Jedro

Določbo 1. odstavka 420. člena ZKP je mogoče razlagati le tako, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le v primerih, v katerih je sodba kot celota postala formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni njeni posamezni deli. Ker je višje sodišče z izpodbijano odločbo razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede nekaterih kaznivih dejanj in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, kazenski postopek zoper obtoženca ni pravnomočno končan. Zahteva za varstvo zakonitosti zato v tem stadiju postopka ni dovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. I.R. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 18.06.2001 je bil obt. I.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 26. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena v zvezi s 26. členom KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po 2. v zvezi s 1. odstavkom 310. člena KZ, obt. B.U. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obt. I.R. so bile določene posamezne kazni od štirih mesecev zapora do dveh let in šest mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen pet let in sedem mesecev zapora. Obt. B.U. je bila izrečena kazen deset mesecev zapora, obema obtožencema pa je po določbi 1. odstavka 49. člena KZ bil v izrečeni kazni vštet čas odvzema prostosti in čas, prestan v priporu od 04.06.2000 od 06.00 ure dalje. Po 69. členu KZ je bilo odvzeto zaseženo vozilo C., prometno dovoljenje, izdano pri Upravni enoti S.B. za osebno vozilo, zaseženi detonator, 503,81 gramov gospodarskega plastičnega razstreliva in 1009 gramov vojaškega razstreliva. Na podlagi določb 95. člena in 2. odstavka 96. člena KZ je bilo odločeno, da je obt. I.R. dolžan plačati 150.000,00 SIT, kar ustreza zaseženi premoženjski koristi. V skladu z določbo 2. odstavka 105. člena ZKP je oškodovana družba G.V. AG s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 85.000 ATS bila napotena na pravdo. Po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da sta obtoženca dolžna vsak plačati sorazmeren del stroškov in vsak na 200.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo sta bila po 3. točki 358. člena ZKP oproščena, obt. I.R. kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena v zvezi s 26. členom KZ in obt. B.U. kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 25. in 26. členom KZ. Odločeno je bilo, da stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.12.2001 ugodilo pritožbi obt. B.U. in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod točko A/II/1 spremenilo tako, da je tega obtoženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 27. členom KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Pritožbam obt. I.R., njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede obt. I.R. razveljavilo v krivdnem izreku pod točko A/I in točko A/IV, v odločbah o posameznih za ti kaznivi dejanji določenih kazni, enotni kazni, odvzemu zaseženih detonatorja, gospodarskega plastičnega razstreliva v teži 503,81 gramov in vojaškega razstreliva v teži 1009 gramov in stroških kazenskega postopka, glede obt. B.U. pa v prostoreku pod točko B/II in v odločbi o stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbi obt. I.R. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik J.G. iz Odvetniške družbe G. - P. iz Š. pri C., je zoper navedeno sodbo dne 29.05.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podredno, da samo spremeni sodbo v obtoženčevo korist tako, da ga oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni dovoljena. Zagovornik vlaga zahtevo iz vseh razlogov, iz vsebine zahteve pa je razvidno, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je precejšnje nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in temi listinami. Iz sodbe in sklepa sodišča druge stopnje je razvidno, da kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede obt. R. razveljavilo glede dejanj, opisanih pod tč. A/I in A/IV, glede obt. U. pa glede dejanja, opisanega pod tč. B/II. Ker tako v tem primeru kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je sodišče pravnomočno odločilo le glede dela kaznivih dejanj, ne pa glede vseh, je vložena zahteva preuranjena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. To določbo je mogoče razlagati le tako, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le v primerih, v katerih je sodba kot celota postala formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni samo njeni posamezni deli. V tej zadevi je Višje sodišče v Celju z napadeno sodbo in sklepom tudi odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje glede obtoženčevih kaznivih dejanj, opisanih pod točko A/I in pod točko A/IV, v odločbi o posameznih kaznih, določenih za ti kaznivi dejanji, v odločbi o izrečeni enotni kazni in v odločbah o odvzemu zaseženih predmetov ter stroških kazenskega postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to kazenski postopek zoper obt. I.R. ni pravnomočno končan. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, v tem stadiju postopka zaradi navedenega ni dovoljena.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. I.R. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).