Jedro

Vloga tožeče stranke, s katero zaradi spremenjenih razmer tekom pravdnega postopka zahteva preživnino v višjem znesku kot v tožbi in sicer od trenutka, ko so se razmere spremenile, kar je časovno po vložitvi tožbe in pred vložitvijo takšne vloge, pomeni zgolj povečanje že postavljenega in obstoječega zahtevka za določitev preživnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna od 1.11.2005 do 31.8.2006 za preživljanje mladoletne hčerke L. B. prispevati dodatnih 10.000,00 SIT (kar sedaj predstavlja 41,73 EUR) mesečne preživnine ter je zato dolžna plačati 1.021.492,00 SIT (kar sedaj predstavlja 4.262,61 EUR) razlike med že poravnano in sodno določeno preživnino od 1.9.2003 do 31.3.2007. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna prispevati za preživljanje mladoletne hčerke L. B. od 1.9.2003 do 1.11.2003 mesečno preživnino v višini 47.000,00 SIT, od 1.11.2003 do 31.3.2004 prav takšen znesek namesto preživnine, dogovorjene z Dogovorom o preživnini številka ... z dne 12.11.2003, sklenjenim pri Centru za socialno delo C. Od 1.4.2004 do 31.8.2006 je dolžan plačati na 50.000,00 SIT zvišano preživnino, od 1.9.2006 dalje pa na znesek 60.000,00 SIT oziroma od 1.1.2007 250,38 EUR zvišano preživnino. Tako je toženec dolžan plačati razliko med že poravnano in sodno določeno preživnino od 1.9.2003 do 31.3.2007 v znesku 921.492,00 SIT oziroma 3.845,32 EUR. Zahtevek za zvišanje preživnine od 1.11.2005 dalje na 70.000,00 SIT in od 1.9.2006 dalje za razliko nad 60.000 SIT mesečno je zavrnilo, tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine za 2.000,00 SIT mesečno od 1.4.2004 do 1.11.2005 pa je zavrglo. Določilo je rok za plačilo v bodoče dospelih preživninskih obrokov in odločilo, da se bo preživnina usklajevala z indeksom rasti cen življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, da je toženec preživnino dolžan plačevati na račun tožeče stranke ter o njegovi obveznosti plačati zakonske zamudne obresti v primeru zamude pri plačilu mesečne preživnine. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper takšno sodbo prvostopnega sodišča sta se pritožili obe pravdni stranki, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določila 131.c člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku nad 50.000,00 SIT za obdobje od 1.11.2005 do 1.9.2006. Tožba je bila namreč vložena 18.11.2004, medtem ko je bil s pripravljalno vlogo z dne 28.8.2006 tožbeni zahtevek zvišan, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zvišan tožbeni zahtevek ter povečane potrebe otroka od 1.11.2005 dalje in ne šele od 1.9.2006, kot je to napačno storilo. Meni tudi, da sta bila 123. člen in 129. člen ZZZDR pri določitvi višine preživnine zmotno uporabljena. Sodišče prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da so premoženjske razmere toženca bistveno ugodnejše, je nepravilno porazdelilo preživninsko obveznost med pravdni stranki, saj je več kot 50 % bremena preživljanja skupnega otroka še vedno na strani tožnice, ki ima bistveno nižje dohodke. Poleg tega je potrebno upoštevati, da toženec nima skrbi za nego, vzgojo in varstvo otroka, zato bi moral nositi več stroškov preživljanja. Osebni dogodki toženca so kar dvakrat višji od tožničinih, poleg tega toženec dobiva povrnjene prevozne stroške in prejema dodatek za ločeno življenje, prehrano in bivanje, dodatno zasluži in je lastnik nepremičnin v B. in v L. Prvostopno sodišče je tožencu neutemeljeno verjelo, da se izobražuje in ima stroške za šolnino, saj je toženec to omenil prvič šele na glavni obravnavi, tega pa ni izkazal z nobeno listino. Enako velja za stroške bivanja v L. in B. Tožnica še dodatno navaja stroške za počitnice, za prostovoljno zdravstveno zavarovanje, stanovanjsko zavarovanje, sindikalno članarino