Jedro

Pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti sta se sodišči smeli opreti na podatke v vloženi nepravnomočni obtožnici ter predlogu državnega tožilca za vložitev neposredne obtožnice zaradi enakih kaznivih dejanj po 196. členu KZ, kolikor ti izhajajo iz ugotovitev v dotlej izvedenem postopku. V obeh primerih je namreč verjetnost storitve teh kaznivih dejanj že izkazana na ravni utemeljenega suma, torej s tolikšno stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za odločanje o priporu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 21.2.2006 obdolženemu G.Z. v zvezi z utemeljenim sumom storitve štirih nadaljevanih kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ podaljšal pripor ob vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena ZKP) iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 1.3.2006 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik brez navedbe razlogov, iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočni sklep spremeni in pripor odpravi ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z zanikanjem utemeljenosti suma poudarja, da je v fazi vložene obtožbe za odločanje o podaljšanju pripora povsem brezpredmetna navedba obrambe, da je bila preiskava uvedena na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov. Ta trditev pa je tudi napačna, saj zbrana obvestila, ki so jih dali kupci droge, niso listine, ki bi jih bilo sodišče na podlagi 83. člena ZKP dolžno iz spisa izločiti. Glede na to, da je bil utemeljen sum izkazan že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave in z vložitvijo obtožnice le še utrjen, je utemeljen sum kot temeljni pogoj za podaljšanje pripora izkazan. Nevarnost, da bi obdolženi na prostosti kazniva dejanja ponavljal je zanesljivo izkazana, saj je bil že pravnomočno obsojen, v teku pa je tudi več kazenskih postopkov, tudi za istovrstna kazniva dejanja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca te nevarnosti tudi ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zanika obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, na več pravnih osnovah, ki pa jih ne opredeli v smislu konkretne kršitve zakona. Navaja: (1) da se izpodbijani sklep "nezakonito" sklicuje na vloženo obtožnico, ki ni pravnomočna; (2) da so v preiskavi zbrani dokazi omajali utemeljen sum; (3) da je bila preiskava uvedena na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, ker je policija po 2. odstavku 148. člena ZKP zbirala obvestila od kupcev droge (R.T., D.V., M.G. in E.I.), vendar naj bi jih pri tem obravnavala kot osumljence, brez ustreznega pravnega pouka, ne pa kot občane, vse to pa naj bi pomenilo po mnenju zagovornika zlorabo prava in (4) da ni nobenih materialnih dokazov, da je bil prodajalec droge ravno obdolženec (državni tožilec po mnenju zagovornika ponuja kot dokaz nedopustno zaslišanje policistov), dokazi, najdeni ob hišni preiskavi (alufolija, razrezana na 86 lističev, kovinski rezili s sledovi heroina) pa so "verjetno" pripadali nekomu drugemu, ne pa obdolžencu.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolžencu z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pripor podaljšan iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ob vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena ZKP). Že v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave z dne 30.11.2005 (in tudi v sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora) je bil ugotovljen utemeljen sum, da je obdolženec storil štiri nadaljevana kazniva dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Po ugotovitvi pravnomočnega sklepa utemeljen sum po končani preiskavi ni bil omajan, zato se je sodišče pri presoji tega zakonskega pogoja za pripor smelo opreti na stališče, zavzeto v omenjenih odločbah. Utemeljen sum kot eden od temeljnih pogojev za pripor je tako še vedno podan, četudi se sodišče prve stopnje sklicuje na vloženo obtožnico, ki v času odločanja o priporu res še ni bila pravnomočna, vendar pa tudi njena vložitev pomeni, da je po oceni državnega tožilca verjetnost, da je obdolženec storil kazniva dejanja v času vložitve obtožnice celo višja od tiste, potrebne za uvedbo preiskave. Preverjanju utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj v tej fazi kazenskega postopka je namenjen ugovorni postopek, ki ga bo vložnik zahteve tudi lahko izkoristil. Vložnikove navedbe, da naj bi bila preiskava uvedena na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, so v fazi postopka po vložitvi obtožnice brezpredmetne. Že sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da izjave oseb, ki naj bi od obdolženca kupovale heroin, dane policiji skladno z določbo 2. odstavka 148. člena ZKP, niso obvestila, ki bi morala biti iz spisa izločena po določbi 83. člena ZKP. Te osebe po ugotovitvah pravnomočnega sklepa v predkazenskem postopku namreč niso bile obravnavane kot osumljenci, pač pa kot osebe, ki jih je policija pri opravljanju svojih nalog zalotila pri stikih z obdolžencem, jih identificirala ter na zahtevo po izročitvi droge tudi opravila zaseg droge ter razgovor z njimi. Ker so imenovani kupcu (z izjemo M.G.) v preiskavi precej spremenili svoje izjave, dane policiji, so bili o teh okoliščinah (med drugim tudi o vsebini njihovih izjav na policiji) v preiskavi zaslišani tudi nekateri policisti. Izvedba takšnega dokaza ni v nasprotju z določbami kazenskega postopka, kot zmotno zatrjuje vložnik zahteve. Vrhovno sodišče po navedenem ocenjuje, da je glede na doslej ugotovljena dejstva nesprejemljivo zagovornikovo stališče o nezakonitosti pridobljenih dokazov oziroma zlorabi prava v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti suma.

