Jedro

V konkretnem primeru je obstoječe stanje, kolikor ga predstavlja zakonito zgrajena obstoječa vmesna AB plošča s kletjo med obema objektoma, pomembna z vidika zatrjevanega vpliva načrtovane gradnje na stanovanjsko hišo tožnikov. Slednja namreč zatrjujeta, da bo načrtovani objekt s svojo zunanjo ureditvijo, zunanjim stopniščem in vhodom vplival na obstoječo AB ploščo in s tem na stabilnost njune hiše, s tem ko jo bodo ti posegi bodisi dodatno obtežili, bodisi bo zaradi njih potrebno njeno delno rušenje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Tržič št. 351-89/2012-48-80 z dne 9. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo z dne 9. 1. 2014 investitorki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo stanovanjske hiše na zemljiščih parc. št. 246/6 in 245/5 k.o. ... pod v nadaljevanju naštetimi pogoji. Med drugim mora znašati minimalni odmik najbolj izpostavljenega dela načrtovane stanovanjske hiše od objekta tožnikov na zemljišču parc. št. 246/12 in 245/6 k.o. ... 4 m, od navedenih zemljišč in parc. št. 246/13 pa 2,25 m in minimalni odmik stanovanjske hiše (od zidu) od omenjenih zemljišč 3,65 m oz. na delu zunanjega stopnišča 2,62 m. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika solastnika zemljišč parc. št. 246/12 in 246/13 k.o. ... (vsak do 1/2), drugi tožnik pa še lastnik zemljišča parc. št. 245/6 k.o. ..., ter da sta v postopku sodelovala kot stranska udeleženca. Gradnji sta nasprotovala zaradi vpliva načrtovanega objekta na stabilnost njune stanovanjske hiše, kar sta utemeljevala s tem, da se na zemljiščih gradnje že nahaja stanovanjski objekt investitorke, ki je z njuno hišo konstrukcijsko povezan s skupno AB ploščo, pod katero se nahajajo kletni prostori, česar pa da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ne upošteva. Upravni organ je omenjeno zavrnil in pri tem poudaril, da je podlaga za presojo dopustnosti gradnje predloženi PGD in ne dejansko stanje v naravi, stranska udeleženka pa se sklicuje na okoliščine, ki jih v projektni dokumentaciji ni. Tudi predloženo mnenje izvedenca ne dokazuje statične ogroženosti hiše, saj mnenje obravnava obstoječo nelegalno zgrajeno hišo in zato tudi navaja, da je PGD neskladen oziroma ne ustreza dejanskemu stanju na terenu, ker da v njem ni upoštevana celotna že zgrajena klet. Upravni organ druge stopnje je v 1. točki izreka odpravil odločbo prvostopenjskega organa z dne 5. 3. 2014 (izdano na podlagi zmotne uporabe 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), v 2. točki pa zavrnil pritožbo tožnikov zoper gradbeno dovoljenje z dne 9. 1. 2014. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da bi moral drugostopenjski organ po uradni dolžnosti, ker da gre za pravilno uporabo materialnega prava, upoštevati, da projektant v času izdelave dopolnitve projekta vodilne mape v oktobru in novembru 2013 ni več izpolnjeval pogojev iz 28. člena Zakona o graditvi objekta (v nadaljevanju ZGO-1), saj je bil B. s.p. 22. 5. 2013 izbrisan iz poslovnega registra Slovenije. S temi ugotovitvami je bil seznanjen na podlagi prvostopenjske nadomestne odločbe z dne 5. 3. 2014. Nadalje menita, da bi moralo biti v PGD prikazano tudi obstoječe stanje, saj dovoljena novogradnja posega na AB ploščo, ki konstrukcijsko povezuje njuno stanovanjsko hišo in lokacijo novogradnje, in sicer v delu zunanje ureditve, zunanjega enoramnega stopnišča in vhoda v pritličju načrtovane stavbe, obeh na V strani načrtovane hiše. Menita, da v tem primeru neupoštevanje obstoječega stanja pomeni neizvršljivost izdanega gradbenega dovoljenja in s tem ničnost odločbe. Projektiranega objekta namreč ni mogoče zgraditi, če se pri tem z istega zemljišča ne odstrani že obstoječi objekt ali vsaj njegov del. Poleg vsega pa ni izpolnjen pogoj iz 60. a člena PUP, saj načrtovani vhod v stavbo na V strani po zunanji podobi bistveno odstopa od ostalih objektov na tem območju, ki imajo z izjemo enega vhod na Z ali S strani. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je bilo tožnikoma v lokacijskem dovoljenju za graditev stanovanjske hiše (prav tako je šlo za legalizacijo) naloženo, da AB ploščo in kletne prostore pod njo (vezni objekt med stanovanjskima objektoma) zasujeta in da iz teh kletnih prostorov prestavita glavno vodovodno cev za napajanje naselja Loka. V obravnavanem primeru naj bi šlo za tri objekte, in sicer kot pojasnjuje, za stanovanjski objekt, ki je predmet spornega gradbenega dovoljenja, ter za vmesni objekt z AB ploščo in kletnimi prostori, ki je konstrukcijsko povezan s sosednjima stanovanjskima objektoma, pri čemer poudarja, da tožnika v nobeni fazi postopka nista predložila na vpogled gradbenega dovoljenja v vseh sestavnih delih. Opozarja na mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke C.C., ki ga je dal pred izdajo gradbenega dovoljenja, in v katerem je opozoril, da bi bilo treba ob morebitni porušitvi skupne AB plošče predhodno statično pregledati oba objekta in določiti potrebne ukrepe za vsak stanovanjski objekt posebej. To bi bilo mogoče legalno doseči z gradbenim dovoljenjem za porušitev skupne AB plošče, v katerem bi se glede na solastništvo določile tudi pravice in obveznosti vseh vpletenih, očitno pa je želja tožnikov, da zaradi gradnje nedovoljenega objekta v preteklosti sedaj ovirata pridobitev dovoljenje za njen stanovanjski objekt. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 28. člena ZGO-1, ki določa pogoje za projektanta, sme dejavnost projektiranja med drugim opravljati oseba, ki ima kot samostojni podjetnik (v tej zadevi gre za projektanta B. s.p.) takšno dejavnost priglašeno pri pristojni davčni upravi.

Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja (7. stran obrazložitve) izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi vpogleda v elektronski poslovni register Slovenije ugotovil, da je projektant, ki je izdelal PGD, ustrezno registriran in da s tem izpolnjuje pogoje za projektanta iz prvega odstavka 28. člena ZGO-1. S tem je prvostopenjski organ ugotovil, da je v zadevi izpolnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja iz 2. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, po kateri mora projekt izdelati pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta.

Navedeno pomeni, da je prvostopenjski organ ugotavljal relevantna dejstva, na pridobljene podatke pa oprl presojo, da je za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen omenjeni pogoj iz 66. člena ZGO-1. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov ter odločbe z dne 5. 3. 2014, je prvostopenjski organ šele po prejemu pritožbe tožnikov, ki izpolnjenosti tega pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja nista oporekala (razvidno iz njune pritožbe z dne 17. 1. 2014), ponovno preveril okoliščine v zvezi z izdelavo projekta. Ugotovil je, da je bil omenjeni s.p. 22. 5. 2013, to je pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, izbrisan iz poslovnega registra in da v času izdelave dopolnitve vodilne mape v oktobru in novembru 2013 ni več izpolnjeval pogojev za projektanta. Tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za spremembo odločitve.

To pomeni, da je prvostopenjski organ po izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja in brez pooblastila v ZUP (s tem v zvezi se sodišče strinja z razlogi drugostopenjske odločbe o prekoračitvi njegovih pooblastil v fazi postopka po prejemu pritožbe – drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ugotovil svojo zmoto in na drugačno dejansko stanje oprl svojo odločbo z dne 5. 3. 2014, s katero je odpravil gradbeno dovoljenje z dne 9. 1. 2014 in zavrnil tožničino zahtevo za njegovo izdajo.

Če bi drugostopenjski organ v nadaljevanju postopka, potem ko je po pritožbi investitorke odpravil nezakonito prvostopenjsko nadomestno odločbo z dne 5. 3. 2014, pri odločanju o pritožbi tožnikov zoper izdano gradbeno dovoljenje z dne 9. 1. 2014 upošteval okoliščino, ki v njuni pritožbi ni bila uveljavljena kot zmotno ugotovljena, bi to pomenilo, da tudi na dejansko stanje pazi po uradni dolžnosti. Za to pa nima podlage v drugem odstavku 247. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa pazi še na kršitev materialnega zakona in na bistvene kršitve postopka. Zato je treba drugačno tožbeno stališče, ki temelji na zmotnem prepričanju, da bi s tem pazil na pravilno uporabo materialnega prava, kot neutemeljeno zavrniti.

