Jedro

Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje, ki se v IV. točki izreka popravi tako, da se besedi "A. A." nadomestita z besedama "B. B."

II. Udeleženca sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaupalo skupnega mld. sina udeležencev C. C., rojenega ..., v skupno varstvo in vzgojo obema udeležencema (I. točka izreka). Nadalje je določilo način izvajanja skupnega starševstva1 (II. točke izreka) in stalni naslov ter naslov za vročanje za mld. sina, in sicer oboje na naslovu nasprotne udeleženke (III. točka izreka), ter preživnino, in sicer na način, da je nasprotna udeleženka dolžna k preživljanju mld. sina prispevati 135,00 EUR mesečno, predlagatelj pa 200,00 EUR mesečno, s tem, da oba udeleženca plačujeta preživnino na transakcijski račun mld. sina (IV. in V. točka izreka). V presežku je predloga predlagatelja in nasprotne udeleženke zavrnilo (VI. točka izreka) in odločilo, da udeleženca trpita vsak svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep vlagata pravočasni pritožbi oba udeleženca postopka.

3. Predlagatelj izpodbija prvo alinejo prvega odstavka II. točke izreka citiranega sklepa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da mld. sin preživi enakomeren čas pri enem in drugem od staršev, in sicer pri vsakem od staršev en teden. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaupalo mld. sina v skupno vzgojo in varstvo obema staršema, vendar ne bi smelo določiti načina izvajanja skupne vzgoje in starševstva na ta način, da otrok več časa preživi pri nasprotni udeleženki. Res je, da se je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi oprlo na mnenje CSD, vendar pa je bilo tekom postopka ugotovljeno, da sta starša od otrokovega rojstva dobro sodelovala, da je imel otrok redne stike s predlagateljem, to pa so okoliščine, ki govorijo za to, da otrok preživi enako količino časa pri obeh starših. Nasprotna udeleženka je avgusta 2022 stike samovoljno prekinila, od takrat pa poskuša predlagatelja v otrokovih očeh prikazati v slabi luči in zoper njega sproža postopke, ki se ne izkažejo za resnične. Sodišče je ugotovitve CSD zgolj povzelo, ni pa se opredelilo do posamezne navedbe v mnenju, s katero je CSD utemeljil način izvrševanju skupnega starševstva. V sklepu niso posebej obrazložene delovne obveznosti predlagatelja. Izpostavlja, da se je z delodajalcem dogovoril za prilagojen delovni čas, in sicer, da bo v tednu, ko bi bil mld. otrok pri njem, delal najdlje do 15.00 ure in zjutraj v službo prihajal ob 8.00 uri, potem bi pa primanjkljaj teh ur (5 ur na teden) nadomestil z delom v naslednjem tednu, ker bi delal med 7.00 in 16.00 uro. To pomeni, da lahko prilagodi svoj delovnik potrebam otroka, da torej njegove delovne obveznosti na skrb za otroka ne vplivajo, poleg tega pa lahko otroka v vrtcu prevzame tudi njegov oče in otrok pri starih starših počaka do njegovega prihoda. Nadalje izpostavlja seznam glede izvajanja stikov v času od meseca maja do sedaj do vložitve pritožbe (septembra 2023), iz katerega izhaja, da je otroka prevzemal med 13.50 in 17.00 uro, velikokrat pa je pozen prevzem povzročila nasprotna udeleženka, ki otroka ni želela izročiti. Sodišče nikjer ne obrazloži zakaj je otrok pri predlagatelju zgolj eno tretjino časa pri nasprotni udeleženki pa dve tretjini časa. Poleg tega je še bilo ugotovljeno, da mati otroka odtujuje in o očetu in njegovi družini grdo govori, česar pa oče ne počne, kar pomeni, da je oče primernejši starš. Če imata starša enake starševske kapacitete in sta se bila sposobna v preteklosti in med postopkom dogovarjati ter sta sodelovala, ni jasno, zakaj ni sin dodeljen v varstvo in vzgojo en teden enemu, drugi teden drugemu staršu, ne glede na to, da ima mld. sin pri materi dve še sorojenki. Takšna odločitev bi tudi bila v otrokovo največjo korist. Graja tudi odločitev o stiku enkrat ali dvakrat na teden po predhodnem dogovoru med staršema, ker so že sedaj obstajale težave pri dogovarjanju glede stikov in poudarja, da ta opredelitev izvajanja stikov ni dovolj določna. Priglaša stroške.

