Jedro

Toženka v tej pravdi odgovarja za tožnici nastalo škodo na podlagi zavarovanja odgovornosti, sklenjenega z njenim zavarovancem. Škodo načeloma torej krije v obsegu, kot bi jo moral plačati njen zavarovanec. To pa velja tudi za zamudne obresti. Te tožnica terja od poteka 14-dnevnega roka po vložitvi odškodninskega zahtevka A., d.d., torej od nastopa zamude s plačilom. Zmotno je pritožbeno stališče, da toženka ne more trpeti posledic zamude, če jo je zavarovanka šele kasneje obvestila o škodnem dogodku. Gre za njuno notranje razmerje, ki pa na obveznosti nasproti tretjim ne more vplivati.

Terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca, z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, pa preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vendar šele z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijani III. točki izreka tako spremeni, da se znesek 1.364,17 EUR nadomesti z zneskom 1.769,20 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 61,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela ob padcu na mokrih in spolzkih tleh poslovalnice A., ki je zavarovanka tožene stranke. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo zneska 6.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2011 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov, odmerjenih na 1.364,17 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija zgolj glede stroškovne odločitve. Opozarja, da sodišče ni odločilo o plačilu stroškov izvedenca medicinske stroke v znesku 405,03 EUR. Ne glede na to, da so bili stroški za izvedenca dejansko kriti v breme proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči, predstavljajo del potrebnih pravdnih stroškov in bi o njih sodišče moralo odločiti ter jih naložiti v plačilo toženki.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Graja s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer opozarja, da sodišče ni ugotovilo, kako mokra so bila tla. Konkretna poslovalnica ima pred vhodom nadstrešek, pred poslovalnico pa je položen predpražnik in urejeno odlagališče za dežnike. Sodišče je zaključek o spolzkosti tal zgradilo na ugotovitvi, da je moker marmor zelo spolzek in nevaren za padec. Ob tem zaslišana priča Č. ni vedela, ali je bilo po tleh mokro, priča C. je izpovedala, da je bilo malo mokro, priča M. pa ni zaznala nič posebnega. Navedeno kaže na to, da so bila tla praktično suha oziroma zelo malo mokra, zato tudi ni moč govoriti, da so bila spolzka. Ukrepi, ki jih je zavarovanec toženke povzel, so zadostni in izključujejo krivdno odgovornost. Sodišče ni zaslišalo vodje poslovalnice L., ki bi lahko navedel, ali so ukrepi, ki so za preprečevanje škodnih dogodkov veljali v času tožničinega padca, pomenili izpolnjevanje dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Naloga sodišča je, da ugotovi, kaj se je zgodilo v konkretnem škodnem dogodku, ne pa, da sklepa na spolzkost na podlagi splošno znanih dejstev o možnem vnosu velike količine mokrote. V javnem prostoru je nemogoče preprečiti vnos zunanjih dejavnikov v notranjost poslovalnice. V fazi graditve objekta je zavarovanec poskrbel za namestitev obsežnega in masivnega nadstreška, nato je pred vhod postavil preprogo, torej je storil vse potrebne ukrepe za preprečitev spolzkosti tal. Napačen je zaključek sodišča, da tožnica k nastali škodi ni soprispevala. Od vsakega povprečnega človeka se pričakuje določen nivo skrbnosti, ki ga mora ta glede na okoliščine ustrezno zvišati. Tožnica je bila že večkrat v tej poslovalnici, znano ji je bilo, kakšna so tla in kakšno je vreme. Postopati bi morala bolj previdno. Tožena stranka ne soglaša z dosojeno odškodnino za strošek tuje pomoči. Sodišče bi moralo zaslišati priči D. in J.. Ker tega ni storilo, so ostale trditve tožnice nedokazane. Napačno so dosojene tudi zakonske zamudne obresti od trenutka, ko je tožnica posredovala zahtevek zavarovancu tožene stranke. Toženka ne more priti v zamudo prej, preden je seznanjena z zahtevkom proti njej.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 8. točke izpodbijane sodbe, da so bila v času škodnega dogodka tla v poslovalnici zavarovanke tožene stranke mokra in zato glede na vrsto talne obloge – poliran granit - tudi spolzka. Sodišče je analiziralo izpovedbe zaslišanih prič, od katerih je priča C. potrdila, da so bila tla mokra, priča Č. se tega ni spominjala, priča M. pa je sprva navedla, da so bila suha, nato pa, da se vremena ne spominja, da pa so v primeru dežja tla mokra in postanejo spolzka. Ker tožena stranka ob prejemu odškodninskega zahtevka ni zanikala dejstva, da so bila tla v poslovalnici mokra, prav tako tega ni storila v odgovoru na tožbo, tožničina poškodba pa je nastala kot posledica zdrsa oziroma padca na isti ravnini, kot izhaja iz diagnoze (list. št. A9 spisa), je zaključek sodišča, ki je sledilo tožnici, da je padla na spolzkih mokrih tleh, logičen in življenjsko sprejemljiv. Z izpovedjo prič je bilo tudi potrjeno, da so mokra tla v poslovalnici običajno spolzka, kar je glede na vrsto talne obloge tudi splošno znano dejstvo. Pritožbeni navedbi, da zgolj mokrota še ne pomeni zdrsnosti tal, torej ni mogoče slediti. Prav tako zavarovanka toženke ni naredila vsega, da bi obiskovalcem banke omogočila varno opravo bančnih storitev, saj so kljub nadstrešku in predpražniku obiskovalci še vedno prinašali mokroto v prostor, s tem pa povzročali spolzka tla. Zavarovanka toženke bi morala poskrbeti, da bi tla vsaj na področju, kjer se obiskovalci pomikajo proti bančnim okencem, ne bila zdrsna, kar bi lahko storila s položitvijo preproge, gume oziroma podobnega materiala, ki bi preprečeval spolzkost. Med strankami ni sporno, da vodja poslovalnice L. kritičnega dne ob padcu tožnice ni bil prisoten. Njegovo zaslišanje torej ne bi pripomoglo k ugotovitvi razmer v poslovalnici na dan nezgode, kar je sodišče ugotavljalo z drugimi izvedenimi dokazi. Zavrnitev tega dokaznega predloga zato ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot zmotno zatrjuje toženka. Neutemeljen je tudi pavšalni pritožbeni očitek o soprispevku tožnice, ki bi morala v primeru dežja na spolzkost tal računati. Če je tožnica hotela opraviti bančno storitev, se spolzkim tlem ni mogla izogniti, v njenem ravnanju pa ni bilo ugotovljenega ničesar, kar bi lahko predstavljalo njen soprispevek k nastali škodi v smislu 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Toženka po višini izpodbija dosojeno odškodnino le glede postavke za tujo nego in pomoč, ki naj bi ostala nedokazana. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek iz 21. točke izpodbijane sodbe, da je tožnica glede na naravo poškodbe izkazala tujo pomoč družinskih članov dva meseca po dve uri. Potrebo po takšni pomoči je smiselno potrdil postavljeni izvedenec, ki je pojasnil, da je tožnica 23 dni imela mavčevo imobilizacijo, ki ji je močno oteževala opravljanje osebne higiene, oblačenja in spanja, dva meseca pa je morala uporabljati bergle, zaradi česar je bila ovirana pri hoji in v stoječem položaju ni mogla uporabljati rok. Tem ugotovitvam toženka v postopku ni nasprotovala, zato dokaz z zaslišanjem tožničinih družinskih članov, ki bi potrdili nudenje pomoči tožnici, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben.

