Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da je kot hipotekarni dolžnik plačala upniku dolg tožene stranke kot glavnega dolžnika, zato je bil njen zahtevek, temelječ na zakoniti subrogaciji, utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 124.097,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 4.534.766,30 SIT z zamudnimi obrestmi. Vtoževana terjatev naj bi predstavljala znesek, ki ga je tožeča stranka kot hipotekarni dolžnik po svojih trditvah plačala upniku na račun dolga tožene stranke kot glavnega dolžnika, zaradi česar je upnikova terjatev po določbi 300. člena ZOR po zakonu prešla na tožečo stranko. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je upniku Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju upnik) plačala dolg tožene stranke. Pri tem je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da določbe 3. člena Pogodbe o poravnavi obveznosti z dne 22.4.1996 ni mogoče šteti za podlago za ugotovitev obveznosti tožene stranke (in ostalih podpisnic te pogodbe) do upnika, tudi če bi bila še vedno v celoti veljavna (kar glede na jasno določbo 7. člena ni, ker je niso izpolnile vse stranke). Prvostopno sodišče je namreč pravilno ocenilo izpoved v obrazložitvi svoje sodbe navedenih prič, da je bila ta določba 3. člena vnešena v pogodbo samo na zahtevo upnika, ki je očitno želel na ta način dobiti formalno podlago za zapiranje svojih terjatev do posameznih družb - podpisnic navedene pogodbe, ne da bi se dejanske obveznosti posameznih podpisnic pogodbe v resnici ugotavljale. Res je sicer upnik vztrajal na izpolnitvi pogodbe z dne 22.4.1996, čeprav je bilo jasno, da pogoj vsestranske izpolnitve ni izpolnjen, vendar samo v pogajanjih s posameznimi podpisnicami, kar ne more pomeniti potrditve veljavnosti celotne pogodbe, čeprav je s posameznimi podpisnicami prišlo do podpisa aneksov. Tudi zato ta pogodba ne more biti podlaga za ugotovitev, da je tožeča stranka s plačilom vtoževanega zneska plačala dolg tožene stranke. K prepričljivi obrazložitvi sodbe prve stopnje o tem je treba še dodati, da je upnik že pred plačilom spornega zneska zoper toženo stranko v celoti umaknil predlog za izvršbo, potem ko je od nje prejel plačilo zneska, dogovorjenega v 2. členu pogodbe z dne 22.4.1996 in dodatnih 950.000,00 SIT. Ta okoliščina kaže, da upnik ni imel več terjatve do tožene stranke in bi morala tožeča stranka res z bolj konkretnimi dejstvi in dokazi zatrjevati in dokazovati, da je dolg tožene stranke do upnika kljub temu še vedno obstajal. Tak dokaz pa ni moglo biti zaslišanje priče R. Š., kot v pritožbi trdi tožeča stranka. Zaslišanje te priče je tožeča stranka predlagala na podlagi izpovedi priče M. J., ki je povedala, da je R. Š. prišla k toženi stranki na razgovore o tem, ali bi tožena stranka kaj plačala tožeči stranki, če bi njena družba še kaj plačala upniku. Tudi če bi ta priča v celoti potrdila izpoved priče M. J., to na sodbo ne bi moglo vplivati. Zato ne drži trditev pritožbe, da naj bi bila s tem, ko sodišče prve stopnje gradi sodbo na pomanjkanju dokazov, ko hkrati ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganega zaslišanja priče R. Š., storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je po določbi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo. V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 45.347,00 SIT (1% od vrednosti tožbenega zahtevka) in nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 875 točk po Odvetniški tarifi, kar po vrednosti točke 90,00 SIT znese 78.750,00 SIT. Ne gre pa pooblaščencu še nagrada za posvet s stranko, ker je to opravilo zajeto v sestavi odgovora na pritožbo.