Jedro

Imetnik stvarne služnosti, pridobljene s priposestvovanjem, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, namreč ne more uspešno uveljavljati svoje pravice proti poštenemu pridobitelju lastninske pravice na služečem zemljišču.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka in v točki IV izreka glede drugega tožnika razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožba zavrne in v odločbi o stroških glede 1. tožnika pod točko IV sodba potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevkih obeh tožnikov. Tožbeni zahtevek prvega tožnika je zavrnilo (točka I izreka), ugodilo pa je tožbenemu zahtevku drugega tožnika, ugotovilo, da je za potrebe gospodujočega stanovanja z identifikacijsko številko 25.E v več stanovanjskem bloku na naslovu U., vpisanega v podvložek 4519/25 k.o. P., obstaja v korist vsakokratnega lastnika tega stanovanja služnostna pravica dostopa, hoje in vožnje ter brazplačnega parkiranja v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 5227/9 k.o. P. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II in III) in pod točko IV odločilo o stroških postopka.

Zoper ugodilni del sodbe glede drugega tožnika in zoper odločbo o stroških se je toženec pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Sodišče ugotavlja, da je služnost priposestvovana, in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Priposestvovanje temelji na domnevi molčečega pristanka lastnika služeče stvari, torej bi lastniku moralo biti to znano, kar bi moral dokazati tožnik (glej komentar Stvarnopravnega zakonika, dr. Juhart in ostali, GV založba, 2004, stran 901). Teh trditev pa tožeča stranka niti ni podala v postopku, torej da je lastnik služeče stvari vedel, da tožeča stranka uporablja njegovo zemljišče za parkiranje in tožba niti sklepčna ni bila ter bi že zato bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Razlogov o teh odločilnih dejstvih ni, zato je podana absolutna bistvena kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nesporno dejstvo je, saj tožeča stranka trditev toženca ni prerekala, da tožencu v času nakupa sporne parcele 12.3.2007 ni bilo poznano, da bi bila nepremičnina obremenjena, da bi bilo izvenknjižno stanje drugačno kot je vpisano v zemljiški knjigi in si je stanje pred nakupom tudi ogledal. Tam ni bilo nobenega vozila, kar bi mu vzbudilo sum, da je parcela obremenjena. Tožencu ni znano, da bi tožnik pred marcem 2007 parcelo uporabljal, in je zoper tožnika tudi vložil tožbo zaradi nedovoljenega posega v svojo lastnino. Predložil je sodišču fotografijo stanja parcele na dan 12.3.2007, ko vozil ni bilo in je bila prazna, opozoril na dejstvo, da je pred vhodom že ob tožnikovem prvem ogledu (pravilno očitno toženčevem) stal znak zasebna lastnina, to izhaja iz fotografij v spisu P 1 in časopisnega članka v Primorskih novicah, kar je bilo priloženo tožbi. Tudi priča F.O. je izpovedal, da je bila nova tabla tam od takrat, ko so bile na parkirišče postavljene skale in kot izhaja iz spisa opr.št. P 1 se je to dogajalo leta 2006, a v sodbi o tem razlogov ni. Sploh pa Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 6. členu postavlja domnevo, da tožnik za zatrjevano služnostno pravico ni vedel, saj zakon določa, da se ta vpisuje v zemljiško knjigo, a v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Opozarja še na 8. člena tega zakona, tožnik, ki je ravnal v pravnem prometu pošteno in se je zanesel na podatke zemljiške knjige (pravilno očitno toženec) in tožeča stranka niti ni trdila drugače, ne more trpeti škodljivih posledic. Tožeča stranka mora nositi posledice opustitve pravočasnega vpisa v zemljiško knjigo kot imetnik zatrjevane služnostne pravice (drugi odstavek 8. člena ZZK-1). Na to je tožena stranka 9.7.2009 v vlogi opozorila sodišče, neoporekanje tem dejstvom s strani tožnika bi pomenilo, da se po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana, o tem razlogov ni. Sploh pa ni sporno med strankama, da se nepremičnina koristi kot javno dobro brezplačno, ki jo je za svoje potrebe koristil nedoločen krog oseb, uporablja jo torej lahko vsakdo, gre za večstanovanjsko stavbo, šlo je za lastnike stanovanj več sosednjih blokov, tudi turiste, študente, najemnike, tujce. Zakonskih pogojev za priposestvovanje niti ni bilo, taka je tudi sodna praksa. Zmotno je torej uporabljeno materialno pravo. Tudi izrek sodbe je nedoločen in neizvršljiv, saj ni jasno, s kakšnimi vozili naj bi imela tožeča stranka pravico parkirati, na katerem delu tožnikovega (toženčevega) zemljišča in s kolikšnim številom vozil. Drugi tožnik, kot tudi priča sta namreč izpovedala le o enem vozilu. Toženi stranki so priznani tudi prenizki stroški postopka, ki jih je dolžna plačati prva tožena stranka. Toženec je od prvega tožnika upravičen do povračila vseh pravdnih stroškov in ne le polovice, saj je zoper njega v celoti uspel v postopku. Priglaša stroške sestave pritožbe.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Tožeča stranka se je do navedb toženca, glede vedenja o obremenjenosti zemljišča, opredelila že v svojih vlogah tekom postopka. Ne drži, da tožencu ob nakupu bremena niso bila poznana. To izhaja tudi iz izpovedb prič. Tožeča stranka je dokazala, potem ko jih je zatrjevala, vse elemente priposestvovanja. Če je pritožnik sam vložil tožbo zoper 60 oseb, da opustijo parkiranje, seveda pa vsi nimajo posesti, je dobro vedel, da gre za več parkirišč. Tudi se ni nepremičnina nikoli koristila kot javno dobro, to ni nesporno. Posest je trajala več kot 30 let, služnost bi tožeča stranka priposestvovala tudi če bi še veljal ZTLR. Tudi sklicevanje toženca na določbe ZZK-1 ni utemeljeno. Tožeča stranka je v postopku dejansko uspela, toda tožeča stranka se ni pritožila, priznani stroški so prej previsoki kot prenizki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je zatrjevala in je sodišče ugotovilo, da je to tudi dokazala, da je zaradi več desetletne posesti priposestvovala služnost. Iz odgovora na tožbo pa med drugim izhaja tudi, da je toženec trdil, da je parcelo kupil brez bremen, bremena tožencu niso bila znana v času podpisa pogodbe in ni vedel za kakšno drugačno izvenknjižno stanje kot je vpisano v zemljiški knjigi ter si je kot skrben kupec pred nakupom nepremičnino tudi ogledal, ob ogledu ni bilo na parceli nobenega vozila, kar bi tožencu vzbudilo sum, da je parcela kakorkoli obremenjena in ni vedel, da teče v zvezi s sporno parcelo pred sodiščem kakšen sodni postopek. Ta ugovor je delno sodišče prve stopnje povzelo tudi v obrazložitev sodbe, vendar pa v razlogih o tem ni zavzelo stališča. Gre pa za pravno pomembne trditve, saj toženca varuje načelo publicitetnega učinka vpisov ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo, če je res, kar trdi, da je v pravnem prometu ravnal pošteno in se je zanesel na podatke o pravicah, ki so bili vpisani v zemljiški knjigi, na kar vse pritožba pravilno opozarja, ko izpostavlja navedbe, ki jih je podal toženec v odgovoru na tožbo in določbe navedenih členov ZZK-1. Tako člen 10 Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Enako določbo vsebuje 8. člen ZZK-1. Oba zakona poudarjata pravilo zaupanja v zemljiško knjigo s pristavkom, da mora oseba pošteno ravnati v pravnem prometu. V obravnavani zadevi toženec trdi, da je v zaupanju v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini, ki ni bila obremenjena s zatrjevano služnostjo. Imetnik stvarne služnosti, pridobljene s priposestvovanjem, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, namreč ne more uspešno uveljavljati svoje pravice proti poštenemu pridobitelju lastninske pravice na služečem zemljišču. Sodišče prve stopnje pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejstev, povezanih z navedenim ugovorom ni presodilo in ni ugotavljalo, ali je toženec pošten pridobitelj lastninske pravice na služečem zemljišču, dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno, če bi se ta ugovor izkazal kot resničen oziroma utemeljen, tožbeni zahtevek ne bi mogel biti utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi že iz tega razloga ugodilo, sodbo glede drugega tožnika razveljavilo, posledično tudi odločbo o stroških, kolikor se nanaša na drugega tožnika, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se v okviru zgoraj razloženega opredeli do ugovora toženca, da je v pravnem prometu ob nakupu pošteno ravnal, ter zatem o tožbenem zahtevku ponovno odloči (355. člen ZPP).

