Jedro

Rok iz 13. člena zakona o civilnih invalidih vojne je materialni zakonski rok, zato je s potekom tega roka stranka izgubila pravico za priznanje statusa in pravic CIV na podlagi okvare organizma zaradi bolezni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo izdano po uradni dolžnosti v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 3.6.1994, s katero je bil tožnici priznan status in pravice civilnega invalida vojne zaradi bolezni, nastale kot posledice cepljenja v letu 1941, katero so opravili Italijani pri šoloobveznih otrocih ter odločila, da tožnici ne gre status civilnega invalida vojne. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica 25.1.1994 vložila zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne zaradi bolezni nastale kot posledice cepljenja. Zahteva je torej bila vložena po preteku roka določenega v 13. členu zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92), po katerem je zahtevo za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare organizma zaradi bolezni oziroma poslabšanje bolezni v okoliščinah iz 1. odstavka 2. člena zakona mogoče vložiti do 31. decembra 1993. Tožnici je tako bil priznan status civilnega invalida vojne v nasprotju z materialnim predpisom, zato je nezakonito odločbo prve stopnje morala odpraviti. Ker je tožnica zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložila po preteku z zakonom določenega roka, ji ni mogoče priznati statusa in pravic civilnega invalida vojne. Nadalje še ugotavlja, da bolezen kot posledico cepljenja šoloobveznih otrok, čeprav je cepljenje opravil okupator, ni mogoče šteti za vojni dogodek.

Tožnica v tožbi navaja, da je zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne zaradi okvare organizma kot posledice bolezni vložila 29.12.1992. Toda upravni organ prve stopnje je to zahtevo zavrnil zaradi prenizkega odstotka invalidnosti (30 %), odločbo o tem pa je prejela 20.1.1994. Že 25.1.1994 je vložila "novo" zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Prva vloga za priznanje statusa civilnega invalida vojne je bila torej vložena v zakonskem roku. Ker je tožničina bolezen posledica cepljenja, ki ga je opravil okupator, meni, da je nastala okvara posledica vojnega dogodka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in ji prizna status ter pravice civilnega invalida vojne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tem postopku tožnica uveljavlja status in pravice civilnega invalida vojne na podlagi okvare organizma zaradi bolezni kot posledice vojnega dogodka po zakonu o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92). Tožnica ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložila 25.1.1994. Točno je sicer, da je tožnica prvo vlogo za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložila 29.12.1992 (torej pred uveljavitvijo cit. zakona), o kateri je v skladu z določbo 17. člena navedenega zakona (in tudi na tožničino izrecno zahtevo) bilo odločeno po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona t.j. 1. januarja 1993. Tožnica sama navaja, da je zahteva vložena 29.12.1992 bila zavrnjena zaradi prenizkega odstotka invalidnosti ter da je odločbo prejela 20.1.1994. O zahtevi vloženi dne 29.12.1992 je torej že bilo odločeno, zato se tožnica v tem postopku ne more uspešno sklicevati na zahtevo vloženo 29.12.1992. Ponovno zahtevo oziroma novo zahtevo, kot jo sama opredeljuje, pa je po ugotovitvah tožene stranke in po lastnih navedbah vložila 25.1.1994. Zato sodišče ne dvomi v ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zahtevo za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne vložila po preteku roka določenega v 13. členu navedenega zakona, po katerem je takšno zahtevo bilo mogoče vložiti do 31. decembra 1993. Ker je rok iz 13. člena zakona o civilnih invalidih vojne materialni zakonski rok, je tožnica s potekom tega roka izgubila samo pravico za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare organizma zaradi bolezni. Že zaradi tega tožnici ne gre status civilnega invalida vojne, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Glede na povedano se je tožena stranka tudi po nepotrebnem spuščala v nadaljnje razlogovanje, da tožničine okvare organizma zaradi bolezni ni mogoče šteti kot posledico vojnega dogodka, čeprav je cepljenje opravil okupator. Ker tožnica v tožbi tej ugotovitvi izrecno ugovarja, sodišče ne glede na navedeno pripominja, da tudi po presoji sodišča, bolezni kot posledice cepljenja otrok, čeprav ga je izvedel okupator, ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu navedenega zakona, ker cepljenje otrok ni značilno za delovanje vojskujočih strani v vojni, saj se praviloma opravlja v mirnem času (2. člen). Iz navedenih razlogov je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.