazbe po 69. členu ZSV, posledično pa tudi niso izpolnjeni pogoji za opravljanje strokovnega izpita na področju socialnega varstva, je predmetno tožničino prijavo zavrnil. 2. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka kot drugostopenjski upravni organ zavrnila (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe) in ugotovila, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (točka 2 izreka). Drugostopenjski upravni organ se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega upravnega organa in navaja, da je tožnica s končanim navedenim visokošolskim študijem pridobila naziv diplomirana ekonomistka, to je izobrazbo ekonomske smeri, ki po določbah 69. člena ZSV ne predstavlja ustrezne smeri za pristop k opravljanju strokovnega izpita na področju socialnega varstva. Opredeljuje se tudi do navedb tožnice v pritožbi, da gre za diskriminatorno obravnavo, kar zavrača, pri tem pa v podkrepitev svojega stališča navaja odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi št. U-I-190/14-6, iz katere izhaja, da sodi ocena o vrsti oziroma smeri izobrazbe ter stopnja izobrazbe, ustrezne za opravljanje določenega poklica, v polje proste presoje zakonodajalca. V konkretnem primeru je zakonodajalec za delo strokovnih delavcev na področju socialnega varstva to uredil v 69. členu ZSV. Glede na navedeno je drugostopenjski upravni organ ugotovil, da je tožničina pritožba neutemeljena.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je že v pritožbi natančno izkazala vsebinsko primerljivost študijskih programov komerciala (Fakulteta za poslovne in komercialne vede) in uprava (Fakulteta za upravo). Ker nikjer ni navedeno, katere študijske smeri sodijo v besedno zvezo „upravna smer“, bi se morala upravna organa obrniti na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju MIZS), s čimer bi ugotovila, da v uradnih klasifikacijah študijskih programov „upravna smer“ ne obstaja. Izhajajoč iz Klasius-P, kar je uradna klasifikacija študijskih programov v javnem sektorju od leta 2006 dalje, se upravne vede uvrščajo pod 3400 - Poslovne in upravne vede. Dodiplomski program „komerciala“, ki ga izvaja Fakulteta za komercialne in poslovne vede, se prav tako uvršča v Klasius-P 3400. Tožnica je tovrstno dokazilo MIZS pridobila sama in ga priložila k tožbi. Prav tako je priložila obrazložitev ene izmed odločb tožene stranke z dne 21. 10. 2013, iz katere izhaja, da je ta v sorodnem primeru pridobila podatke od MIZS in pravilno ugotovila, da „upravna smer“ v uradnih klasifikacijah študijskih programov ne obstaja. V tem primeru je tožena stranka program Organizacija in management upoštevala tako, da je pritožnici v tisti zadevi priznala izobrazbeni pogoj iz 69. člena ZSV, saj ga je MIZS uvrstilo v Klasius-P 3400 - Poslovne in upravne vede. V isto kategorijo se uvršča tudi dodiplomski program komerciala, ki ga je končala tožnica.

4. Tožnica v tožbi zatrjuje kršitev 22. in 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pri čemer pojasnjuje, da iz te določbe izhaja po eni strani zahteva, da sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi o njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Po drugi stranki pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi predstavljata temeljni določili nepristranskega in zato poštenega postopka. Pravica do enakega varstva pravic mora biti zagotovljena pri vsakem oblastnem odločanju. Organi, ki odločajo, pa se morajo v postopkih odločanja vzdržati ravnanj, ki pomenijo poseg v to pravico.

5. Tožnica sodišču predlaga, da odločbi upravnih organov odpravi in samo odloči o stvari tako, da predmetni prijavi tožnice za opravljanje strokovnega izpita na področju socialnega varstva ugodi oziroma zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnica pa sodišču predlaga tudi, da navedeni odločbi odpravi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6. Toženka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri pravni podlagi in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. V prvem odstavku 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva je določeno, da smejo strokovni izpit na področju socialnega varstva opraviti kandidati, ki izpolnjujejo pogoje po drugem, tretjem in četrtem odstavku 69. člena ZSV. Drugi odstavek 69. člena ZSV določa, da so strokovni delavci po tem zakonu delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da so strokovni delavci tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri - smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. Četrti odstavek tega člena pa se nanaša na strokovne delavce v domovih za otroke in v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje.

