Jedro

Ključna za odločitev v zadevi je ugotovitev, ali je tožnik pred pravdo na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek. Sodišče Evropske unije je namreč pojasnilo, da je tožena stranka lahko pasivno legitimirana v pravdi. Tožbeni zahtevek bi bilo tako v konkretnem primeru (glede na izpolnjenost ostalih pogojev) mogoče zavrniti le na podlagi ugotovitve, da tožnik predpravdnega zahtevka na toženo stranko ni vložil.

Izrek

Prekinjeni postopek se nadaljuje.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za plačilo odškodnine, ki je tožniku nastala v prometni nesreči na Slovaškem. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da iz določb 42.k in 42.j člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ne izhaja, da ima oškodovanec pravico s tožbo zahtevati plačilo odškodnine od odškodninskega urada oziroma od tožene stranke, temveč da je mogoče na odškodninski urad vložiti le predpravdni odškodninski zahtevek.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 16/2010 z dne 1. 7. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja pasivne legitimacije Slovenskega zavarovalnega združenja za povrnitev škode, ki je bila oškodovancu s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji povzročena v nesreči v drugi državi članici EU oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte, z vozilom, zavarovanim v državi članici EU.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodba sodišča druge stopnje spremeni ter se prvostopenjska sodba potrdi, podrejeno pa, da se sodba pritožbenega sodišča razveljavi ter se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da na podlagi prve alineje prvega odstavka 42.j člena ZOZP odškodninski urad zagotavlja odškodnine oškodovancem v Republiki Sloveniji tudi v primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka tega ne rešita. V takšnem primeru se lahko zoper odškodninski urad oziroma zoper toženo stranko vloži tožba in ne le odškodninski zahtevek. To potrjujejo tudi določbe 42.l člena ZOZP, saj v primeru, ko oškodovanec sproži sodni postopek proti odgovornostni zavarovalnici, odškodninskega zahtevka ne more nasloviti še na odškodninski urad, poleg tega pa ima odškodninski urad tudi pravico do regresnega zahtevka v primeru izplačila odškodnine oškodovancu.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Vrhovno sodišče je 3. 10. 2011 prekinilo postopek in na Sodišče Evropske unije naslovilo vprašanje glede razlage Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti – v nadaljevanju Direktiva 2000/26/ES) s predlogom za predhodno odločanje. Sodišče Evropske unije je s sklepom C-541/11 z dne 17. 1. 2013 razsodilo, da je treba določbo 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES razlagati tako, da lahko oškodovanec pod pogoji, navedenimi v tej določbi, zahteva povračilo škode od odškodninskega organa. Pred pravdo mora odškodninski zahtevek nasloviti na ta organ. Če odškodninski organ njegovemu zahtevku ne ugodi, lahko s tožbo od njega zahteva povrnitev škode.

6. Ker je postopek pred sodiščem Evropske unije končan, se prekinjeni postopek na podlagi drugega odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nadaljuje.

7. Revizija je utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva in potek postopka: - Tožnik, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je bil 14. 2. 2005 udeležen v prometni nesreči na Slovaškem. Nesrečo je povzročil A. A., ki je imel svoje vozilo zavarovano pri slovaški zavarovalnici B. iz Bratislave. Tožniku je v nesreči nastala premoženjska in nepremoženjska škoda.

- Pooblaščena zavarovalnica slovaške zavarovalnice za obravnavanje odškodninskih zahtevkov v Republiki Sloveniji je bila C. d. d. Tožnik je odškodninski zahtevek poslal tako odgovornostni kot tudi pooblaščeni zavarovalnici, vendar nobena izmed njiju v treh mesecih nanj ni odgovorila niti ni poslala tožniku ponudbe za odškodnino. Tožnik je zato vložil tožbo zoper toženo stranko.

