Jedro

Zaključek tožene stranke je napačen, kar kažejo podatki zemljiške knjige. Zemljiškoknjižni izpisek je javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, dokler ni dokazano nasprotno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 28. 6. 2001, odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ugodila in odločbo Upravne enote A z dne 27. 7. 2000, spremenila v zadnji alineei 1. točke tako, da se sedaj le-ta glasi: parc. št. 1388, travnik II. v izmeri 5 arov 15 m2, št. zk. vl.1751, v deležu 68/515-tin, na kateri ima pravico uporabe AAA d. o. o., A, in v 2. točki izreka, ki se sedaj glasi: zavezanec za vrnitev nepremičnin iz 1. točke je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1. točka izreka); pritožbo BBB d.d. pa je kot neutemeljeno zavrnila (2. točka izreka). S prvostopno odločbo so bile upravičencu AA, G 29, A vrnjene v last nepremičnine v k. o. B: parc. št. 1367/2, neplodno, v izmeri 2 ha 43 a 71 m2, št. zk. vl. 1665, v deležu 308/24371-tin do celote, v lasti BBB d. d.; parc. št. 1367/3, neplodno, v izmeri 2 ha 63 a 89 m2, št. zk. vl. 1665, v deležu 2059/26389-tin do celote, v lasti BBB d. d.; parc. št. 1389, njiva, II. v izmeri 6 ha 68 a 22 m2, zk. vl. 1752, v deležu 5492/66822-tin do celote, ki je zemljiškoknjižno družbena lastnina s pravico uporabe za AAA d. o. o., A; parc. št. 1388, travnik II. v izmeri 5 a 15 m2, zk. vl. 1751 v deležu 86/515-tin do celote, na kateri ima pravico uporabe AAA d. o. o., A (1. točka izreka), odločeno, da je zavezanec za vrnitev nepremičnin pod 1. točko izreka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter BBB d. d. (2. točka izreka), da sta zavezanca dolžna izročiti nepremičnine v posest skrbniku za poseben primer AA po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka), da se za skrbnika za poseben primer postavi AA (4. točka), da odškodnina, prejeta ob arondaciji predstavlja 21 % vrednosti podržavljenega premoženja in se pri denacionalizaciji ne upošteva (5. točka) ter da bodo opravljeni zemljiškoknjižni vpisi po pravnomočnosti odločbe in da stroškov postopka ni (6. in 7. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je pritožba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS utemeljena. Določitev solastniškega deleža na parc. št. 1388 k. o. B je dejansko protispisna. V sklopu te parcele, ki je danes 515 m2 velik travnik, namreč leži le 68 m2 velik del upravičencu podržavljene parcele št. 1444/3. Ker je prvostopni upravni organ uporabil za določitev solastniškega deleža kot merilo površino, bi torej znašal pravilno določen delež upravičenca na predmetni parceli 68/515-tin. Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve odločbe strinja z navedbami vlagateljev denacionalizacijske zahteve, da je pritožba tožnika pavšalna, saj BBB d. d. niti v pritožbi niti v predhodnem postopku ni ponudil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, kar sicer navaja v pritožbi. V svoji vlogi z dne 20. 7. 1999 je pritožnik navedel, da naj bi v prihodnosti na zemljišču parc. št. 1376/2 in 1376/3 prišlo do večjih gradbenih del, ker namerava postaviti športno rekreacijski kompleks, doslej pa naj bi na teh zemljiščih opravil le takšna dela, za katera ni potrebno pridobiti lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja. Iz navedenega jasno izhaja, da sporni parceli sedaj nista namenjeni za opravljanje dejavnosti BBB d. d., da se v ta namen ne uporabljata in da se tudi v bodočnosti ne bosta. Iz tega tako izhaja, da v tem primeru ne obstajajo okoliščine iz 19. člena Zakona o denacionalizaciji (dalje ZDen), zaradi katerih ni mogoče vrniti predmetnih zemljišč. Pri reševanju pritožbe pa je tožena stranka tudi ugotovila, da je v 2. točki izreka prvostopne odločbe nepravilno označen kot zavezanec za vračilo tudi BBB d. d. Prvostopni organ je verjetno sprejel takšno odločitev pod vtisom dejstev, da je kot lastnik nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 1665 k. o. B, torej tudi zemljišč parc. št. 1367/2 in 1367/3, v zemljiški knjigi vpisan BBB d. d.. Iz zemljiškoknjižnega izpiska sicer ni nedvoumno razvidno, na kateri podlagi naj bi bila vknjižena lastninska pravica za BBB d. d., vsekakor pa se postavlja vprašanje pravilnosti vknjižbe. Vsa kmetijska zemljišča v družbeni lastnini so namreč postala last Republike Slovenije, in sicer