ter vzdrževanje in zavarovanje avtomobila ter opredeli višino teh stroškov. Glede na to, da je tožnica uspela s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka, bi bilo pravično, da ji toženec povrne pravdne stroške v celoti oziroma vsaj njihov sorazmeren del. Toženec pa nasprotuje prisodilnemu delu sodbe, ko je preživnina za obdobje od 1.9.2003 do 1.11.2005 prisojena v znesku nad 38.500,00 SIT mesečno ter od 1.11.2005 dalje nad mesečnim zneskom 44.000,00 SIT in v pritožbi navaja, da zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. odstavku izreka. Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je preimenovalo pravdni stranki bistveno kršilo pravila postopka ter da bi se moralo, ker ne obstoji dogovor pravdnih strank o določitvi pristojnosti, izreči za krajevno nepristojno, glede na to, da je toženec podal ugovor, ki ga sodišče ni sprejelo. Po mnenju pritožbe so za odločitev o preživnini pomembni podatki o premoženjskem stanju toženca in o potrebah otroka na dan prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank, ob upoštevanju spremenjenih okoliščin za razvoj otroka. Tožencu so se izdatki in stroški ob prenehanju skupnosti povečali, česar sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Tožencu so bile tudi kršene temeljne pravice pravdnega postopka glede enakosti pred zakonom, saj pravdni stranki nista bili obravnavani enakopravno. Na strani tožnice je bila namreč upoštevana solidarnost in njena večja obveznost pri plačevanju stroškov bivanja v skupnosti, ker imajo drugi člani slabše dohodke, prav tako je pri delitvi obveznosti plačila stroškov bivanja vštet otrok, ki je brez dohodkov. Nasprotno pa je sodišče prve stopnje stroške vzdrževanja toženčeve hiše v B. prepolovilo in menilo, da jih mora delno nositi tudi njegova izvenzakonska partnerka, ki pa ni lastnica nepremičnine, zato ne more kriti stroškov investicijskega vzdrževanja. V gospodinjstvu tožnice ni potrebe po investicijah v stanovanje, saj ga imajo le v najemu. Tožnica tudi ni v celoti izkazala bivalnih stroškov v višini 120.000,00 SIT, prvostopno sodišče pa tega tudi ni preverilo. Glede na to, da v tem stanovanju živi 8 ljudi in pes, na otroka pravdnih strank po ugotovitvah sodišča odpade večji del stroškov kot na odrasle družinske člane. Napačna in nepopolna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ostalo odločeno le še o zahtevku za plačilo preživnine za mesec september in oktober 2003 ter o zahtevkih za zvišanje preživnine. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici glede stroškov vrtca, pri tem pa ni odštelo stroškov varstva otroka pri tožničini materi, ki niso več potrebni. Ugotovljeni stroški plenic in še stroški, ki so pretirani s strani tožnice, so prišteti k ostalim stroškom, ni pa upoštevan odbitek stroškov, ki niso več potrebni. Tu se je pokazala neenakost in arbitrarnost ter postavljanje tožnice v privilegiran položaj, saj je bila tožnica pripravnica na sodišču prve stopnje in je bila razpravljajoča sodnica njena mentorica, med njima pa so očitno še vedno trdne vezi. V nasprotju s samim seboj so tudi zaključki izpodbijane sodbe, da stroški preživljanja otroka znašajo 95.000,00 SIT, saj po ugotovitvah prvostopnega sodišča ti stroški ne presegajo 87.000,00 SIT. V prejšnjem sojenju je bila višina teh stroškov ugotovljena drugače in takrat so bila dejstva bolj sveža in lažje ocenljiva. Sodišče prve stopnje preživnino posplošilo in ni v zadostni meri preverilo izdatkov za otroka, saj je ta dejstva ugotavljalo le na podlagi stroškov za vrtec in nekaj računih, ki ne pokažejo, za kaj je bil denar porabljen. Poleg tega ni upoštevalo otroškega dodatka in dejstva, da je tožnica lastnica stanovanja v L., plačo toženca pa je v novem postopku ugotovilo v bruto znesku.

Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca in nasprotovala pritožbenim navedbam kot neutemeljenim.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Konkretni postopek je tekel na podlagi tožbe na razvezo zakonske zveze, ki jo je vložil A. B. ter nasprotne tožbe prav tako na razvezo zakonske zveze ter na dodelitev skupnega otroka in določitev preživnine zanj, ki jo je vložila H. M. B. V prvem postopku je bil zato A. B. imenovan kot tožeča stranka po tožbi oziroma kot tožena stranka po nasprotni tožbi, H. M. B. pa kot tožena stranka po tožbi ter po nasprotni tožbi tožeča stranka. V ponovljenem postopku, kjer je predmet odločanja le še del zahtevka iz nasprotne tožbe, medtem ko je bilo o celotnem zahtevku iz tožbe že pravnomočno odločeno, je ustrezno poimenovanje strank v izpodbijani sodbi in sicer H. M. B., ki je vložila nasprotno tožbo in v njej zahtevala določitev preživnine, kot tožeče stranke in A. B. kot tožene stranke. Drugačno stališče toženca tako ni utemeljeno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženca glede krajevne pristojnosti prvostopnega sodišča za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe zoper toženca, ki ima prebivališče izven območja tega sodišča. Za odločanje o njegovi tožbi je bilo sodišče prve stopnje krajevno pristojno odločati glede na določila 47. člena ZPP o splošni krajevni pristojnosti, nasprotna stranka pa je na podlagi 183. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje (pred koncem glavne obravnave) vložila nasprotno tožbo, o kateri bilo pristojno odločiti sodišče prve stopnje, pred katerim je že tekel pravdni postopek za razvezo zakonske zveze, saj je stvarno pristojno za odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok. Poleg tega mora biti v zakonskem sporu, kjer je zahtevana razveza zakonske zveze pravdnih strank, ki imata skupne otroke, odločeno hkrati tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroci in senat o tem odloči tudi, če ni postavljen ustrezen zahtevek (II. odstavek 421. člena ZPP). V skladu s 50. členom ZPP pa je v sporih za zakonito preživljanje poleg splošne krajevne pristojnosti določena tudi pristojnost sodišča, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče, ki je v konkretnem primeru tudi na območju prvostopnega sodišča. O neobstoju s strani toženca zatrjevanih izločitvenih razlogov na strani razpravljajoče sodnice sodišča prve stopnje, ki jih toženec ponovi v pritožbi, je bilo že odloženo in sicer je predsednik sodišča prve stopnje s sklepom z dne 20.11.2006 predloga za izločitev kot neutemeljen zavrnil. Sodišče prve stopnje kot stvarno in krajevno pristojno sodišče v obravnavani zadevi se je pri svojem odločanju o preživljanju skupnega otroka pravdnih strank, kar je še edino predmet tega ponovljenega postopka, oprlo na pravilno materialnopravno podlago, ki jo predstavljajo tudi določila 123. člena, 129. in 129.a člena ZZZDR. V skladu z njimi so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti oziroma po polnoletnosti, če se otrok redno šola, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Preživnina pa se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

Predmet odločanja v novem postopku je bil zahtevek zaradi določitve oziroma zvišanja preživnine za skupnega otroka pravdnih strank (mladoletne L. B., rojene 27.8.2002) v višini 47.000,00 SIT za obdobje od 1.9.2003 do 31.3.2004, v višini 50.000,00 SIT za obdobje od 1.4.2004 do 31.10.2005 (glede na že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek v višini 2.000,00 SIT) ter v višini 70.000,00 SIT za obdobje od 1.11.2005 dalje. Takšen obseg odločanja sodišča prve stopnje izhaja tako iz izreka izpodbijane sodbe kot tudi iz njenih razlogov na 11. strani sodbe (drugi odstavek). V obrazložitvi na 9 strani sodbe je tako očitno pomotoma zapisano, da je ostalo neodločeno le še o zahtevku za september in oktober 2003 ter o zahtevkih za zvišanje preživnine, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, obseg odločanja katerega je bil pravilen.