8. Toženka v tej pravdi odgovarja za tožnici nastalo škodo na podlagi zavarovanja odgovornosti, sklenjenega z njenim zavarovancem. Škodo načeloma torej krije v obsegu, kot bi jo moral plačati njen zavarovanec. To pa velja tudi za zamudne obresti. Te tožnica terja od poteka 14-dnevnega roka po vložitvi odškodninskega zahtevka N., d.d., torej od nastopa zamude s plačilom. Zmotno je pritožbeno stališče, da toženka ne more trpeti posledic zamude, če jo je zavarovanka šele kasneje obvestila o škodnem dogodku. Gre za njuno notranje razmerje, ki pa na obveznosti nasproti tretjim ne more vplivati.

9. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi tožene stranke torej niso podani, je sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je upravičena do povračila stroškov za izvedenino, ne glede na dejstvo, da ji je bila za te stroške dodeljena brezplačna pravna pomoč. V pravdnem postopku sta stranki tožeča in tožena stranka in sodišče mora v tem postopku odločiti o vseh medsebojnih razmerjih med njima, vključno s pravdnimi stroški. Terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca, z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, pa preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBPP) do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vendar šele z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka. Odločitev sodišča prve stopnje o stroškovnem delu je bilo zato treba spremeniti in tožnici priznati tudi strošek izvedenine v višini 405,03 EUR, tako da skupaj odmerjeni stroški tožnice, ki jih mora povrniti tožena stranka, znašajo 1.769,20 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

11. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji gredo tudi potrebni stroški pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave pritožbe, povečane za davek na dodano vrednost, v skupnem znesku 61,00 EUR. Te je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).