Jedro

Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino znotraj razpona odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za posamezne oblike negmotnih škod.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških spremeni tako, da se pravdni stroški, prisojeni tožniku v znesku 185.407,80 SIT zvišajo za 13.468,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki poleg že pravnomočno dosojenega zneska 1,650.553,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.2.1996 do plačila še znesek odškodnine 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.6.1997 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 185.407,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo tudi vse stroške prvostopnega in pritožbenega postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev izvedenca prim.dr. K. o obstoju trajnih posledic pri tožniku. Do teh posledic prihaja namreč praktično pri vsaki tožnikovi aktivnosti in opravilu, zlasti pri opravljanju raznih fizičnih del, dvigovanju bremen, pri športu, obdelovanju kmetije, v službi in podobno. Bolečin - zbadanje čuti že ob vsaki spremembi vremena, že ko miruje in prav tako na pritisk poškodovanega mesta. Sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik mlad, da se je poškodoval v starosti 16 let ter da ga bodo posledice obremenjevale še vse življenje. Tožnik je utrpel primarni strah ter strah za izid zdravljenja, ki je trajal skupaj kar 91 dni. Vse to pa narekuje odškodnino v zahtevanem znesku. Dalje graja tožnik tudi odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti od naknadno prisojene odškodnine, ki bi morale teči že od izdaje prve sodbe, to je od 22.2.1996 dalje, ne pa šele od izdaje sodbe v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno odločilo o pravdnih stroških. Ob upoštevanju nove vrednosti točke 76,50 SIT bi znašali stroški po pobotanju 198.911,80 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka (2. odst. 365. čl.ZPP). Pri tem je ugotovilo, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Pritrditi pa je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o pravdnih stroških zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem postopku v celoti upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 26.3.1997, opr.št. I Cp 463/96. Na glavni obravnavi dne 9.6.1997 je sodišče ponovno zaslišalo tožnika kot stranko ter pred odločanjem o preostalem delu tožbenega zahtevka znova skrbno in kritično ocenilo vse izvedene dokaze. Z izpodbijano sodbo je prisodilo tožniku iz naslova fizičnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem dodatno še 400.000,00 SIT odškodnine, preostala zahtevka zaradi prestanega strahu in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče zavrnilo. Glede na namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je eno temeljnih načel pri odmeri pravične denarne odškodnine načelo individualizacije odškodnine, ki je uzakonjena v 1. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. V skladu s tem načelom je pravična denarna odškodnina tista, ki upošteva vse okoliščine posameznega primera. Konkretna določena odškodnina pa ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zahtevah določajo odškodnine za razne vrste škod, vse do katastrofalne škode. Namen denarne odškodnine za negmotne škode (kot subjektivni kriterij odmere odškodnine), je tako mogoče upoštevati le znotraj razpona odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za posamezne oblike negmotnih škod. Upoštevaje ugotovitve izvedenca prim. dr. K. (list.št. 14-18), ki jih je sodišče prve stopnje podrobno povzelo v izpodbijani sodbi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene podlage za dodatno prisojo odškodnin, ki jih je sodišče prve stopnje že pravnomočno prisodilo tožniku za strah v znesku 50.000,00 SIT ter za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 800.000,00 SIT. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Pri tem sodišče druge stopnje še pripominja, da je primarni strah pri tožniku trajal le en dan, v primeru sekundarnega strahu pa ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako je potekalo zdravljenje. Glede na stopnjo intenzivnosti strahu in glede na trajanje upravičene negotovosti v zvezi z zdravljenjem pa je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 50.000,00 SIT, kolikor mu je prisodilo sodišče prve stopnje s prvo sodbo. Sodišče druge stopnje tudi ne more pritrditi pritožbenim izvajanjem, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo v zadostni meri vseh ugotovitev izvedenca dr. K. glede trajnih posledic pri tožniku.

Bolečine, na katere opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo ob prisoji dodatnega zneska 400.000,00 SIT odškodnine ter pravilno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1997 dalje do plačila.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o pravdnih stroških zmotno uporabilo materialno pravo. Po določilu 1. odst. 16. čl. Odvetniške tarife namreč v primeru, kadar sodišče odloča o povrnitvi stroškov zastopanja, upošteva vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere, št. točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila. Sodišče prve stopnje bi moralo zato upoštevati ob odločanju o pravdnih stroških vrednost točke v višini 76,50 SIT, kar pa je upoštevalo le pri stroških ponovljenega postopka in kar tožeča stranka utemeljeno graja v pritožbi. Razlika med višino stroškov, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje tožeči stranki v izpdobijani sodbi ter materialnopravno pravilno odmerjenimi stroški v tem postopku pa predstavlja znesek 13.468,00 SIT. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo ter v izpodbijani sodbi prisojene pravdne stroške tožeče stranke v znesku 185.407,80 SIT zvišalo za 13.468,00 SIT. V ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. čl. ZPP).