Sodišče prve stopnje je opravilo zelo obsežen in natančen dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem življenjskih potreb otroka ter na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov (izpovedbe tožnice in predloženih listin) sprejelo dejanske zaključke o stroških bivanja, toaletnih potrebščin, hrane, oblačil, obutve, razvedrila, izobraževanja in varstva otroka, s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja.

Potrebe upravičenke do preživnine (otroka) so v izpodbijani sodbi ugotovljene za vso obdobje, za katerega se zahteva določitev preživnine, torej od septembra 2003 pa do novembra 2005, ko je začela obiskovati vrtec ter nato v obdobju od njenega vstopa v vrtec do zadnjega naroka za glavno obravnavo. Pri tem ne drži očitek toženca, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je z nastankom stroškov plačila za vrtec odpadel strošek varstva otroka pri tožničini materi. Na 15 strani sodbe (prvi odstavek) je namreč izrecno navedeno, da „ so se potrebe otroka v novembru 2005 spremenile in sicer se je namesto izdatka za domače varstvo pojavil izdatek za oskrbnino v vrtcu“. Prav tako je prvostopno sodišče, kot izhaja iz 13 strani (zadnji stavek drugega odstavka) in 15 strani (prvi odstavek) obrazložitve, izdatek za plenice upoštevalo le v obdobju otrokove dejanske uporabe plenic, kar je po neprerekanih ugotovitvah sodišča do njenega vstopa v vrtec. Izdatki za plenice v mesečnem znesku od 10.000,00 SIT do 12.000,00 SIT v prvem letu starosti in 7.000,00 SIT mesečno pri starosti dveh let niso ocenjeni previsoko, kot to zmotno meni toženec, ki s svojimi v tem delu povsem pavšalnimi trditvami o previsoko ocenjenih stroških, ne more izpodbiti prepričljivih in natančno obrazloženih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o realnosti takšne višine stroškov za pokritje teh začasnih potreb otroka.

Glede na to, da toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da so stroški bivanja otroka in tožnice v stanovanju, ki ga imajo v najemu tožničini starši, nižji od 120.000,00 SIT mesečno, kot je to izpovedala tožnica, ni razloga, da sodišče prve stopnje tožničini izpovedbi v tem delu ne bi sledilo. Njena izpovedba je povsem prepričljiva in naveden znesek stroškov bivanja 8-članske družine v približno 120 m2 velikem stanovanju zelo realen. Ti stroški se, kot je razvidno iz razlogov sodbe, nanašajo na stroške najemnine, elektrike, ogrevanja, vode, kanalščine, plina, čiščenja skupnih prostorov in podobno. Ne gre torej za stroške investicij v stanovanje, ampak za redne mesečne stroške v zvezi z uporabo stanovanja, zato niso utemeljeni očitki toženca, da upoštevaje dejstvo, da gre za najeto stanovanje, da teh stroškov ni oziroma so nižji. Pritrditi je tudi prvostopnemu sodišču, da del stroškov bivanja odpade tudi na otroka in tvori njegove življenjske potrebe. Strinjati se je potrebno s pojasnilom sodišča prve stopnje, da stroški bivanja, ki jih je zatrjevala tožnica oziroma del stroškov, ki odpade na tožnico in otroka (34.000,00 SIT oziroma 40.000,00 SIT) predstavlja minimalne stroške bivanja dveh oseb oziroma so ti stroški tako nizki ravno iz razloga bivanja večjega števila oseb v enem stanovanju, saj bi bili mesečni bivalni stroški bistveno višji, če bi živeli v svojem gospodinjstvu. Prav tako iz navedenih razlogov v tem delu ni upravičen pritožbeni očitek toženca o neenakem obravnavanju pravdnih strank, saj je prvostopno sodišče verjelo tudi izpovedbi toženca, da stroški vzdrževanja in bivanja v stanovanjski hiši v B. ..., B., znašajo približno 70.000 SIT oziroma 80.000,00 SIT. Glede na pritožbeno neizpodbijano dejstvo, da poleg toženca na tem naslovu prebiva tudi njegova izvenzakonska partnerka, ki je zaposlena ter da ima tam prebivališče prijavljeno tudi njegova mati, je pravilen zaključek, da vsi stroški (tudi bivanja) ne odpadejo na toženca. Teh stroškov toženec pred sodiščem prve stopnje ni razmejil na stroške vzdrževanja in redne stroške, ki nastanejo z uporabo nepremičnine, zato ne more biti uspešen s pritožbeno navedbo, da njegova izvenzakonska partnerka ne more nositi stroškov inevsticijskega vzdrževanja.

