Jedro

Porok je svojo obveznost v celoti izpolnil in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s plačilom nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega (dolžnikovega) postalo neutemeljeno. V pritožbi zatrjevani novi vsebini dogodkov pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnica o tem ni predložila nobenih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o plačilu iz naslova posojila v skupni višini 100.000,00 SIT ter 10.600 DEM v tolarski protivrednosti, oboje s pripadki. Zahtevek je v celoti zavrnilo, glede stroškov pa je sodišče ugotovilo, da je izrek glede le-teh odpadel, ker toženec stroškov postopka ni priglasil. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77). Tožnica v pritožbi poudarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je njen tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je dobila posojilo povrnjeno namesto od toženca kot dolžnika, od njenega bivšega moža kot poroka, preuranjen, ker njen bivši mož, takrat ko ji je "posodil" denar, tega ni storil iz naslova poroštva za posojilo toženca, temveč iz naslova povsem drugega pravnega posla, posojila, dogovorjenega izven posojila, ki je predmet tega postopka, tako da je po njenem prepričanju toženec še vedno zavezan tožnici in ne njenemu bivšemu možu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V skladu z določbo 359. čl. ZPP/77 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj prišlo do pravilnega zaključka, da tožnica ni upravičenka terjatve, ki jo zahteva. Sodišče prve stopnje to tudi pravilno utemeljuje. Oba (tako tožnica kot njen bivši mož M. B.) izpovedujeta, je zapisalo sodišče prve stopnje, da je M. B. pri posojilih nastopal kot garant za vračilo posojila. V to se je po vpogledu zapisnikov z opravljenih glavnih obravnav prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Tožnica na glavni obravnavi izrecno pravi, da ji je bivši mož "dal garancijo, da bo on stal za tem, da bom ta denar res dobila nazaj" (zapisnik z dne 22.6.1999, list. št. 42), prav tako njen bivši mož pove, da je bil on garant (zapisnik z dne 9.6.1998, list. št. 29). Sodišče prve stopnje poleg tega pravilno ugotavlja, da na poroštveno razmerje med njima kaže tudi vsota denarja, ki ga je tožnica prejela od bivšega moža, saj mu je presežek nad vsoto posojila vrnila. M. B. je torej svojo poroštveno obveznost v celoti izpolnil, in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s tem nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega postalo neutemeljeno.

Seveda pa bi to stanje lahko spremenilo novo dejstvo, ki ga navaja tožnica v pritožbi in sicer okoliščina, da je šlo pri izročitvi denarja za izpolnitev drugega pravnega posla in ne realizacijo poroštvenega sporazuma med bivšima zakoncema. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da novi zatrjevani vsebini dogodkov ne more slediti, saj tožnica o tem ni predložila nobenih dokazov. Zakon o pravdnem postopku že v splošnih določbah, določneje v drugem odst. 7. čl. določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tudi v določbi prvega odst. 352. čl. istega zakona najdemo določbo s povsem enako vsebino, ta se nanaša posebej na dejstva in dokaze, ki jih pritožnik navaja oz. predlaga v pritožbi.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP/77, na katere mora sodišče v skladu z drugim odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o tem je vsebovana že v odločbi o zavrnitvi pritožbe.

V skladu z določbo prvega odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99 z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po Zveznem zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77).