4. Nasprotna udeleženka s pritožbo izpodbija I., II., IV. in V. točko citiranega sklepa, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da se mld. sin zaupa izključno v varstvo in vzgojo njej, da se stiki z očetom izvajajo na ta način, da se tisti teden, ko ni vikend stika, stik izvede enkrat med tednom ob sredah oziroma ob dnevu, ki ga starša dogovorita, na način, da oče prevzame otroka v šoli in ga naslednji dan pripelje v šolo, da je oče dolžan prispevati k preživljanju mld. sina preživnino v višino 250,00 EUR, ki se plačuje na transakcijski račun matere in je posledično nepotrebna V. točka izreka, ki se črta. Podredno predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu ter vrnitev v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, vse s stroškovno posledico. Izpostavlja, da je Okrožno sodišče v Mariboru že s sklepom N 277/2017 odločilo o preživnini v mesečnem znesku 100,00 EUR, ki jo je dolžan plačevati predlagatelj, s tem pa je smiselno tudi odločilo, da je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo materi (nasprotni udeleženki). To pomeni, da je bilo o dodelitvi otroka že odločeno, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo o tem ponovno odločati odločati, razen če bi prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, ki pa v predmetni zadevi niso podane. Po drugi strani pa tudi vse relevantne okoliščine (zlasti starost in potrebe otroka, njegove obšolske aktivnosti, druženje s sovrstniki v kraju kjer živi, njegove navade in dejstvo, da je bolj odvisen od matere) kažejo na to, da je treba otroka dodeliti nasprotni udeleženki, zlasti z ozirom na to, da ima le-ta več časa, da se ukvarja z njim kot oče, ki je zaposlen v Avstriji in se pozno vrača domov. Sodišče tudi ni upoštevalo, da predlagatelj izhaja iz kmetije s približno 30 hektarji kmetijskih površin, ki jih obdeluje predlagatelj, kar pomeni, da za mld. otroka nima časa. Zato bo mld. otrok bistveno več časa preživel s starimi starši kot pa z očetom. Otrok je tudi večkrat povedal, da ne želi k starim staršem niti k očetu, ker mu življenje na kmetiji ne ustreza, ker ga ni vajen, prav tako pa je bil večkrat tepen s strani starih staršev, na kmetiji pa je tudi prepuščen samemu sebi. Sodišče prve stopnje je način izvajanja stikov določilo tako, kot da bi mld. sin bil dodeljen v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki. Sodišče se je oprlo na protislovno mnenje CSD, argumentacija skupnega starševstva pa ostane zgolj na stopnji pavšalizacije, konkretnih argumentov pa izpodbijani sklep ne vsebuje. Pri predlagatelju niso podane okoliščine za skupno starševstvo, saj je med delovniki čez dan praktično odsoten do noči in prihaja pozno domov oziroma takrat, ko otrok že spi, skupno starševstvo pa se ne more določiti tudi v korist starih staršev. Izpostavlja grdo ravnanje očeta in starih staršev in se v tej zvezi se sklicuje na kazensko ovadbo, ki jo je vložila pri Okrožnem državnem tožilstvu v Murski Soboti 23. 6. 2023. Glede stikov si prizadeva, da bi bili tisti teden, ko ni vikend stika, stiki samo enkrat med tednom, saj je sin med tednom vpet v šolsko dogajanje in obšolske dejavnosti ter druženje z vrstniki. Graja tudi višino določene preživnine. Obseg otrokovih potreb v znesku 335,00 EUR ni sporen, sporna je delitev preživninskega bremena med oba starša. Izpostavlja, da ima bistveno višje stroške z mld. otrokom kot predlagatelj, saj otrok preživi pri njej več časa kot pri predlagatelju. Zato bi bilo treba naložiti predlagatelju plačevanje preživnine v znesku najmanj 250,00 EUR, nasprotni udeleženki pa največ 100,00 EUR.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo ali sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

7. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbene navedbe.

