Jedro

Prejemanje nadomestila za brezposelne, ki ga je tožnik prejemal v času, ko je bil vpisan v register zasebnih raziskovalcev, ni novo dejstvo v smislu 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86 za obnovo postopka tožnikovega vpisa v register zasebnih raziskovalcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.8.1999, s katero je ta zavrgla tožnikovo vlogo, ki je bila v upravnem postopku obravnavana kot predlog za obnovo postopka zoper odločbo tožene stranke z dne 23.4.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnik vpiše v register zasebnih raziskovalcev z dnem 20.3.1996. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da obnovo postopka v skladu z 249. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) lahko predlaga stranka, organ, ki izda odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko izvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Obnovo postopka je mogoče predlagati le v okviru subjektivnega in objektivnega roka, določenega v 252. členu ZUP/86. V obravnavanem primeru je tožnik predlagal obnovo postopka vpisa v register zasebnih raziskovalcev na podlagi novih dejstev in dokazov, torej na podlagi 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Tožnik kot novo dejstvo navaja okoliščino, da je v času vpisa v register zasebnih raziskovalcev prejemal denarno nadomestilo zaradi brezposelnosti, zaradi česar tožena stranka ne bi smela izdati odločbe o vpisu v register, ker se oba statusa zakonsko izključujeta. Navedena okoliščina (prejemanje denarnega nadomestila za brezposelnost) pa za tožnika ni novo dejstvo, saj mu je bilo po lastnih navedbah denarno nadomestilo priznano z Odločbo Zavoda za zaposlovanje z dne 29.2.1996, torej še pred izdajo odločbe o vpisu v register zasebnih raziskovalcev in ga je prejemal v času od 1.2.1996 do 31.10.1996. Zasebni raziskovalec se vpiše v register na podlagi priglasitve za vpis. V skladu z določbo 10. člena Pravilnika o postopku in pogojih posameznikov, ki opravljajo raziskovalno dejavnost kot zasebniki, v register zasebnih raziskovalcev (Uradni list RS, št. 30/92, 46/93, Pravilnik) se postopek vpisa začne s pismeno vlogo. V vlogi mora priglasitelj navesti podatke in predložiti dokazila, določena v 11. členu Pravilnika. Očitno je, da je tožnik ob priglasitvi izkazal vse pogoje za vpis v register zasebnih raziskovalcev, saj mu je bila izdana pozitivna odločba. Ker pa tožnik takrat v postopku ni navedel, da prejema denarno nadomestilo zaradi brezposelnosti, pa na podlagi navedene okoliščine ne more predlagati obnove postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. Novo dejstvo tudi ni okoliščina, da je tožnik na podlagi sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 269/98, zvedel, da je po določbah ZUP mogoče dokončne odločbe odpraviti le s pomočjo izrednih pravnih sredstev, zato je v roku enega meseca po prejemu navedene sodbe vložil predlog za obnovo postopka. Vprašanje odprave dokončnih upravnih odločb je pravno vprašanje, nepoznavanje prava pa ni razlog za obnovo postopka, saj velja pravilo, da nepoznavanje prava gre v škodo stranki. Tožena stranka je tožnikovo zahtevo za obnovo postopka zavrgla z odločbo, ker je bila zahteva vložena prepozno. Po določbi 2. odstavka 256. člena ZUP/86 pa organ, če ugotovi, da je predlog prepozen, da ga je podala neupravičena oseba ter da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, zavrže s sklepom.

