Jedro

Ni odločilno, da gre pri pravni osebi, ki ji delavec očita trpinčenje, za družinsko podjetje ter da sta delavka in zakoniti zastopnik delodajalca zakonca v postopku zaradi razveze zakonske zveze. Pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi je potrebno v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedeni okoliščini zato ne izključujeta pravil, ki veljajo za delovno razmerje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2012).

Tožnica ni upoštevala avtoritete direktorja toženke in njegovih navodil. Direktorja toženke je provocirala, kar je razvidno tudi iz zvočnega posnetka, in ga žalila. Ker je šlo za enakovredno sodelovanje pri celotnem nizu ravnanj, tudi po presoji pritožbenega sodišča znaša soprispevek tožnice 50 %, kar pomeni, da je upravičena do za polovico zmanjšane odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnici izplača odškodnino v znesku 1.750,00 EUR z obrestmi od 23. 2. 2022 do plačila (I. točka izreka). V presežku (za plačilo zneska 8.250,00 EUR z obrestmi) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožnica toženki povrniti stroške postopka v znesku 929,66 EUR, v primeru zamude z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi s primernostjo višine odškodnine navaja, da je prenizka in odstopa od dosedanje sodne prakse. Sklicuje se na nekatere zadeve, v katerih je pritožbeno sodišče prisodilo višje odškodnine. Meni, da prisojena odškodnina ne odraža dejanske škode za verbalno nasilje, izključevanje iz delovnega procesa in ostala ravnanja trpinčenja. Glede na konkretne posledice, ki jih je utrpela, je upravičena do višje odškodnine. Kot nepravilno izpostavlja ugotovitev sodišča, da naj bi neprimerno ravnala oziroma da njen prispevek k nastali škodi znaša 50 %. Tudi če bi direktorja toženke žalila, gre za odziv na protipravno ravnanje. Ker so bile besede, ki jih je izrekla, zgolj posledica ravnanja direktorja toženke, ni mogoče govoriti o deljeni odgovornosti. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča o provokaciji direktorja. Sicer pa ji je mogoče očitati prispevek zgolj k verbalnemu nasilju, ne pa k ostalim ravnanjem direktorja. Njen prispevek je zato manjši. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je treba pri presoji izhajati iz specifičnosti situacije, tj. da sta tožnica in direktor toženke zakonca v postopku razveze zakonske zveze in da je toženka družinsko podjetje. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati slabe medsebojne odnose ter razloge iz zasebne in poklicne sfere, ki so neločljivo povezani in prepleteni. Če bi sodišče upoštevalo le razloge iz zasebne sfere, bi moralo zavrniti zahtevek za plačilo odškodnine. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni navedlo razlogov glede višine tožničinega prispevka. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje zaključku o 50-odstotnem prispevku tožnice, saj je prekršila vse obveznosti, ki jih ima do toženke. Prispevek tožnice bi moral znašati vsaj 80 %. Za odvzem pooblastil tožnici za finančno poslovanje je imela toženka tehtne in utemeljene razloge. S tem ukrepom je varovala premoženje podjetja. Poleg tega je tožnica začela kot samostojni podjetnik opravljati enako dejavnost kot toženka. Takšen ukrep ne predstavlja kršitev prepovedi trpinčenja. Tudi brskanje po smeteh v pisarni dne 25. 10. 2020 ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj ima delodajalec pravico iskati dokaze o nezakonitem ravnanju zaposlenih. Enako velja glede uvajanja A. A. Tožnica ni prejela dogovorjenega dodatka, ker ga ni uveljavljala. Izpostavlja, da je bilo neprimerno komuniciranje obojestransko, kar ne predstavlja trpinčenja. Tožnica, ki je občutno prispevala k toksičnemu okolju, ni upravičena do odškodnine. Čeprav gre pri očitanih ravnanjih (premestitvi v novo pisarno, vračilu računalnika, odvzemu nalog in odpovedi pogodbe o zaposlitvi) za različna ravnanja, jih je sodišče brez ustreznih razlogov ocenilo za trpinčenje. Dejanja, ki predstavljajo zavarovanje legitimnega premoženjskega interesa delodajalca, ne morejo predstavljati kršitve prepovedi trpinčenja. Odvzem nalog je logična posledica ravnanj tožnice. Premestitev v novo pisarno je bila nujna, da se prepreči materialna škoda. Tožnica ni bila premeščena na neko oddaljeno lokacijo. Poleg tega se je tožnica pripravljala na odprtje lastnega podjetja in je k temu nagovarjala zaposlene pri toženki. V času bolniškega staleža tožnica ni potrebovala računalnika. Ker tožnica v tem času ni opravljala dela, je toženka utemeljeno zahtevala njegovo vračilo. Tožnica ni uveljavljala sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato sodišče v tem sporu ne bi smelo presojati njene zakonitosti kot elementa trpinčenja in ji iz tega naslova dosoditi odškodnino. Brez ustreznega strokovnega znanja je sodišče zaključilo, da je bil sprožilec zdravstvenih težav tožnice dogajanje na delovnem mestu. Za ugotovitev posledic na zdravju tožnice bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem klinične psihologije. Ker tega ni storilo, je podana kršitev 243. člena ZPP. Stres tožnice ni povezan le z dogajanjem na delovnem mestu, temveč tudi z drugimi stresorji (razvezo zakonske zveze in sodnimi postopki). Izpostavljenost stresu mora dokazati tožnica, zato je podana kršitev pravil o dokaznem bremenu. Izpodbijane sodbe glede višine škode ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je odškodnina previsoka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe toženke, toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Tožnica v pritožbi v bistvenem vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje višjo odškodnino prisoditi že na podlagi ugotovljenih ravnanj toženke. Toženka prvenstveno izpodbija zaključek sodišča o protipravnosti ravnanja brez upoštevanja okoliščin primera (družinsko podjetje in razveza zakonske zveze), ob sklicevanju na bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa izpodbija dokazne zaključke, na katere je sodišče oprlo odločitev o dosojeni odškodnini. Obe nasprotujeta deležu soprispevka tožnice k nastali škodi.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba toženke o manjkajočih razlogih o odločilnih dejstvih v sodbi in s tem očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati dovolj jasne razloge za odločitev o odškodninskem zahtevku, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o kršitvi 243. člena ZPP v zvezi z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje glede temelja - vzročne zveze med trpinčenjem in zdravstvenimi težavami tožnice. Toženka trdi, da gre za strokovne ugotovitve sodišča, ki bi jih moralo razjasniti z izvedencem klinične psihologije. Čeprav je toženka pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da dejavnik stresa ni le dogajanje na delovnem mestu, temveč tudi druge življenjske okoliščine (razveza zakonske zveze, sodni postopki idr.), v skladu s 7. in 212. členom ZPP ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem. Zavrnjen je bil le dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker so za ugotovitev obstoja pravno relevantne vzročne zveze zadoščali izpoved tožnice in listine. Posledično je s tem v zvezi neutemeljen očitek kršitev pravil o dokaznem bremenu.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 47. členu (z naslovom Varovanje dostojanstva delavca pri delu) določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu (prvi odstavek). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, je dokazno breme na strani delodajalca (tretji odstavek). Prvi odstavek 47. člena ZDR-1 je ključen za odgovor na vprašanje, ali lahko toženka odgovarja za ravnanja oseb, ki so (predvsem kot nadrejeni) povezane s tožničinim delovnim razmerjem pri toženki.