9. Na podlagi Direktive 2000/26/ES je bila v Republiki Sloveniji sprejeta novela ZOZP-A. Ta je v ZOZP vnesla člene od 42.a do 42.n, katerih namen je bila uskladitev zakona s pravnim redom Evropske unije in ureditev varstva oškodovancev. V 42.č členu (s katerim je bila v slovenski pravni red prenesena določba 4. člena Direktive 2000/26/ES) je določeno, da mora odgovornostna zavarovalnica (to je na podlagi 8. točke 1.a člena ZOZP zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča) ali njen pooblaščenec v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali na njenega pooblaščenca, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino oziroma dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. 42.j člen ZOZP (ki je v nacionalno zakonodajo prenesel 6. člen Direktive 2000/26/ES) nadalje določa, da se v okviru tožene stranke ustanovi odškodninski urad, ki zagotavlja odškodnine oškodovancem s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ob izpolnitvi naslednjih pogojev: 1. če je bila prometna nesreča povzročena v drugi državi članici Evropske unije oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte, 2. če je bila škoda povzročena z vozilom, zavarovanim v tej državi članici Evropske unije in izvira z njenega ozemlja in 3. le v izjemnih primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti, določenih z ZOZP. V 1. točki tretjega odstavka istega člena je določeno, da lahko ti oškodovanci naslovijo svoj odškodninski zahtevek na odškodninski urad, če v treh mesecih od dneva, ko so vložili odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca, nobeden izmed njiju odškodninskega zahtevka ni rešil. 10. V konkretnem primeru ni sporno, da so izpolnjeni vsi našteti pogoji. Prometna nesreča se je zgodila na Slovaškem, škoda je bila povzročena z vozilom, ki je bilo zavarovano pri slovaški zavarovalnici, ne ta (odgovornostna) zavarovalnica ne pooblaščena zavarovalnica (C. d. d.) pa na tožnikov odškodninski zahtevek nista odgovorili v roku treh mesecev od njegove vložitve in tako nista izpolnili obveznosti, ki jima jih nalaga ZOZP v 42.č členu. Med pravdnima strankama je sporna le interpretacija 42.j člena ZOZP, in sicer, ali je na njegovi podlagi tožena stranka pasivno legitimirana v pravdi, ali pa je mogoče na odškodninski urad, oblikovan v njenem okviru, nasloviti le predpravdni odškodninski zahtevek.

11. Sodišče Evropske unije je presodilo, da oškodovanec v takem primeru lahko vloži tožbo zoper odškodninski organ (v konkretnem primeru zoper toženo stranko), vendar pa mora pred tem nanj nasloviti odškodninski zahtevek. Šele, če je ta predpravdni odškodninski zahtevek za oškodovanca rešen neugodno, lahko s tožbo zoper toženo stranko zahteva povrnitev škode.

12. Nacionalno sodišče, ki na Sodišče Evropske unije naslovi predlog za predhodno odločanje, je na odločitev Sodišča Evropske unije o tem vprašanju vezano in jo mora pri odločanju upoštevati (šesti odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih).

13. Ključna za odločitev v zadevi je torej ugotovitev, ali je tožnik pred pravdo na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek. Čeprav tožena stranka v vlogi, vloženi v revizijskem postopku (po odločitvi Sodišča Evropske unije), trdi, da tožnik takšnega zahtevka ni vložil, je ta ugotovitev iz sodbe sodišča druge stopnje, ki je pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke, izostala. Sodišče Evropske unije je namreč pojasnilo, da je tožena stranka lahko pasivno legitimirana v pravdi. Tožbeni zahtevek bi bilo tako v konkretnem primeru (glede na izpolnjenost ostalih pogojev) mogoče zavrniti le na podlagi ugotovitve, da tožnik predpravdnega zahtevka na toženo stranko ni vložil. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

14. Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenemu postopku ob pojasnjenih materialnopravnih izhodiščih ponovno presoditi utemeljenost pritožbe tožene stranke. Odločitev o njej je odvisna od dejanske ugotovitve, ali je tožnik na toženo stranko naslovil predpravdni odškodninski zahtevek, saj je to materialna predpostavka za odločitev v zadevi.

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.