Čeprav torej tožena stranka ni postopala v skladu z navedeno določbo, pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče prve stopnje spustilo v procesno obravnavanje vprašanja pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka, medtem ko po vsebini tožbe sploh ni obravnavalo. V obravnavanem upravnem sporu so bistvene tri odločbe in sicer dve odločbi tožene stranke in sicer odločba z dne 23.4.1996, s katero je bil tožnik vpisan v register zasebnih raziskovalcev, odločba z dne 14.4.1997, s katero je bil tožnik izbrisan iz tega registra in Odločba Republiškega Zavoda za zaposlovanje, OE M. z dne 29.2.1996, s katero je bilo tožniku priznano denarno nadomestilo med brezposelnostjo ki se mu je izplačevalo za čas od 1.2.1996 do 31.10.1996. Zanemariti pa tudi ni vloge tožnika Republiškemu Zavodu za zaposlovanje, OE M., z dne 18.3.1996, za izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku. Da sta bila, tako vpis v register kot izbris iz registra zasebnih raziskovalcev tožene stranke, opravljena nepravilno in nezakonito ter da se oba statusa zakonsko izključujeta, je zvedel šele kasneje (na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča iz Ljubljane in sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, ki jo je prejel dne 24.6.1999). Zato želi s predlogom za uvedbo obnove postopka dokazati, da je tožena stranka ravnala nezakonito, da sam toženi stranki ni ničesar zamolčal ter da je bil očitek sodišča tožniku v izpodbijani sodbi, da nepoznavanje prava ne izključuje odgovornosti, popolnoma odveč in neutemeljen. Utemeljenost vložitve predloga za uvedbo obnove postopka se kaže tudi v tem, ker bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti opraviti izbris tožnika iz registra zasebnih raziskovalcev. Tožena stranka ni opravila izbrisa iz registra po uradni dolžnosti, ampak ga je na podlagi podatka o zaposlitvi z odločbo z dne 14.4.1997, izbrisala z dnem 1.10.1996 iz registra zasebnih raziskovalcev, medtem ko o obeh statusih, ki se izključujeta in o spremenjenih razmerah, tožena stranka noče ničesar slišati. Plačeval je prispevke in davke, skupaj z nadomestilom ter dohodnino po letni prijavi, zato bi bilo nesmiselno, če bi plačeval ustrezne dajatve še iz naslova spornega statusa zasebnega raziskovalca. Sodišče prve stopnje o nezakonitem vpisu in izbrisu iz registra zasebnih raziskovalcev, o izključitvi obeh statusov ne pove ničesar v izpodbijani sodbi in zato le-te v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Zato je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ker je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo in so bile v upravnem sporu bistveno kršene določbe postopka, tožnik predlaga da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov o okoliščinah, pomembnih za odločitev, in da je ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je namreč tožniku pravilno pojasnilo, da dejstvo, ki ga v obravnavani zadevi uveljavlja kot novo dejstvo, torej prejemanje nadomestila za brezposelne v času, ko je bil vpisan v register zasebnih raziskovalcev, ni novo dejstvo v smislu 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86, kot to zmotno meni tožnik. Tožnik je bil, kot izhaja iz predloženih spisov, vpisan v register zasebnih raziskovalcev na podlagi lastne vloge z dne 9.2.1996 in mu je bila o tem izdana odločba z dne 23.4.1996. Če je tožnik takrat že prejemal nadomestilo za brezposelne, kar po njegovem zatrjevanju izključuje status zasebnega raziskovalca, in se zato z vpisom v register zasebnih raziskovalcev ni strinjal, kot navaja v svojem predlogu za obnovo postopka, bi lahko sprožil, v skladu s pravnim poukom na odločbi, v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe, upravni spor. Prav tako bi lahko sprožil upravni spor zoper odločbo o izbrisu iz registra zasebnih raziskovalcev z dne 14.4.1997, če se ni strinjal z datumom izbrisa (1.10.1996) iz registra zasebnih raziskovalcev.

Tožnik pa je vložil predlog za obnovo postopka na podlagi navedene okoliščine, ki mu je bila znana že v času vročitve odločbe o vpisu v register zasebnih raziskovalcev in prav tako v času vročitve odločbe o izbrisu iz tega registra. Zato sta po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 256. člena ZUP/86. Po tej zakonski določbi pa mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba, kot tudi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji iz 1. odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (2. odstavek). Tožena stranka je sicer v obravnavani zadevi izdala odločbo namesto sklepa, vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni vplivalo na odločitev o zadevi. V tem upravnem sporu pa ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na druge postopke.

Predmet presoje v tem sporu je namreč le presoja zakonitosti upravnega akta tožene stranke z dne 10.8.1999 in s tem presoja pogojev iz 1. odstavka 256. člena ZUP/86 za izdajo takšnega akta.

Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.