11. Kot izhaja iz navedene določbe, je namreč protipravnost delodajalčevega ravnanja ali opustitve v tem, da svojega delavca ni zaščitil pred trpinčenjem. Pri tem ni odločilno, da gre pri pravni osebi, ki ji delavec očita trpinčenje, za družinsko podjetje ter da sta delavka in zakoniti zastopnik delodajalca zakonca v postopku zaradi razveze zakonske zveze. Pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi je potrebno v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedeni okoliščini zato ne izključujeta pravil, ki veljajo za delovno razmerje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2012). Člen 47 ZDR-1 ravno s tem v zvezi določa širok okvir delodajalčeve obveznosti, kršitev te obveznosti pa je osnovni pogoj za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi trpinčenja. To je v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZDR-1 vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Niz takšnih ravnanj se presoja kot celota, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, katera so tista ravnanja, ki dajejo podlago za ugotovitev trpinčenja. V obdobju od junija 2020 pa do prenehanja delovnega razmerja pri toženki je bila tožnica podvržena sistematičnemu, ponavljajočemu se, negativnemu in žaljivemu ravnanju, predvsem v obliki vpitja in kričanja nad njo, neprimerne in žaljive komunikacije na delovnem mestu, nenehnih "groženj", da "bo letela iz podjetja", odvzemom delovnih nalog in delovnih sredstev, omejitve komunikacije s sodelavci. Navedena ravnanja direktorja predstavljajo trpinčenje, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člena ZDR-1. Toženka v pritožbi navaja, da posamezna ravnanja (odvzem pooblastil za finančno poslovanje, kar je bil tožničin delokrog, brskanje po smeteh v pisarni, uvajanje A. A. brez ustreznega obljubljenega plačila, žalitve tožnice, premestitev v novo pisarno, vračilo računalnika, odvzem nalog, odpoved pogodbe o zaposlitvi) ne pomenijo trpinčenja in da je imela za to tehtne oziroma utemeljene razloge (varovanje premoženja podjetja in legitimnih poslovnih interesov). Posamezen dogodek oziroma ravnanje že po zakonski opredelitvi ne pomeni trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Legitimni interesi toženke ne izključujejo protipravnosti ravnanja. Nepravilno ali celo nezakonito ravnanje tožnice namreč ne omogoča toženki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku, da ravna v nasprotju z zakonsko prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Če je toženka oziroma njen zakoniti zastopnik ocenil, da tožnica krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja, bi jo lahko sankcioniral z zakonitimi ukrepi, v vsakem primeru pa tako, da bi spoštoval njeno dostojanstvo. Toženka v pritožbi sicer navaja, da sodišče ne bi smelo presojati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnica ni izpodbijala v sodnem postopku, kar pa ne vpliva na pravilnost presoje sodišča. V obravnavanem primeru že celota ostalih ravnanj (brez upoštevanja odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga) predstavlja trpinčenje. V zvezi s tem torej ni utemeljen očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR-1). Zato je treba upoštevati 171. člen in 185. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki urejata deljeno odgovornost. Določata, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku (nepremoženjske) škode ali povzročil, da je bila (nepremoženjska) škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del (nepremoženjske) škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Razlog pripisovanja prispevka je tu vrednoten, ne pa fizikalen, zato tudi ni mogoče matematično razmejiti vzrokov (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/2021), kot se zavzema toženka v pritožbi.