V izpodbijani sodbi so stroški življenjskih potreb otroka zelo natančno ugotovljeni in sicer tako, da je ugotovljena mesečna višina posamezne vrste stroškov upravičenke do preživnine iz 129.a člena ZZZDR ter obrazložena tudi podlaga za posamezne dejanske ugotovitve v smislu dokazne ocene izvedenih dokazov, ki so bili podlaga za zaključke o pravno relevantnih dejanskih okoliščinah življenjskih potreb otroka. Na podlagi takšnih ugotovitev o mesečnem povprečju posameznih vrst stroškov je sodišče prve stopnje ocenilo stroške otrokovih življenjskih potreb v obdobju od septembra 2003 do novembra 2005 (vključitev v vrtec) na 95.000,00 SIT, nato pa v znesku 125.000,00 SIT mesečno, saj so stroški varstva otroka višji, poleg tega so dodatno nastali tudi stroški izobraževanja in razvedrila (tečaj angleščine in plesa, obiski predstav v okviru vrtca), kar ni pritožbeno izpodbijano. Glede na materialne in pridobitne zmožnosti obeh pravdnih strank, predvsem pa toženca, katerega materialni položaj je zelo ugoden in odstopa od povprečja, se sodišče druge stopnje povsem strinja z ocenjeno višino stroškov preživninske upravičenke, saj se njen standard zaradi razveze staršev ne sme bistveno znižati. Višina stroškov je predmet ocene sodišča in ne predstavlja natančnega matematičnega izračuna, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženca v tej smeri.

V preostalem delu je pritožba toženca glede ugotovljene višine stroškov, potrebnih za preživljanje otroka, neobrazložena, zato poseben odgovor sodišča druge stopnje ni potreben.

Sodišče prve stopnje je za vso relevantno obdobje, na katerega se nanaša preživninski zahtevek, ugotavljalo tudi materialne in pridobitne zmožnosti toženca, kot mu to nalaga 129. člen ZZZDR. Tako je v razlogih sodbe ugotovljena višina njegove plače od septembra 2003 do aprila 2004 (mesečno povprečno 279.000,00 SIT neto), od maja 2004 do 14. decembra 2004 v višini 366.000,00 SIT mesečno (prav tako v neto znesku), od 15. decembra 2004 do junija 2006 je njegova mesečna neto plača v povprečju znašala približno 450.000,00 SIT, neto zneski njegove mesečne plače v nadaljnjih mesecih pa so bili naslednji: 339.000,00 SIT julija 2006, 338.000,00 SIT avgusta 2006, 388.000,00 SIT septembra 2006, 377.000,00 SIT oktobra 2006, 378.000,00 SIT novembra 2006, 1.608,00 EUR decembra 2006, 1.630,00 EUR januarja 2007 in 1.767,00 EUR februarja 2007. Tako ne drži pritožbena navedba toženca, da je sodišče prve stopnje njegove dohodke upoštevalo v bruto zneskih, saj iz razlogov sodbe na 15 in 16 strani izhaja drugače, torej mesečni dohodki v neto zneskih, iz podatkov v spisu pa izhaja, da so nekateri toženčevi delodajalci sodišču posredovali podatke le o toženčevi neto plači. Za to celotno obdobje so ugotovljeni tudi toženčevi drugi dohodki (dodatek za ločeno življenje, prehrano in bivanje v višini 69.735,00 SIT oziroma 291,00 EUR mesečno ter njegov zaslužek s pogodbenim delom poravnalca ODT). Prav tako je v tem obdobju ugotovljena in upoštevna preživninska obveznost toženca do mld. hčerke E. B., ki se je iz zneska 21.240,00 SIT dvignila na 26.179,00 SIT. Toženčevi dohodki so torej upoštevani v njihovi mesečni višini tekom celotnega obravnavanega časovnega obdobja, medtem ko je sodišče prve stopnje toženčeve stroške (najemnina, drugi stroški bivanja, hrana, ...) upoštevalo v višini, ki jo je podal toženec v svoji izpovedbi na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede na takratno stanje in so gotovo višji kot so bili pred tem (od leta 2003), kar pa je tožencu v korist, zato ni utemeljen njegov očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da so se mu od prenehanja življenjske skupnosti stroški in izdatki povečali.