V obrazložitvi sklepa o priporu mora sodišče med drugim navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je priprti storil kaznivo dejanje (2. odstavek 202. člena ZKP). Temu zakonskemu kriteriju je zadoščeno tudi, če se sodišče ob nespremenjeni dejstveni podlagi pri tem sklicuje na obrazloženo stališče v prejšnjih odločitvah. Ugotavljanje utemeljenosti suma sodišču v tej fazi postopka tudi ne nalaga vsebinske (kvalitativne in kvantitativne) presoje dokazov, kot jo pričakuje vložnik zahteve, ki z navedbami, omenjenimi pod točko 3, v nasprotju z zakonom izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik trdi, da tudi ni objektivnih okoliščin, ki bi dopuščale sklepanje o ponovitveni nevarnosti; po njegovem mnenju se sodišče ne bi smelo sklicevati na obtožnico, ki še ni pravnomočna, kot tudi ne na predlog državnega tožilca za vložitev neposredne obtožnice, še predno je preiskovalni sodnik dal soglasje (170. člen ZKP). Premalo naj bi sodišče tudi upoštevalo, da obdolženec ni odvisen od prepovedanih drog.

Po ugotovitvah pravnomočnega sklepa temelji nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje na okoliščinah, ki od zadnjega odločanja o priporu ostajajo nespremenjene. Med njimi so omenjeni poleg števila in okoliščin obravnavanih kaznivih dejanj, ki kažejo na obdolženčevo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, tudi podatki o dokončanih in tekočih kazenskih postopkih zoper obdolženca zaradi različnih kaznivih dejanj, med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja po 196. členu KZ. Nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj je v izpodbijanih sklepih podprta tudi s podatki, da je obdolženec nezaposlen, brez dohodkov in da je odvisnik od droge. Zagovornikovo zanikanje slednje okoliščine, ki je v skladu pritožbenega sodišča prepričljivo ovrženo, sodi v okvir izpodbijanja dejanskega stanja in je zato neupoštevno. Pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) sta se sodišči smeli opreti tudi na podatke v vloženi nepravnomočni obtožnici ter predlogu državnega tožilca za vložitev neposredne obtožnice zaradi enakih kaznivih dejanj po 196. členu KZ, kolikor ti izhajajo iz ugotovitev v dotlej izvedenem postopku. V obeh primerih je namreč verjetnost storitve teh kaznivih dejanj že izkazana na ravni utemeljenega suma, torej s tolikšno stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za odločanje o priporu. Zato tudi ti podatki skupaj z ostalimi sodijo med konkretne okoliščine, na osnovi katerih sta sodišči utemeljeno sklepali na obdolženčevo nevarnost ponovitve enakega kaznivega dejanja.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).