**Glede varstva in vzgoje**

8. Oba starša izpodbijata odločitev o varstvu in vzgoji. Predlagatelj si prizadeva, da se skupno starševstvo izvaja na način, da mld. sin preživi pri vsakem od staršev izmenično en teden, nasprotna udeleženka pa, da se mld. sin dodeli v varstvo in vzgojo njej.

9. Pregled zadeve pokaže, da je predlagatelj vložil predlog glede zaupanja v varstvo in vzgojo obema udeležencema, določitev stikov in preživnine, nasprotna udeleženka pa je vložila nasprotni predlog. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predstavlja materialno pravno podlago za odločitev o vzgoji in varstvu otroka določba 138. člena Družinskega zakonika (DZ). V skladu s prvim odstavkom navedenega člena se morajo starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi, pri čemer se lahko sporazumejo za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče (tretji odstavek 138. člena DZ).

10. V skladu s stališči sodne prakse2 in pravne teorije3 je pri presoji, kateremu od staršev zaupati varstvo in vzgojo otrok, treba izhajati iz določbe 54. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), v skladu s katero imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati (v enaki meri), ta pravica in dolžnost pa se lahko staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Zato je treba pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno vzgojo in varstvo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen),4 lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.5

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta udeleženca bivša izvenzakonska partnerja, ki imata skupnega mld. sina C. C., rojenega .... Njuna zveza je kmalu po otrokovem rojstvu razpadla, sin je ostal z materjo, z očetom pa je imel redne stike vse do avgusta 2022, ko je nasprotna udeleženka začela stike preprečevati, vsled česar je predlagatelj vložil predlog skupno starševstvo, določitev stikov in preživnine, nasprotna udeleženka pa nasprotni predlog. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete, da je otrok naklonjen obema staršema, da se oba starša zanimata zanj in zanj tudi izvajata enako skrb (npr. glede vrtca, zdravnika), da sta starša v preteklosti (do avgusta 2022) zgledno starševsko sodelovala, dobro sodelovanje med staršema pa se je izkazalo tudi v času predmetnega postopka, ko sta uspela skleniti dogovore glede stikov, na podlagi katerih je bila izdana začasna odredba (z dne 27. 1. 2023), in da se trudita izboljšati svojo medsebojno komunikacijo. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je otrok pri obeh starših vključen v široko socialno okolje, da so stanovanjske razmere pri obeh starših ugodne in prijetne, da je predlagatelj svoje delovne obveznosti prilagodil, da se je sin dobro prilagodil na nastali položaj pri razhodu staršev in že sedaj razvil koncept dveh domov. Mati in oče sta v starševskih zadevah kljub konfliktnem odnosu dovolj sodelujoča (kar se je izkazalo tudi pri izdajah začasne odredbe o stikih v predmetnem postopku) in s tem izkazujeta sposobnost za starševsko sodelovanje.

12. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da so izpolnjeni pogoji, da se mld. sin zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema (skupno starševstvo) in način izvrševanja skupnega starševstva določilo na način, da otrok približno 12 dni mesečno preživi pri očetu,6 preostali čas pa pri materi. Pritožbeno sodišče zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje, pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da je argumentacija skupnega starševstva s strani sodišča prve stopnje zgolj pavšalna in nekonkretizirana, pa se izkažejo kot neutemeljene.