na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (dalje ZLPP) ali pa na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (dalje ZSKZ). Lastninska pravica na predmetnih zemljiščih, ki sta po podatkih v spisu kmetijski zemljišči, bi torej BBB d. d. lahko pridobil zgolj na podlagi kupne pogodbe, sklenjene s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Iz navedb BBB d. d. ter iz listin v spisu pa ni razvidno, da bi BBB d. d. pridobil kmetijsko zemljišče na takšen način, temveč naj bi jih pridobil na podlagi prodajne in menjalne pogodbe iz leta 1969 kot naslednik AAA. BBB d. d. je bil torej le imetnik pravice uporabe na družbenem zemljišču in ima predmetno zemljišče zato le v neposredni posesti, ni pa mogel postati njihov lastnik. Po izrecni določbi 20. člena ZSKZ je zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč v postopkih denacionalizacije Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in je zato odločitev prvostopnega organa v tem delu nepravilna. Navedeno nepravilnost je tožena stranka odpravila tako, da je spremenila 2. točko izreka prvostopne odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik meni, da je navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da sta parceli št. 1367/2 in 1367/3 kmetijsko zemljišče, da nista namenjeni za opravljanje dejavnosti tožnika ter da se tudi v bodoče ne bosta uporabljali v ta namen, napačna. Namembnost parcel št. 1367/2 in 1367/3 je že vrsto let bistveno spremenjena. Danes ti dve parceli v naravi predstavljata funkcionalni zemljišči k obstoječim industrijskim objektom. Na omenjenih parcelah so že več kot 20 let postavljeni objekti, ki se uporabljajo v poslovne namene (pisarne), skladiščne namene, stanovanjske namene ter gradbene namene (objekti za proizvodnjo betona). Površina je pretežni del betonirana, zato se ne more uporabljati v kmetijske namene. Postavljeni objekti so sicer last gradbenega podjetja CCC d. d., ki jih je tam postavil že pred 20 leti, vendar so postavljeni na zemljišču tožnika in za potrebe tožnika. V dokaz navedenih trditev tožnik prilaga tožbi pogodbo o najemu zemljišča za parceli št. 1367/2 in 1367/3 iz leta 1998 (številka pogodbe L 11014/98) ter skico, ki ponazarja dejansko stanje omenjenih parcel. Iz zgoraj navedenega izhaja, da bo z vrnitvijo zemljišč v naravi bistveno okrnjena ekonomska ali tehnološka funkcionalnost kompleksa. Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke tudi na podlagi 4. točke 25. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS) v povezavi s 1. točko 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP). Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je le-ta označila za zavezanca za vrnitev nepremičnin Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Z vpogledom v zemljiško knjigo bi tožena stranka lahko ugotovila, da je edini lastnik spornih parcel tožnik. Dne 11. 12. 1997 je namreč BBB d. d. na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (dalje ZLNDL) vložil na Okrajno sodišče v A zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice za vse parcele v k. o. B pri zk. vl. 1665. Okrajno sodišče A je s sklepom Dn 4721/97 z dne 26. 3. 1999 dovolilo vknjižbo izbrisa družbene lastnine ter vknjižbo izbrisa pravice uporabe na vseh parcelah, ki so bile vknjižene v korist BBB d. d. ter dovolil vknjižbo lastninske pravice za BBB d. d.. Med naštetimi parcelami sta vključeni tudi parceli št. 1367/2 ter 1367/3. Z odločanjem o pravilnosti zemljiškoknjižnega vpisa in poseganja v lastništvo parcel je tožena stranka prekoračila meje svojih pristojnosti in okvire upravnega postopka, zato je po mnenju tožnika podan razlog iz 4. točke 25. člena ZUS, zaradi katerega je treba takšno odločbo izreči za nično. Tožnik sodišču predlaga, da ugotovi ničnost izpodbijane odločbe, podrejeno pa, da odločbo odpravi in odloči o zadevi oziroma vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, na tožbo ni odgovorila, stranki z interesom AA in BB pa v odgovoru na tožbo navajata, da sta sporni parceli bili ob izdaji odločbe in sta še danes kmetijski zemljišči ter se nahajata na kompleksu imenovanem G. Res pa je, da je tožnik takoj po prejemu denacionalizacijske odločbe začel z gradbenimi deli. Navedeni parceli se nahajata izven ograjenega in nadzorovanega tovarniškega kompleksa na področju njivskih površin izven območja, ki bi ga BBB kdajkoli uporabljal za svojo dejavnost do vložitve tožbe. Navedeno izhaja iz predložene turistične karte A in fotografij narejenih 30. 