Tudi sicer se omenjeni sporni dopolnitvi PGD nanašata na utemeljevanje skladnosti predlagane gradnje s 60. a členom PUP, po katerem se mora arhitekturno oblikovanje objektov zgledovati po objektih posameznega območja, tako da morajo novogradnje upoštevati oblikovne značilnosti in kvalitete obstoječih objektov in jih dopolnjevati (npr. naklon strehe, višina objekta, kritina, oblikovanje strešnih odprtin, členjenost strešin, zunanja podoba objekta, orientacija slemena ipd.). Tožnika imata prav, da kot stranska udeleženca postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista upravičena podajati ugovorov, ki se nanašajo na področje zaščite javne koristi. Tudi sicer iz tožbe ni razvidno, da bi vidik gradnje, ki ga ureja omenjeni člen PUP, kakorkoli vplival na njune pravice, ki jima gredo kot lastnikoma sosednjih nepremičnin. Na to nenazadnje kažejo njune navedbe, in sicer da ne moreta podajati ugovorov, ki se tičejo področja zaščite javne koristi, da pa kljub temu opozarjata, da gradbeno dovoljenje ni skladno s PUP, saj ima načrtovani objekt predviden vhod na vzhodni strani in zato po svoji zunanji podobi bistveno odstopa od ostalih objektov na tem območju. Ker torej tožnika s tem ne ščitita svojih pravic oziroma ne pojasnjujeta, kakšen vpliv naj bi imela „napačna“ lokacija vhoda na njun pravni položaj, s temi trditvami, celo če bi držale, ne bi mogla doseči odprave gradbenega dovoljenja, upoštevaje, da sta se tega postopka udeleževala omejeno, to je zaradi varstva svojih pravnih koristi (43. člen ZUP).

Po presoji sodišča pa tožnika utemeljeno opozarjata, da v zadevi ni bilo upoštevano stanje v naravi, kjer je načrtovan objekt. Pri tem ne gre za vprašanje skladnosti predloženega PGD z obstoječim stanjem že zgrajenega objekta investitorke, ampak za presojo vpliva načrtovane gradnje na statično stabilnost hiše tožnikov. Povedano drugače: v konkretnem primeru je obstoječe stanje, kolikor ga predstavlja zakonito zgrajena obstoječa vmesna AB plošča s kletjo med obema objektoma, pomembna z vidika zatrjevanega vpliva načrtovane gradnje na stanovanjsko hišo tožnikov. Slednja namreč zatrjujeta, da bo načrtovani objekt s svojo zunanjo ureditvijo, zunanjim stopniščem in vhodom vplival na obstoječo AB ploščo in s tem na stabilnost njune hiše, s tem ko jo bodo ti posegi bodisi dodatno obtežili, bodisi bo zaradi njih potrebno njeno delno rušenje.

Med strankama ni sporno, da sta vhod v hišo in zunanje stopnišče do mansardne etaže načrtovana na strani sporne AB plošče, kar pomeni, da obstoječega stanja, v katerega bo posegala gradnja, ne prestavljajo neke utrjene površine. Kot izhaja iz vodilne mape PGD iz februarja 2013, pa ta okoliščina v tekstualnem delu lokacijskih podatkov (točka 0.8/1) ni bila upoštevana, saj je navedeno le, da je na zemljišču posega do tretje gradbene faze zgrajena stanovanjska hiša in njej prizidana nadstrešnica.

To pomeni, da bi morala investitorka izkazati, da načrtovani posegi ne bodo vplivali na stabilnost AB plošče na način, da bi to ogrozilo stabilnost stanovanjske hiše tožnikov. Pogoj za tako obveznost investitorke pa je, da tožnika dokažeta, da je bila AB plošča s kletjo v tistem delu, ki se dotika njune stanovanjske hiše, zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja. V nasprotnem primeru se ne moreta sklicevati na prisotnost AB plošče med načrtovanim objektom in njuno hišo, saj bi jima bilo sicer v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja nudeno pravno varstvo zaradi vpliva, h kateremu sta prispevala s svojo nezakonito gradnjo.

Ker dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem naj tožnika v skladu s stališči te sodbe najprej pozove na predložitev upravnega dovoljenja za gradnjo AB plošče s kletjo. Če bo ugotovljeno, da gre za zakonito zgrajeni vmesni del, pa mora investitorka izkazati, da načrtovana gradnja s posegi na omenjeno AB ploščo ne bo imela statičnega vpliva na stabilnost stanovanjske hiše tožnikov oziroma v PGD vključiti izvedbo ukrepov, s katerimi se bo ta vpliv odpravil. Upravni organ naj odpravi še pomanjkljivosti, ki jih je navedel kot razlog za zavrnitev zahteve za gradbeno dovoljenje v svoji odločbi z dne 5. 3. 2014 glede delov projekta, predloženih s strani osebe, ki ni izpolnjevala pogojev za projektanta.

Tožnika sta s tožbo uspela, zato sta upravičena do povračila stroškov upravnega spora (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker ju je zastopala odvetniška družba, se stroški odmerijo na 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v tej zadevi (razvidno iz seznama davčnih zavezancev pri DURS), navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).