13. Ne drži pritožbeno izvajanje nasprotne udeleženke, da je mnenje CSD, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, protislovno, ker CSD po eni strani predlaga skupno starševstvo, po drugi strani pa iz mnenja CSD izhaja, da oče do sedaj ni bil aktivno vključen v otrokove obveznosti in da je predlagatelj zaradi svojih službenih obveznosti veliko odsoten in v večji meri pričakuje, da bo za otrokove obveznosti skrbela nasprotna udeleženka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je strokovna delavka CSD na zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je sicer mld. sin res preživel več časa pri nasprotni udeleženki, vendar se je predlagatelj aktivno vključil v skrb za otroka tako pri otrokovem zdravniku kot pri CSD in pokazal, da mu je mar zanj, ter poiskal pomoč, ko je bilo potrebno, to pa po poleg tega, da je otrok navezan na oba starša in da imata oba starševske kapacitete, razlog za skupno starševstvo, kot izhaja iz 12. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. O protislovnosti mnenja CSD torej ni mogoče govoriti.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena graja nasprotne udeleženke, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker se predlagatelj vrača z dela pozno domov, doma pa veliko časa posveča še obdelovanju kmetije, zaradi česar časa z mld. sinom ne bo preživljal predlagatelj, temveč stari starši. Pritožbenemu sodišču se dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ni porodil, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje življenjsko sprejemljiva in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanj udeležencev postopka, strokovnega mnenja CSD in zaslišanja strokovne delavke CSD prepričljivo ugotovilo, da si je predlagatelj uredil delovni čas tako, da takrat, ko je mld. sin pri njem, dela od 7.30 ali 8.00 do 15.00 ali 15.30 ure in da ima sobote proste, da se je začel aktivno vključevati v skrb za otroka in z njim aktivno preživlja prosti čas.

15. Nadalje je neutemeljena pritožbena graja nasprotne udeleženke, da bi moral biti mld. sin dodeljen v varstvo in vzgojo njej. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno pojasnilo, da se je predlagatelj aktivno vključil v življenje otroka, da je pokazal, da mu je mar zanj (npr. ko je plačal zapadlo oskrbnino za vrtec, ko je tako pri CSD kot otrokovem zdravniku poiskal pomoč) in da si je pri delodajalcu prilagodil delovni čas, da bo lahko v večji meri imel na voljo čas za mld. sina. Ker tudi niso podani nobeni drugi objektivni dejavniki, ki bi govorili proti skupnemu starševstvu (npr. ogroženost otroka pri enem od staršev, nasilje v družini) in ker imata oba starša ustrezne starševske kapacitete, je odločitev sodišča prve stopnje o skupnem starševstvu pravilna.

16. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno izvajanje nasprotne udeleženke, da je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom N 277/2017 z dne 12. 10. 2017 odločilo o preživnini v mesečnem znesku 100,00 EUR, ki jo je dolžan plačevati predlagatelj, s tem pa smiselno že odločilo o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo materi (nasprotni udeleženki), zaradi česar o dodelitvi otroka sodišče ne bi smelo ponovno odločati, razen, če bi prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, ki pa v predmetni zadevi niso podane. Pritožbeno sodišče poudarja, da s sklepom o določitvi preživnine ni bilo odločeno tudi o vzgoji in varstvu mld. otroka, zato navedeni sklep ne predstavlja ovire za odločanje o varstvu in vzgoji otroka.

17. Pritožbena navedba nasprotne udeleženke, da je po izdaji izpodbijanega sklepa zaradi nasilja nad otrokom podala kazensko ovadbo zoper predlagatelja, je neupoštevna, saj lahko sodišče druge stopnje upošteva le dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (le tista dejstva so namreč zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti).

18. Tudi ni za pritrditi pritožbeni navedbi nasprotne udeleženke, da bi moral biti v tednu, ko ni vikend stika z očetom, stik z njim le enkrat tedensko. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi utemeljeno sledilo strokovnemu mnenju CSD, da je otroku v korist, da se v tednu, ko ni vikend stika z očetom, stik izvaja enkrat ali dvakrat tedensko.