10. Med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožnica, ki je podala prijavo k strokovnemu izpitu, na Visoki komercialni šoli Celje zaključila visokošolski študijski program komerciala in pridobila strokovni naslov diplomirana ekonomistka. Prav tako ni sporno, da je tožnica zaposlena na Centru za socialno delo Laško na delovnem mestu strokovni sodelavec za prejemke in oprostitve II. Navedeno izhaja iz ugotovitev upravnih organov, ki jih tožnica ne prereka, in listinskih dokazov v spisu.

11. Bistveno različno pa je tolmačenje strank, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje strokovnega izpita s področja socialnega varstva, določene v 69. členu ZSV. Toženka meni, da tožnica s pridobitvijo naziva diplomirana ekonomistka, ki je izobrazba ekonomske smeri, teh pogojev ne izpolnjuje, nasprotno pa tožnica zatrjuje takšno primerljivost študijskih programov komerciala in uprava, da je treba pod „upravno smer“ umestiti tudi študijski program komerciala, po katerem se je sama izobraževala.

12. Sodišče se glede odgovora na vprašanje, ali je pridobitev strokovnega naslova diplomiranega ekonomista ali ekonomistke mogoče uvrstiti pod katero od oblik, predpisanih v tretjem odstavku 69. člena ZSV, pridružuje stališču toženke. Tožnica ne zatrjuje, da bi zaključila katero od drugih smeri študija, ki jih predpisuje navedeno določilo tega člena, zato se sodišče do izpolnjevanja izobrazbenega pogoja s končanimi drugimi višje ali visokošolskimi smermi ne opredeljuje. Glede upravne smeri, za katero tožnica trdi, da pod njo zapade tudi študijski program komerciala, pa sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec med drugimi predpisal upravno študijsko smer kot eno izmed možnih končanih študijskih smeri za pristop k navedenemu strokovnemu izpitu, pri tem pa ekonomske smeri ni predvidel. Da se je tožnica izobraževala v študijski smeri ekonomske narave, izhaja iz pridobljenega naziva (diplomirana ekonomistka), visokošolskega študijskega programa (komerciala) in izobraževalne ustanove, ki je ta program izvajala (Visoka komercialna šola Celje). Po presoji sodišča tako ni dvoma, da se je tožnica izobraževala v ekonomski smeri in ne v upravni smeri. Tega zaključka tudi ne spremeni primerjava študijskih programov, katerih sorodnost je po stališču tožnice takšna, da utemeljuje zaključek o primerljivi stopnji usposobljenosti. Po presoji sodišča imajo lahko namreč različne izobraževalne ustanove določene podobne ali identične študijske vsebine, kar še ne pomeni, da gre za iste študijske smeri, v konkretnem primeru za identičnost upravne in ekonomske smeri.

13. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na uvrstitev programa komerciala, ki ga izvaja Fakulteta za komercialne in poslovne vede, v področje Poslovne in upravne vede, kamor se uvrščajo tudi upravne vede, in ki se nanaša na odločbo tožene stranke z dne 21. 10. 2013, ko je bil v primerljivem primeru pritožnici priznan izobrazbeni pogoj, v zvezi s čimer je tožnica zatrjevala, da upravna smer v uradnih klasifikacijah študijskih programov ne obstaja, k tožbi pa je priložila dve listine MIZS, sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Navedenih dejstev namreč tožnica ni zatrjevala in navedenih dokazov ni predložila v upravnem postopku in tudi ne v pritožbi, ki jo je vložila zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa, ni pa tudi pojasnila razlogov, zakaj tega ni storila prej. V zvezi s tem sodišče navaja, da tožnica v tožbi omenja datum odločbe MIZS v drugi zadevi 21. 10. 2013, kar je znatno pred tekom predmetnega upravnega postopka in vložitvijo tožbe. Podatek od MIZS, pridobljen po elektronski pošti 13. 7. 2017, pa bi lahko tožnica po stališču sodišča pridobila že prej, kar velja tudi za k tožbi priložen opis kategorij Klasius-P Statističnega urada Republike Slovenije, katerega leto izdaje je 2006. Vse opisane okoliščine po presoji sodišča izkazujejo ugotovitev, da gre za navajanje dejstev in predlaganje dokazov v upravnem sporu v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da se zadeva, na katero se nanaša k tožbi priložena odločba, navezuje na drugo fakulteto (t. j. Fakulteto za komercialne in poslovne vede), kot jo je obiskovala tožnica (Visoka komercialna šola), zato v teh zadevah ne gre za identično dejansko stanje.

14. Glede na opisane razloge sodišče tudi ugotavlja, da upravna organa z izdanima odločbama tožnici nista kršila ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravico iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in pravico iz 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), katerih kršitev zatrjuje tožnica v tožbi.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.