Jedro

Tožena stranka ni bila dolžna takoj, ko je nastal razlog za odpoved, tožniku podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (saj znaša rok za podajo odpovedi 6 mesecev), je bila pa dolžna ravnati v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR ter iskati možnost za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Tudi na novo sistemizirano prosto delovno mesto vodje razvojnih projektov - strojništvo, za katero naj bi tožnik izpolnjeval formalne pogoje, je bila dolžna ponuditi tožniku, ne pa na tem delovnem mestu zaposliti novega delavca.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v I. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke pa se zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. odstavek II. točke in III. točka izreka) potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 1. 3. 2010 tožena stranka podala tožniku in jo je tožnik prejel 27. 3. 2010, nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 6. 2008 trajalo do dneva izdaje sodbe ter da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja in v matično evidenco ZPIZ za čas od 11. 5. 2010 do izdaje sodbe, mu za ta čas ter mu obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 2.356,74 EUR, odvesti davke in prispevke, ter izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine v višini 28.607,64 EUR (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nadurnega dela v 15-ih dneh obračunati znesek 1.097,10 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 22. 5. 2010 dalje do plačila (1. odstavek II. točke izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 5. 2010 do 21. 5. 2010, je zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 192,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev v točki I izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v točki III izreka, kolikor ji niso bili priznani vsi priglašeni stroški. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu in glede stroškov postopka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka se je sklicevala na dva razloga iz skupine poslovnih razlogov in sicer na ekonomski razlog zaradi upada naročil od meseca decembra 2000 dalje zaradi gospodarske krize ter na organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, sodišče prve stopnje pa je zavzelo zmotno stališče, da sta si ekonomski in organizacijski razlog v razmerju vzroka in posledice. Zaradi tega ni ugotavljalo ekonomskega razloga, to je zmanjšanega obsega poslovanja in upada naročil. Zato tudi ni ugotovljen neposredni vpliv poslabšanja poslovne situacije na potrebo po tožnikovem delu, saj sodišče glede tega vprašanja ni angažiralo izvedenca ekonomske, finančne ali druge ustrezne stroke. Kljub temu pa je sodišče zaključilo, da je do upada prometa pri toženi stranki prišlo, pri čemer se je sklicevalo zgolj na izpoved predstavnika tožene stranke G.V., ki je trdil, da je tožena stranka v treh mesecih pred odpovedjo tožnikove pogodbe o zaposlitvi delala izgubo, čeprav za to ni podal nobenih dokazov. Iz dodatka pete spremembe sistemizacije tožene stranke tudi izhaja, da je do ukinitve tožnikovega delovnega mesta vodje konstrukcije prišlo že 20. 10. 2009, torej pred zatrjevanim zmanjšanim obsegom poslovanja in upadom naročil od decembra 2009 dalje. Glede na povedano razlog za ukinitev delovnega mesta ni slabše poslovanje v obdobju treh mesec pred odpovedjo, kot to v odpovedi zatrjuje tožena stranka in kar je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Reorganizacija poslovanja tožene stranke se je realizirala preden je prišlo do upada naročil. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede zaposlitve M.P. in primerjave njegovega delovnega mesta s tožnikovim. M.P. se je zaposlil dne 19. 10. 2009, torej le dan pred ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta, zaposlen pa je bil na podlagi razpisa za delovno mesto „konstruktor“. S spremembo akta o sistemizaciji je tožena stranka uvedla novo delovno mesto in na tem delovnem mestu „vodja proizvodnih projektov - strojništvo“ je bil zaposlen M.P.. Tožnikov delovno mesto je bilo ukinjeno 20. 10. 