19. Neutemeljena je predlagateljeva pritožbena graja, da bi moral mld. otrok pri vsakem od staršev preživljati enako količino časa, zaradi česar bi moralo sodišče odločiti, da je en teden pri enem staršu, drug teden pa pri drugem. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.7 Odločitev o tem, kako se bo izvrševalo skupno starševstvo, je namreč odvisno od številnih dejavnikov,8 pri čemer mora biti v ospredju korist otroka.9 V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje sledilo strokovnemu mnenju CSD in podalo stvarno utemeljene razloge, zakaj je v največjo korist mld. sina udeležencev postopka, da pri materi preživi nekaj več časa kot pri očetu10 (navezanost na mater in obe sorojenki pri materi, načelo kontinuitete varstva in vzgoje, načelo upoštevanja otrokovega razvoja, predlagateljeve obveznosti v službi in na kmetiji), s temi razlogi pa sodišče druge stopnje soglaša. Tako se izkažejo kot neutemeljene tudi predlagateljeve pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, zakaj ni ugodilo predlogu predlagatelja, da bi mld. sin z vsakim od staršev preživel izmenjaje neprekinjeno en teden. Glede na navedeno so tudi neutemeljene pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da je skupno starševstvo dopustno le, če otrok preživi enako količino časa pri vsakem od staršev.

20. Pritožbenih navedb predlagatelja, da je od maja do septembra 2023 otroka prevzemal med 13.50 in 17.00 uro in v ta namen beležil čas prevzema, kot izhaja iz priloge A 16 sodnega spisa, sodišče druge stopnje ne more upoštevati, v kolikor se nanašajo na čas po časovnih mejah pravnomočnosti (sodišče lahko upošteva le dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave, le-ta pa se je končala 26. 5. 2023). Da je sodišče prve stopnje pri odločanju vzelo v ozir, da si je predlagatelj prilagodil delovni čas, da bo lahko v večji meri skrbel za otroka, pa izhaja že iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

21. Neutemeljen je predlagateljev pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedb v mnenju CSD, s katerimi je CSD utemeljil način izvajanja skupnega starševstva, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je namreč v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sprejemljivo pojasnilo, da je mnenju CSD sledilo, ker ga je ocenilo za strokovno in z jasnimi razlogi, prav tako pa ga ni štelo za pristranskega.

22. Prav tako je neutemeljena predlagateljeva pritožbena graja, da stiki v tednu, ko ne preživi vikend stika z njim, niso dovolj določeni. Sodišče prve stopnje je namreč v II. točki izreka izpodbijanega sklepa zapisalo, da tisti teden, ko ni vikend stika, je mld. sin pri očetu enkrat ali dvakrat med tednom ob sredah ali dnevu, ki se ga bosta starša dogovorila na način, da oče prevzame mld. otroka v vrtcu oziroma kasneje v šoli in ga naslednji dan pripelje v vrtec oziroma v šolo. Pritožbeno sodišče meni, da je iz tega zapisa razvidno, da tisti teden, ko ni vikend stika, oče prevzame mld. sina (v vrtcu ali šoli) v sredo in ga naslednji dan pripelje v vrtec ali šolo, če pa se dogovorita drugače, je lahko stik tudi kak drug dan (ne nujno v sredo) ali dvakrat tedensko.

**Glede preživnine**

23. Nasprotna udeleženka utemeljuje svoja pritožbena izvajanja o tem, da bi moral predlagatelj plačevati višjo preživnino, na tezi, da bi moral biti mld. sin dodeljen v varstvo in vzgojo njej. Glede na to, da s temi prizadevanji ni uspela in glede na to, da je sodišče prve stopnje pri določanju preživnine pravilno upoštevalo (pritožbeno nesporne) potrebe otroka v višini 335,00 EUR mesečno, zmožnosti staršev (pridobitne zmožnosti očeta so boljše od materinih) in čas, ki ga starša namenita varstvu in vzgoji otroka (18 dni v mesecu preživi otrok pri materi, 12 dni pa pri očetu), kot izhaja iz 20. do 22. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je odločitev sodišča prve stopnje, da je nasprotna udeleženka dolžna plačevati 135,00 EUR mesečne preživnine, preostanek pa predlagatelj, pravilna.

24. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa pomotoma zapisalo ime in priimek nasprotne udeleženke kot "A. A.", čeprav je nasprotna udeleženka "B. B.", je sodišče druge stopnje ob uporabi 328.11 v zvezi s 366. členom ZPP navedeno pomoto popravilo tako, da je v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa besedi "A. A." nadomestilo z besedama "B. B."

25. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

26. Predlagatelj in nasprotna udeleženka s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (101. člen ZNP-1).

1 In sicer na način, da je: - mld. sin pri očetu vsak drugi teden od četrtka, ko ga oče prevzame pri mami po končanem delovnem času, do ponedeljka zjutraj, ko oče mld. sina pripelje v vrtec oziroma kasneje v šolo; tisti teden, ko ni vikend stika, je mld. C. C. pri očetu enkrat ali dvakrat med tednom ob sredah ali dnevu, ki se ga bosta starša dogovorila na način, da oče prevzame mld. otroka v vrtcu oziroma kasneje v šoli in ga naslednji dan pripelje v vrtec oziroma v šolo; v kolikor v začetku stika mld. C. C. ni v vrtcu oziroma v šoli, je prevzem mld. otroka na parkirišču gostišča K. v Ž.; - v času jesenskih, zimskih in prvomajskih počitnic je mld. sin pri vsakem od staršev na način, da se vikend stik pri očetu podaljša do srede ali pa se vikend stik prične v sredo; - v času poletnih počitnic mld. sin preživi z enim in drugim od staršev nepretrgoma po 14 dni oziroma v primeru soglasja med staršema tudi v drugačnem obsegu. 2 Glej npr. VSRS Sklep II Ips 8/2023 z dne 22.02.2023, VSL sklep IV Cp 1367/2022 z dne 21.10.2022, VSL Sklep IV Cp 227/2022 z dne 09.08.2022, VSL Sklep IV Cp 1804/2021 z dne 05.04.2022. 3 M. Čujovič v B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana, 2019, str. 419 in 420, B. Novak, Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2019, str. 130 in B. Novak, Družinsko pravo, Ljubljana 2014, str. 189 (ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003), M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85. 4 M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85. 5 M. Čujovič v B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana, 2019, str. 419 in 420, B. Novak, Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2019, str. 130 in B. Novak, Družinsko pravo, Ljubljana 2014, str. 189 (ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003), M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85, VSL sklep IV Cp 1367/2022 z dne 21.10.2022, VSL Sklep IV Cp 227/2022 z dne 09.08.2022. 6 In sicer vsak drugi teden od četrtka, ko ga oče prevzame pri mami po končanem delovnem času, do ponedeljka zjutraj, ko oče mld. sina pripelje v vrtec oziroma kasneje v šolo; tisti teden, ko ni vikend stika, je mld. C. C. pri očetu enkrat ali dvakrat med tednom ob sredah ali dnevu, ki se ga bosta starša dogovorila na način, da oče prevzame mld. otroka v vrtcu oziroma kasneje v šoli in ga naslednji dan pripelje v vrtec oziroma v šolo. 7 VSRS sklep II Ips 8/2023 z dne 22.02.2023. 8 Npr. od psiholoških dejavnikov, temveč tudi od finančnih in logističnih, ki pa so povezani z dnevnimi urniki staršev in otrok, možnostjo podpore drugih oseb, medsebojno oddaljenostjo prebivališč obeh staršev in drugih dejanskih okoliščin (glej VSRS sklep II Ips 8/2023 z dne 22.02.2023). 9 VSRS sklep II Ips 8/2023 z dne 22.02.2023. 10 In sicer 18 dni v mesecu pri materi, 12 dni pa pri očetu. 11 V skladu z navedeno določbo lahko predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.