10. 2001 in 1. 12. 2001. Na fotografijah je razvidna nova ograja, nameščena pozimi v letu 2000/2001 ter začetek gradbenih posegov v jeseni 2001 ter izdelava platoja v zimskem času 2001/2002. Ravnanje tožnika v času prejema izpodbijane odločbe kaže na njeno pravilnost. V dosedanjem upravnem postopku listin, na katere se sklicuje tožnik, v tožbi ni predložil. Stranki opozarjata, da tožnik sicer izpodbija celotno odločbo tožene stranke, za kar pa nima pravnega interesa. Pravilno je stališče upravnih organov o lastništvu kmetijskih zemljišč, zato sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je priglasilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor tožnika, da je tožena stranka v predmetni zadevi dejansko stanje nepravilno ugotovila. V obravnavni zadevi je sporno, kdo je zavezanec za vrnitev dela parcel št. 1367/2 in 1367/3 vl. št. 1665 k.o. B, v katerih se danes nahaja podržavljena parcela št. 1417, njiva II. razreda in posledično temu v kakšni obliki bo podržavljena parcela vrnjena.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je tožena stranka opredelila zgoraj navedeni parceli kot kmetijsko zemljišče in ustrezno temu določila za zavezanca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, skladno s 5. členom ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) in ZSKZ (Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96). Takšen zaključek tožene stranke pa je po presoji sodišča napačen. V predloženih upravnih spisih se namreč nahaja zemljiškoknjižni izpisek št. 6988/96 z dne 4. 6. 1999 za vl. št. 1665, iz katerega je razvidno, da sta sporni parceli opredeljeni po vrsti rabe kot neplodno zemljišče, to pa pomeni, da ju ni mogoče šteti za kmetijsko zemljišče. Poleg tega pa je na predmetnih parcelah vknjižena, kot izhaja iz zgoraj navedenega zemljiškoknjižnega izpiska, lastninska pravica za pravno osebo BBB d.d. Torej iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je tožnik lastnik predmetnih parcel, iz sklepa Okrajnega sodišča v A št. Dn 4721/97, ki ga je priložil tožbi, pa izhaja, da je tožnik postal lastnik predmetnih zemljišč na podlagi 3. člena ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01). Zemljiškoknjižni izpisek je javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, dokler ni dokazano nasprotno (169. in 171. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02).

Tožena stranka dvome v pravilnost vnkjižbe utemeljuje z zakoni, na podlagi katerih so se olastninila kmetijska zemljišča. Vendar je bila tudi v tem primeru za zemljiškoknjižni vpis predpisana določena dokumentacija, iz katere je bilo razvidno, da gre za zemljišča, katere zadene zakonito lastninjene (Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma občine, (Uradni list RS, št. 32/91). Da bi take listine obstajale, tožena stranka niti ne zatrjuje, zato je po presoji sodišča njen dvom, da je pravno stanje drugačno, kot ga izkazujejo vpisi v zemljiški knjigi, brez pravne podlage. Vendar zato njena odločba ni nična po 1. točki 279. člena ZUP, kot zmotno meni tožnik v tožbi, saj ni izdana v stvari iz sodne pristojnosti, ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem sporu, je pa nezakonita, ker ne upošteva veljavnega lastniškega stanja nepremičnine.

Iz podatkov v upravnih spisih pa tudi ni razvidno, da bi pravna naslednika upravičenca vložila pri upravnem organu predlog za izdajo začasne odredbe po določbi 11. člena ZLPP, ki bi v primeru upravičenosti tožniku prepovedala razpolaganje s stvarmi, ki bi bile predmet zavarovanja, torej prepovedala lastninjenje predmetnih parcel. Glede na to, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb (3. odstavek 16. člena ZDen), na premoženju, ki je predmet tega postopka pa je vknjižena lastninska pravica v korist tožnika, to pomeni, da vrnitev v naravi, kar predstavlja tudi vrnitev v last, v obravnavani zadevi ni več mogoča. Ker je tožena stranka v postopku zmotno presodila dokaze in ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa ter posledično temu zmotno uporabila določbe materialnega prava, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) in vrnilo zadevo toženi stranki skladno s 2. odstavkom istega člena v ponoven postopek.