Za celotno obdobje, za katero je z izpodbijano sodbo določena preživnina, so torej ugotovljene potrebe otroka in materialne sposobnosti njegovih staršev, pri tem pa upoštevano, da toženka za otroka prejema otroški dodatek v višini 4.000,00 SIT ter da je lastnica stanovanja v velikosti 65 m2 (razlogi sodbe v drugem in tretjem odstavku na 15 strani), medtem ko ima toženec, česar v pritožbi ne zanika, v lasti hišo s pripadajočim zemljiščem v B. ter tudi parcelo v L. v velikost 268 m2. Glede pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o stroških toženca z dodatnim izobraževanjem, je pojasniti, da je sodišče prve stopnje v tem delu sicer sledilo izpovedbi toženca o tem, da ima izdatke tudi v zvezi s svojim izobraževanjem, ki je podrta z listinskimi dokazi pod prilogo ..., vendar kot izhaja iz obrazložitve (prvi odstavek na ... strani) teh stroškov pravilno ni upoštevalo v smislu njegove manjše možnosti prispevati k preživljanju otroka.

Upoštevaje takšne dejanske zaključke prvostopnega sodišča, ki jih pritožbi ne uspeta izpodbiti, je sodišče prve stopnje glede na vse te okoliščine o potrebah otroka ter materialnih in pridobitnih zmožnostih obeh pravdnih strank in ob pravilni uporabi materialnega prava določilo preživnino v ustrezni višini. Za obdobje od 1.9.2003 do 31.3.2004 je prisojena mesečna preživnina v višini 47.000,00 SIT, kolikor je bilo zahtevano, po 1.4.2004, ko so se dohodki toženca povečali, kar so spremenjene okoliščine, ki upravičujejo določitev preživnine v višjem znesku (132. člen ZZZDR), pa v višini 50.000,00 SIT, kar je do 31.10.2005 prav tako celotni tožbeni zahtevek, o katerem v tej zadevi še ni bilo odločeno, zato je v tem delu relevantna le zahteva toženca po znižanju preživnine (na znesek 38.500,00 SIT mesečno), ki pa ni utemeljena. Glede na ugotovljene premoženjske razmere toženca, ki so zelo ugodne, je le ta sposoben plačati preživnino v takšni višini, ki tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne ogroža njegovega preživljanja. Enako velja za preživnino v višini 60.000,00 SIT mesečno, ki jo je v skladu z odločitvijo prvostopnega sodišča, toženec dolžan za preživljanje otroka plačevati od 1.9.2006 dalje in ki iz zgoraj že navedenih razlogov ni previsoko odmerjena, kot to zmotno meni toženec. Ta višina ustreza zvišanim potrebam na strani otroka zaradi njegovega vstopa v vrtec (z novembrom 2005) ter plačevanja oskrbnine v višini od 35.000,00 SIT do 39.000,00 SIT na mesece (namesto varstva na domu, ki je znašalo 13.000,00 SIT) in prostočasnih dejavnosti ter je še vedno takšna, da jo bo toženec glede na višino svojih dohodkov zmožen plačevati poleg stroškov lastnega preživljanja. Ker ima toženec poleg obveznosti prispevati k preživljanju otroka, določitev preživnine kateremu je predmet te pravde, še preživninsko obveznost do mladoletne hčerke E. B. ter ima zaradi zaposlitve v L., kjer v najetem stanovanju živi med delovnim delom tedna, medtem ko v času dela prostih dni prebiva v lastni hiši v Bogojini, večje stroške preživljanja, po mnenju sodišča druge stopnje ni podlage za zvišanje preživnine, kot to zahteva tožnica.