2009, zato poudarja, da se je to dogajalo še pred v odpovedi zatrjevanjem zmanjšanem obsegom poslovanja tožene stranke od decembra 2009 dalje. Opozarja na izpoved priče M.P., ki je izpovedala, da dela za delovno mizo, na kateri je predhodno delal tožnik, na istem računalniku, dela pa na projektih, na katerih je tudi delal tožnik. To dokazuje tudi primopredajni zapisnik. Sodišče povzema izpoved priče G.V., da je tožnik primarno delal na proizvodih, ki so bili razviti pred 10-imi leti, čeprav iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da je delal večinoma na projektih za nove proizvode. Pri toženi stranki je bil zaposlen 9 let in seznanjen z vsemi segmenti dela, izobrazil pa se je tudi na področju projektnega vodenja. Meni, da M.P. dejansko dela na istem delovnem mestu. Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obveznosti delodajalca po 3. odstavku 88. člena ZDR, torej ali je tožena stranka preverila, če bi bilo mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji oziroma ga dokvalificirati ali prekvalificirati. Na izrecno vprašanje sodišča o tem, ali je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe preverjala možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu, je priča G.V. izpovedala, da so to storili znotraj vodstva po posvetu s tehničnim direktorjem R.P. in tožniku neposredno nadrejenim A.Š. in da niso ugotovili te možnosti. Odgovora R.P. in A.Š. pa navedene trditve neposredno izpodbijata, saj je R.P. izpovedal, da tega ni preverjal, A.Š. pa, da s tožnikovo odpovedjo ni imel nič in se s tem v zvezi ni nikoli posvetoval z G.V.. Tožnik je zatrjeval, da bi ga lahko tožena stranka podlagi prekvalifikacije zaposlila na področju prodaje, trženja in marketinga, saj je na tem področju z aktom o sistemizaciji z dne 25. 2. 2010 povečala prodajno osebje za pet novih delovnih mest. Tožnikova prekvalifikacija bi bila minimalna, saj je imel že pred odpovedjo opravljene vse izpite iz magistrskega študija na ... fakulteti - smer trženje in marketing. Poleg tega je tožnik zaradi dolgoletnega dela pri toženi stranki zelo dobro poznal prodajni program. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna zaposlovati delavcev, ki ne izpolnjujejo pogojev za zasedbo posameznega delovnega mesta. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je zaslišalo R.P. in A.Š., ki ju ni predlagala nobena stranka. Tožnik je na to kršitev opozoril ter pojasnil, da gre za kršitev 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR. Sodišče je pojasnilo, da bo razloge o tem, zakaj je izvedlo dokaz z zaslišanjem teh prič, pojasnilo v sami obrazložitvi sodbe, kar pomeni, da v času njihovega zaslišanja ni bilo razlogov za njuno zaslišanje. Sodišče naj bi priči zaslišalo, ker na podlagi izvedenih dokazov niso bile razjasnjene pomembne okoliščine delovnega spora. Tožnik opozarja, da je preiskovalno načelo v individualnih delovnih sporih dopustno le, če sodišče na podlagi vseh dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembne za odločitev. Sodišče v sodbi tudi navaja, da bi lahko tožnik že na samem naroku nasprotoval zaslišanju navedenih prič, vendar je to storil šele kasneje, 20. 1. 2011, v zvezi s čimer tožnik pojasnjuje, da sodišče takrat sploh ni navedlo razlogov. Tožnik je kljub temu pisno ugovarjal še pred glavno obravnavo, na kateri sta bili priči zaslišani. Kljub svojemu sklepu pa bi sodišče lahko izvedbo tega dokaza opustilo, saj na dokazni sklep ni vezano in to kljub temu, da hkrati ni znalo obrazložiti, zakaj bo ti dve priči zaslišalo.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o plačilu nadur v točki II izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v točki III izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da v tem delu pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z zahtevkom za plačilo nadur navaja, da tožniku ni bilo naloženo nobeno dodatno delo ali delo, zaradi katerega bi moral ostati dlje v službi. Sodišče je ugodilo zahtevku, čeprav da tožnik ni znal pojasniti, v katerem obdobju je opravljal nadure, temveč je zgolj ugibal. Tožena stranka je nasprotovala zahtevku, zato je šteti, da je nasprotovala tako temelju kot višini samega zahtevka. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zahtevku ni nasprotovala po višini.

Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta zavrnitev pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi, vendar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obveznosti tožene stranke preveriti možnost, ali je bilo mogoče tožnika zaposliti na drugih delih iz 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR). Zato v tem obsegu ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava. V preostalem, glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 60 nadur, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

K pritožbi tožnika: Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, v skladu s preiskovalnim načelom iz 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1), zaslišalo priči R.P. in A.Š., razloge za njuno zaslišanje pa pojasnilo šele v sodbi in ne že na naroku za glavno obravnavo dne 10. 2. 2011. Po določbi 1. odstavka 34. člena ZDSS-1 lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje ni dolžno takoj ob sprejemu dokaznega sklepa sporočiti strankam razlogov za svojo odločitev, zato ni kršilo določb postopka, ko je razloge za zaslišanje prič po uradni dolžnosti obrazložilo v sodbi.

ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog). Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, če je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali ga kako drugače dokvalificirati in prekvalificirati (3. odst. 88. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo organizacijski razlog, čeprav le ta ni bil naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 3. 2010 (A6), je pa nedvomno povezan z ekonomskim razlogom, na katerega se je sklicevala tožena stranka v odpovedi. Sklicevala se je na občuten upad naročil od decembra 2009 dalje s strani glavnih kupcev na področjih, na katerih je tožnik delal, zaradi splošne gospodarske krize. Ker je tožena stranka v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2010 (A17) med drugim navedla, da je po natančni preučitvi poslovanja tožene stranke, zmanjševanja stroškov in reorganizacije poslovanja sprejela odločitev, da se tožnikov delovno mesto ukine, v 2. točki odgovora na tožbo pa se je sklicevala na to, da se je glede na upad naročil v zadnjih mesecih odločila, da bo izvedla program prestrukturiranja in reorganizacije, je sodišče prve stopnje zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno presojalo po organizacijskem razlogu. Predmet sodne presoje je ugotovitev, ali je podan eden izmed pogojev iz 88. člena ZDR (ekonomski organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlog), iz obvestila o nameravani odpovedi pa je izhajalo, da so ekonomski razlogi pogojevali organizacijske spremembe. Vendar pa dejstvo, da sodišče ni posebej ugotavljalo ekonomskega razloga, temveč zgolj organizacijskega, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj zadošča že ugotovitev enega izmed razlogov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z dodatkom št. 4 k aktu o sistemizaciji delovnih mest dne 24. 8. 2009 (priloga B7) ustanovila novo delovno mesto „vodja razvojnih projektov - strojništvo“ ter na to delovno mesto dne 19. 10. 2009 zaposlila M.P.. Z dodatkom št. 5 k aktu o sistemizaciji delovnih mest z dne 20. 10. 2010 (B8) pa je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto „vodja konstrukcije“ ter ustanovljeno še eno novo delovno mesto „vodja razvojnih projektov - strojništvo“. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno 20. 10. 2009. S tem v zvezi je pomembna izpoved priče G.V., takratnega namestnika direktorja tožene stranke, ki je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi upada poslovanja oziroma zaradi slabšega poslovanja ter odločitve generalnega direktorja, da izpeljejo, kar so imeli začrtano že v planu reorganizacije iz decembra 2009, ki se je začel pripravljati že v septembru 2009 (list. št. 91). Iz navedenega je mogoče povzeti, da je bilo dejansko že 1. 12. 2009, ko je tožena stranka sprejela akt o reorganizaciji podjetja 2010 (B5), jasno, da tožnikovo delovno mesto v letu 2010 ne bo več potrebno. Akt namreč govori o načrtovanih spremembah v organizaciji (ločitev organizacije v tri divizije) ter v zvezi z divizijo oziroma procesom razvoja opozarja na težave pri konstrukcijskem razvoju, ki je sedaj samo „štabna enota“, čeprav mora postati projektni nosilec. V tem kontekstu je torej tudi mogoče razlagati uvedbo dveh novih delovnih mest „vodja razvojnih projektov - strojništvo“, s sočasno z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta „vodja konstrukcije“.

Ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno že 20. 10. 2009, plan pa je predvideval spremembe v organizaciji procesa razvoja, je že 1. 12. 2009 nastal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga v smislu 2. odstavka 81. člena ZDR. Tožena stranka tega dne še ni bila dolžna tožniku redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj rok za odpoved iz poslovnega razloga znaša šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR), vendar pa je bilo že takrat jasno, da bo zaradi nastalega organizacijskega razloga tožena stranka dolžna ravnati v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR ter iskati možnost za zaposlitev tožnika pod drugačnimi pogoji oziroma za dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo. Zato bi morala novo sistemizirano prosto delovno mesto vodje razvojnih projektov - strojništvo, za katero naj bi tožnik izpolnjeval formalne pogoje, ponuditi tožniku, ne pa na tem delovnem mestu dne 14. 12. 2009 zaposliti novega delavca V.M.. Tožnik in V.M. naj bi imela po podatkih v spisu enako stopnjo in vrsto izobrazbe, oba naj bi bila univerzitetna diplomirana inženirja strojništva, zato po oceni sodišča druge stopnje ni bilo razlogov, da tega delovnega mesta tožena stranka ne bi ponudila tožniku v okviru obveznosti, ki jih ima po 3. odstavku 88. člena ZDR. Razlogi, ki jih je glede nezaposlitve tožnika na tem delovnem mestu navajala priča G.V. in sicer, da tožnik ni primeren za tovrstne naloge, niso pravno odločilni, saj bi morala v takem primeru tožena stranka tožniku redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, še preden bi na prostem delovnem mestu zaposlila novega delavca. Le takrat bi bilo mogoče redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljiti s tem, da je tožnikovo delovno mesto ukinjeno (zaradi odločitve generalnega direktorja o prestrukturiranju) ter da tožnika ni mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji. V tem primeru bi namreč tožena stranka lahko dokazovala, da tožnik nima tistih znanj in sposobnosti, ki se zahtevajo za novo sistemizirano delovno mesto. Ne gre tudi spregledati izpovedbe priče G.V., ki je v zvezi s tem, zakaj delovnega mesta projektnega vodje niso ponudili tožniku, izpovedal, da je v tistem trenutku, ko je bilo to delovno mesto odprto, tožnik opravljal svoje naloge in da še noben ni sprejemal sklepov, da bodo njegovo delovno mesto ukinili. Ta izpoved pa je protispisna, saj je bilo takrat, ko se je zaposlil V.M., tožnikovo delovno mesto že ukinjeno. Glede ukinitve tožnikovega delovnega mesta je protispisno izpovedala tudi priča R.P., tožniku nadrejeni delavec, in sicer da so pri toženi stranki po odhodu tožnika spremenili sistemizacijo tako, da delovnega mesta konstruktor pri toženi stranki ni več. Priča je namreč povedala, da je tožnik „dejansko“ delal na delovnem mestu konstruktorja. Ne glede na to, ali je izpoved nanašala na delovno mesto vodje konstrukcije ali konstruktorja, pa iz 4., 5. in tudi 6. dodatka k aktu o sistemizaciji delovnih mest (B9) z dne 25. 2. 2010 izhaja, da je tožena stranka ohranila eno delovno mesto konstruktorja in že pred tožnikovim odhodom ukinila tožnikovo delovno mesto. Tudi sicer je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo, ali je tožnik delal na delovnem mestu konstruktor, saj je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje konstrukcije.