Utemeljena je pritožba tudi, ko očita sodišču prve stopnje, da je, ko je ugotovilo, da je služnost priposestvovana, nekritično v celoti sledilo tožbenemu zahtevku. Iz izreka sicer izhaja, da gre za vožnjo z vsemi vozili in neomejeno parkiranje, vendar pa bi moralo sodišče v razlogih ugotoviti, da je služnost v tem obsegu v potrebnem obdobju tudi priposestvovana, ter bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, če bo ugotovilo, da prej izpostavljen ugovor toženca ni utemeljen in bo ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotoviti in to v razlogih pojasniti, torej v kakšnem obsegu je morebiti služnost priposestvovana. Stvarna služnost se namreč priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, zato je potrebno za odločanje na tej podlagi ugotoviti dejanske okoliščine, ki opredeljujejo način in obseg izvrševanja služnosti.

Sicer pa ni pritrditi pritožbi, ko se posplošeno sklicuje na javno dobro, to stališče je pravno zmotno, nepremičnina nima in ni imela statusa javnega dobra, ko opozarja na domnevo molčečega pristanka lastnika služeče stvari pa spregleda sodbene razloge, ugotovljeno je, da je že investitor, ob izgradnji več stanovanjske stavbe, predvidel na spornem prostoru prostor za parkiranje, določbo drugega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je namreč treba povezati z določbo tretjega odstavka, kar izhaja tudi iz razlogov v komentarju, na katerega se sklicuje pritožnik. Jasno je torej, da je lastniku bilo znano, kot izhaja že iz razlogov sodbe, da se na sporni parceli parkira (predlastniku), in ni šlo torej za izvrševanje služnosti na skrivaj...

Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločbe o stroških kolikor se tiče drugega tožnika (165. člen ZPP). Prvi tožnik v postopku ni uspel, zato je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupni stroški toženca v postopku na prvi stopnji znašajo 954,75 EUR, polovico tega zneska je dolžan povrniti prvi tožnik (prim. 2. odst. 191. člena in 1. odst.161. člena ZPP). Zato je odločitev, da mora prvi tožnik le polovico toženčevih stroškov povrniti tožencu, pravilna in pritožba v tem delu neutemeljena ter jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem obsegu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi odločitev, da se do končne odločitve pridrži odločanje o stroških pritožbenega postopka (165. člen ZPP).