14. Tožnica je prispevala k nastanku škode zaradi trpinčenja. Ni upoštevala avtoritete direktorja toženke in njegovih navodil (npr. da ne sme sodelovati pri obračunu plač). Direktorja toženke je provocirala, kar je razvidno tudi iz zvočnega posnetka, in ga žalila. Pravilno je sodišče pojasnilo, da razčiščevanje osebnih sporov na delovnem mestu pred sodelavci, povišani toni in žaljenje z izrazi, kot so: kurba, prasica, kreten, butelj, jebi se ipd., ni primerno. Ker je šlo za enakovredno sodelovanje pri celotnem nizu ravnanj, tudi po presoji pritožbenega sodišča znaša soprispevek tožnice 50 %, kar pomeni, da je upravičena do za polovico zmanjšane odškodnine.

15. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o prisojeni odškodnini v višini 1.750,00 EUR oziroma o zavrnitvi presežka tožbenega zahtevka v višini 8.250,00 EUR tudi ustrezno obrazložilo, tako da je neutemeljen očitek toženke, da iz sodbe ni jasno razvidno, zakaj je dosodilo odškodnino v navedeni višini. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, na katere je sodišče oprlo odmero. V pritožbenih navedbah strank ni našlo podlage za poseg v odmerjeno odškodnino.

16. Po 8. členu ZDR-1 je delodajalec delavcu v primeru trpinčenja na delovnem mestu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel delavec. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev.

17. Iz sodb pritožbenega sodišča (Pdp 320/2016, Pdp 1047/2010, Pdp 722/2018, Pdp 491/2017 idr.), ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, ne izhaja, da so bila ravnanja, ki so bila v teh zadevah opredeljena kot trpinčenje na delovnem mestu, po številu, intenziteti ali po trajanju primerljiva ravnanjem toženke v tem delovnem sporu, niti da je škoda, ki je delavcem nastala v navedenih zadevah, enaka ali primerljiva škodi, ki je nastala tožnici. Le absolutnih zneskov prisojenih odškodnin tudi ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (8. člen ZDR-1 in 179. člen OZ) in je odmera odvisna od okoliščin vsakega primera posebej, nenazadnje tudi od osebnostnih lastnosti oškodovanca (t. i. doktrina jajčne lupine).

18. Pri škodi, ki je nastala tožnici, je sodišče prve stopnje upoštevalo trajanje trpinčenja, intenziteto in trajanje nevšečnosti. Zaradi spornih dogodkov v družinskem podjetju, kot so ugotovljeni v 12. točki obrazložitve, je bila tožnica na zdravniških pregledih raztresena, napeta, na robu joka in v stiski, nespeča, sicer pa jo je lečeči zdravnik ocenil kot kritično, s potrebnim uvidom, ne-psihotično ter formalno in vsebinsko miselno urejeno. V bolniškem staležu je bila od 1. 2. 2021 do 1. 4. 2021. Zdravstvenih težav prej ni imela. Ob prvem pregledu pri psihiatru ji ni bila predpisana medikamentozna terapija, temveč veliko rekreacije in gibanja na prostem. Zaradi poslabšanja stanja sta ji bili 29. 3. 2021 predpisani zdravili Asentra in Helex. Kljub temu se je tožnica odločila, da bo začela delati, saj je imela visoke stroške za hišo (1.000 EUR kredita), bolniškega nadomestila pa je bilo zgolj 1.200 EUR.

19. Tožnici je nepremoženjska škoda nastajala že od junija 2021 dalje. Odražala se je v duševnih bolečinah, ki jih je doživljala na delovnem mestu, ko je bila deležna sovražne komunikacije oziroma neprimernih izrazov direktorja (zakonca) v povišanih tonih in ostalih ravnanjih, ki so ugotovljena v točki 12 obrazložitve, torej v duševnih bolečinah zaradi razžalitve in kršitve osebnostnih pravic. Glede na ugotovljen obseg trpinčenja in njegovega trajanja (približno eno leto) ter ob ugotovitvi, da so tožnici težave po prenehanju delovnega razmerja pri toženki izzvenele, tudi sicer pa niso bile takšne intenzitete, da bi terjale intenzivno ali dolgotrajnejše zdravljenje, ustrezno denarno zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo, upoštevaje tudi odvračalno funkcijo, znaša 3.500,00 EUR.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).