Tožnik je opozoril tudi na to, da je M.P. sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja razvojnih projektov - strojništvo, čeprav je tožena stranka v tistem obdobju objavila razpis za delovno mesto konstruktor. Priča G.V. tega dejstva ni izpodbila, saj je izpovedala, da je bil razpis objavljen dva meseca pred sklenitvijo pogodbe o zaposliti (list. št. 97), kar časovno sovpada z razpisom delovnega mesta konstruktor, ki se je iztekel 5. 7. 2009 (A10). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožena stranka sploh razpisala delovno mesto vodje razvojnih projektov - strojništvo, na katerem se je zaposlil V.M.. V kolikor razpisa ni bilo, ali pa je bil V.M. zaposlen na podlagi razpisa za konstruktorja, za katerega se je zahtevala nižja stopnja izobrazbe - VI. (poleg tega formalno tudi ni bilo takega prostega delovnega mesta, saj je bilo eno sistemizirano delovno mesto konstruktorja že zasedeno), je bilo tožniku onemogočeno, da bi se sploh prijavil na razpis za prosto delovno mesto vodje razvojnih projektov - strojništvo. S tem, ko je tožnik še naprej delal na ukinjenem delovnem mestu, čeprav je bilo jasno, da so nastopili pogoji za uporabo 3. odstavka 88. člena ZDR, tožena stranka pa je ugotovila obstoj ekonomskega razloga (upad prodaje), ko ni več imela prostih sistemiziranih delovnih mest v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR (marca 2010), je nastal pravni položaj, ki ga je mogoče označiti z obidom zakona. Tudi če bi bil ekonomski razlog podan v marcu 2010, je tožena stranka z zaposlitvijo V.M. v decembru 2009 ustvarila situacijo, ko ni bilo več prostih delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnika, zato mu tudi formalno ni bila več dolžna ponuditi delovnega mesta vodje razvojnih projektov - strojništvo. Takšno ravnanje ni dopustno, saj nasprotuje namenu zakona, da se najprej že zaposlenim omogoči ohranitev zaposlitve, preden se na novo zaposluje. Zaposlitev novega delavca torej pomeni prav to, na kar opozarja tožnik, in sicer da sta bila z delavcem B.T., ki je delal kot konstruktor, zamenjana z dvema drugima delavcema (V.M. in M.P.). Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je položaj glede delavca B.T. drugačen, saj je bil on konstruktor, za katerega se je zahtevala VI. strokovne izobrazbe in mu torej tožena stranka ni bila dolžna ponuditi novoustanovljenega delovnega mesta vodje razvojnih projektov strojništvo, za katerega se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe.

Ker je sodišče prve stopnje glede obveznosti tožene stranke iz 3. odstavka 88. člena ZDR izhajalo iz materialnopravno zmotnega stališča, da tožena stranka tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi tožniku, sodba nima pravno odločilnih razlogov glede možnosti zaposlitve tožnika na delovnem mestu vodje razvojnih projektov - strojništvo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo ter v tem delu (točka I izreka) sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v navedeni smeri z ugotovitvijo pogojev za zasedbo novo sistemiziranega delovnega mesta vodje razvojnih projektov - strojništvo ter šele nato presojati pravilnost uporabe 3. odstavka 88. člena ZDR, glede na predstavljena stališča pritožbenega sodišča. V kolikor se bo izkazalo, da je tožnik za to delovno mesto izpolnjeval pogoje, na kar kažejo podatki v spisu, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Zato bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o reparacijskem in odškodninskem zahtevku (118. člena ZDR). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje tudi odločilo o stroških postopka, ki se nanašajo na spor glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bilo doslej pravilno odločeno le o stroških postopka, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek za plačilo nadur.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev glede obveznosti tožene stranke iz 3. odstavka 88. člena ZDR niti okoliščin, ki vplivajo na določitev odškodnine iz 118. člena ZDR, v kolikor je bila redna odpoved iz poslovnega razloga nezakonita. To pomeni, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona.

K pritožbi tožene stranke: Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil 60 nadur zaradi obveznosti, ki jih je imel v mesecu februarju in marcu 2009 pri projektu P.. Svojo odločitev je oprlo na prepričljivo izpoved tožnika, ki je pojasnil, da je bilo treba izdelati večje število kosov za testiranje P. v Avstriji in je bilo potrebno popoldne ostajati na delu. Tudi iz evidence tožene stranke (A9) izhaja, da je tožnik opravil 60 ur preko polnega delovnega časa. Ker je ugotovljeno, da je bilo delo dejansko opravljeno, ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku nadurnega dela ni odredila v smislu določbe 2. odstavka 143. člena ZDR. Tožena stranka tudi ni argumentirano nasprotovala višini tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik utemeljil s plačilnimi listami za obdobje od septembra 2009 do februarja 2010 (A14), iz katerih izhaja višina tožnikove bruto urne postavke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugodilo tožbenemu zahtevku, v skladu z določbo 42. člena ZDR, ki določa plačilo za delo, in 4. alinejo 1. odstavka 47. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Uradni list RS, št. 108/2005), ki določa, da delavcem za nadurno delo pripada dodatek v višini 50 % osnovne plače oziroma urne postavke. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Odgovora strank na pritožbo nista v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.