Jedro

Sodišče prve stopnje je zakonitega zastopnika tožeče stranke pravočasno vabilo na narok za glavno obravnavo, slednji pa nanj ni pristopil zaradi snežnih razmer, kot je bilo na naroku (zgolj) pojasnjeno s strani prisotnega pooblaščenca tožeče stranke. Ker tako zakoniti zastopnik kot tudi pooblaščenec tožeče stranke nista predlagala preložitve naroka, da bi se lahko izvedlo njegovo zaslišanje (v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP), pooblaščenec pa pritožbeno zatrjevane kršitve niti ni uveljavljal že na samem naroku (286b. člen ZPP), sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožeče stranke ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje na glavno obravnavo, ampak je upravičeno odločilo, da v postopku zasliši le zakonitega zastopnika nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 938,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek v znesku 3.233,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naročilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 182,35 EUR, v primeru neplačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (II. točka izreka) in stroškovni del (III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 4. 1. 2016 sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki izdelala zeolitni filter, za katerega ji bo tožena stranka plačala 4.171,00 EUR. Tožena stranka je naročilo dne 7. 1. 2016 preklicala iz razloga, ker bi redna menjava zanjo predstavljala previsok strošek, tožeča stranka pa ji je še istega dne sporočila, da je filter že v izdelavi in da so ji že nastali materialni stroški v skupni višini 938,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podjemna pogodba veljavno prenehala po volji naročnika, zato je tožeči stranki kot podjemniku prisodilo dogovorjeno vrednost storitve zgolj v sorazmernem obsegu že nastalih stroškov. V presežku do zahtevane polne pogodbene cene je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da jo prikrajšalo v njeni pravici do izjave s tem, ko je zaslišalo zgolj zakonitega zastopnika tožene stranke, ne pa tudi njenega zakonitega zastopnika (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Skladno z drugim odstavkom 258. člena ZPP lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu.

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožeče stranke pravočasno vabilo na narok za glavno obravnavo, slednji pa nanj ni pristopil zaradi snežnih razmer, kot je bilo na naroku (zgolj) pojasnjeno s strani prisotnega pooblaščenca tožeče stranke. Ker tako zakoniti zastopnik kot tudi pooblaščenec tožeče stranke nista predlagala preložitve naroka, da bi se lahko izvedlo njegovo zaslišanje (v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP), pooblaščenec pa pritožbeno zatrjevane kršitve niti ni uveljavljal že na samem naroku (286b. člen ZPP), sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožeče stranke ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje na glavno obravnavo, ampak je upravičeno odločilo, da v postopku zasliši le zakonitega zastopnika nasprotne stranke1. 8. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da bistvena zmota tožene stranke o stroških vzdrževanja glede na njeno pričakovano profesionalno skrbnost v pravnem prometu ne more dati podlage za razveljavitev podjemne pogodbe, tožeča stranka prav tako ne more uspeti. Uporaba drugega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v konkretnem primeru ni relevantna, saj pri ravnanju tožene stranke ne gre za izpodbijanje pravnega posla zaradi napake volje, ampak za enostranski odstop od pogodbe, kot ji ga omogoča 648. člena OZ. Po tej določbi lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, kadarkoli odstopi od pogodbe neodvisno od volje podjemnika in ne glede na to, ali obstaja kakšna posebna okoliščina ali razlog. Zadošča že naročnikova odločitev, ki jo sporoči podjemniku.2

9. Pravno odločilno za presojo je tako dejstvo, ali je tožena stranka na tožečo pravočasno naslovila svoj odstop. Ker tožeča stranka v konkretnem primeru na dan prejema odstopne izjave dne 7. 1. 2016 še ni zaključila z izdelavo filtra, so v tej posledici izpolnjene predpostavke za razvezo podjemne pogodbe na podlagi 648. člena OZ, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da je predmet pogodbe predstavljala izdelava filtra po individualnih preferencah tožene stranke, tako ne more predstavljati ovire, zaradi katere slednja ne bi mogla uresničiti svoje odstopne pravice.

10. Tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno toži za plačilo celotnega zneska v višini 4.171,00 EUR, saj ji, glede na datum sklenitve pogodbe (4. 1. 2016) in datum odstopa od pogodbe (7. 1. 2016) pripada zgolj del dogovorjenega plačila. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje gre tožeči stranki znesek v višini, kot ga je ob odstopu navedla sama.3 Tožeča stranka je tako navedla, da bo od tožene stranke zahtevala plačilo v znesku 938,00 EUR, od česar je na stroške podizvajalca tožeče stranke P, d.o.o. odpadel znesek 817,00 EUR, v preostalem delu pa gre za stroške tožeče stranke. Trditev, da je bila v dobavo vključena tudi dokumentacija v elektronski obliki, ki jo je izdelala sama, pa ne more biti predmet obravnave pred pritožbenim sodiščem (336. člen ZPP), saj to tožeča stranka navaja šele v pritožbi. Sicer pa je tožeča stranka to trditev v pritožbi zgolj navrgla in storitve tudi ni stroškovno ovrednotila.

11. Sodišče prve stopnje je torej kot bistveno ugotovilo, da je ob odstopu tožene stranke od pogodbe tožeča stranka sama sporočila toženi stranki višino zneska, ki ji ga bo morala tožena stranka plačati zaradi odstopa od pogodbe. Ker je tožena stranka višjemu vtoževanemu znesku ugovarjala prav iz tega razloga, tožeča stranka pa na njen ugovor ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da drugi stroški tožeči stranki niso nastali ter znesek dogovorjenega plačila zmanjšalo za razliko do zneska 938,00 EUR. Če je tožeča stranka po tem datumu kljub preklicu naročila nadaljevala z izdelavo filtra oziroma je svojemu podizvajalcu naročila, da dokonča z izdelavo filtra, je tveganje plačila za opravljeno storitev prevzela nase in povračila nadaljnjih stroškov ne more terjati od tožene stranke.

12. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, saj niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere se po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. npr. VSL sodba I Cpg 782/2013 in VSL sodba II Cpg 983/2016. 2 N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 895-896. 3 Elektronska korespondenca v prilogi A3 sodnega spisa.