Pritrditi pa je tožnici, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe določila 131.c člena ZZZDR napačno ni prisodilo zvišane preživnine (v višini 60.000,00 SIT) v obdobju od 1.11.2005, ko je prišlo do zvišanja otrokovih potreb in je tožnica od tega datuma tudi zahtevala višjo preživnino, do 31.8.2006, z razlago, da je tožnica zvišanje preživnine zahtevala šele z vlogo, vloženo dne 28.8.2006 in da sodišče, ker se lahko preživnina zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino, ni moglo upoštevati zvišanih potreb otroka za nazaj. 131.c člen ZZZDR namreč določa, da se lahko preživnina zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino in v konkretnem primeru je bila nasprotna tožba, s katero je bila zahtevana določitev preživnine, vložena 18.11.2004, tožba na razvezo zakonske zveze, na podlagi katere mora sodišče v zakonskem sporu odločiti tudi o preživljanju skupnih otrok tudi, če ni bil postavljen ustrezen zahtevek (II. odstavek 421. člena ZPP), pa že 1.9.2003. O preživnini otroka je bilo tako sodišče dolžno odločiti že od trenutka, ko je bila vložena razvezna tožba, kot je to pravilno storilo. Pripravljalna vloga tožnice, s katero je tožnica zahtevala preživnino v višjem znesku (70.000,00 SIT) od 1.11.2005, ko so nastopile spremenjene razmere, pomeni zgolj povečanje že postavljenega in torej obstoječega zahtevka za določitev preživnine, kar je povsem v skladu z določili 184. člena (in naslednjih) ZPP o spremembi tožbe, v obravnavanje katere se je toženec brez nasprotovanja tudi spustil. Pritožba tožnice je tako v tem delu delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo vsa relevantna dejstva, ob pravilni uporabi zgoraj citiranih določb ZZZDR in ZPP spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je toženec dolžan tudi za obdobje od 1.11.2005 do 31.8.2006 plačati preživnino v višini 60.000,00 SIT (in ne 50.000,00 SIT). Toženec je dolžan za to obdobje tako plačati dodatnih 100.000,00 SIT, tako da njegova obveznost od 1.9.2003 do 31.3.2007 (prvostopna sodba izdana 12.4.2007) upoštevaje delna plačila preživnine v višini, ki izhaja iz izpodbijane sodbe in pritožbeno ni sporna, iz naslova preživnine skupaj znaša 1,021.492,00 SIT oziroma 4.262,61 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

V preostalem delu je pritožba tožnice neutemeljena, v celoti pa pritožba toženca, zato ju je potrebno zavrniti in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno potrditi (353. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje se namreč strinja tudi s stroškovno odločitvijo prvostopnega sodišča, ki temelji na 413. členu ZPP, v skladu s katerim v postopkih v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki odloči senat o stroških postopka po prostem preudarku. Razlogi sodišča prve stopnje o enaki pomembnosti rešitve razmerij med zakoncema in v zvezi z njunim skupnim otrokom za obe pravdni stranki ter o tem, da so stroški sodnih taks (za tožbo in nasprotno tožbo ter za pritožbe) enakomerno nastali obema strankama, dajejo podlago za odločitev,da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Zahteva tožnice, da ji toženec povrne te stroške, ni utemeljena tudi zato, ker glede na zgoraj že citirano določilo II. odstavka 421. člena ZPP vložitev nasprotne tožbe in z njo povezani stroški niti ni bila potrebna.

Iz teh razlogov tožnica sama nosi tudi stroške v zvezi s pritožbo, medtem, ko izrek o pritožbenih stroških toženca, ki le teh ni priglasil, ni potreben.

Za izpodbijanje zavrnilnega dela (3. odstavek izreka) sodbe sodišča prve stopnje pa toženec, v korist katerega je takšna odločitev, nima pravnega interesa, zato takšna njegova pritožbena navedba ni upoštevna.