Jedro

Ob kršitvi prepovedi razpolaganja ter na drugi strani upoštevanju dejstva, da nasprotna stranka za takšno prepoved ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti, pravni red daje prednost načelu zaupanja in varnosti pravnega prometa pred načelom, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. Zaključiti je tako, da kršitev prepovedi razpolaganja posega zgolj v zasebni interes upnika, za takšne primere pa pravni red ne predvideva ničnostne sankcije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z dopolnilnim sklepom v celoti spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „V razmerju med stečajnim tožnikom L., d. d. - v stečaju, in tožencem S., d. o. o., se razveljavi: - prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 116456 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 17. 3. 2009 po dokumentu št. 131, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu(ih) št.: 48328, v skupnem znesku 1.328,66 EUR, -prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 116941 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 6. 4. 2009 po dokumentu št. 185, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu(ih) št.: 49701, 52554 in 53024, v skupnem znesku 22.506,28 EUR.

Toženec je dolžan v 15 dneh vrniti tožniku naslednje stvari tako, da jih izroči stečajnemu upravitelju: - prejete po rn. št. 116456: koda 000 – 1 kos, - prejete po rn. št. 116941: koda 001 – 9 kosov, koda 002 – 1 kos in koda 003 – 1 kos.

Če toženec ne vrne navedenih stvari, mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN: 000 denarno protivrednost stvari: - za stvari prejete po rn. št. 116456: za kodo 000 1.681,86 EUR/kos (skupaj 1.681,86 za kos), - za stvari prejete po rn. št. 116941: za kodo 001 2.874,80 EUR/kos (skupaj 25.873,24 za 9 kosov), za kodo 002 984,00 EUR/kos (skupaj 984,00 EUR za 1 kos), za kodo 003 2.252,34 EUR/kos (skupaj 2.252,34 za 1 kos) vendar skupaj največ do vrednosti medsebojne(ih) kompenzacij/(e) 23.834,94 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v skupnem znesku 4.417,25 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se v razmerju med tožečo stranko kot stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženo stranko z izročitvijo premičnih stvari po računu tožeče stranke št. 116456 in 116941 ter učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo, s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev v skupnem znesku 23.834,94 EUR. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni vrniti prejete stvari tako, da jih izroči stečajnemu upravitelju oziroma tožeči stranki plača denarno protivrednost stvari, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (1. točka izreka, upoštevaje dopolnilni sklep z dne 7. 1. 2014). Odločilo je še, da se pobotni ugovor tožene stranke zavrže (2. točka izreka), ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh formalnih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne skupaj s stroškovno posledico, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V dosedanjem postopku je prvostopenjsko sodišče v prvem sojenju tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da so bila plačila tožeče stranke opravljena znotraj običajnega roka izpolnitve, s čimer je tožena stranka izpodbila zatrjevano zakonsko domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ker tožeča stranka obenem ni izkazala neenakopravnega obravnavanja terjatev do dobaviteljev, niti da se je čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika zaradi izpodbijanih nakazil zmanjšala, po oceni prvostopenjskega sodišča objektivni kriterij izpodbojnosti (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) ni bil podan. Enako je sodišče prve stopnje zaključilo glede obstoja subjektivnega kriterija izpodbojnosti (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), to svojo odločitev pa oprlo na dejstvo, da so bile zamude v izpodbijanem obsegu in času celo manjše kot v celotnem poslovanju od leta 2007 do 2009, vsled česar tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke, saj praksa ni odstopala od običajne. Ob enakem poslovanju in plačevanju čez celotno omenjeno obdobje, pa tudi ni mogoče zahtevati od tožene stranke, da bi se poglabljala v finančne kazalce tožeče stranke.

6. Navedenim argumentom je z odločbo opr. št. I Cpg 373/2012 pritrdilo tudi višje sodišče. Ker pa je v sodbi izostala opredelitev sodišča prve stopnje do trditev tožeče stranke, da je tožeča stranka prodajo gotovih izdelkov po računih št. 116456 in 116941 izvedla v nasprotju s pravnomočnimi sklepi o davčnih izvršbah na premičnine, je višje sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo v novo odločanje.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bila prodaja blaga po zgoraj citiranih računih nična, ker tožnik z zarubljenim blagom ne bi smel razpolagati in na ta način poravnati obveznosti do tožene stranke. Tožbenemu zahtevku na razveljavitev in vrnitev blaga je zato ugodilo.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki odsvojila predmete, nad katerimi je bil v korist upnika DURS že opravljen rubež. S takšnim ravnanjem je tožeča stranka nedvomno kršila zakonsko prepoved razpolaganja, zaobjeto v prvem odstavku 86. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ter prvem odstavku 187. člena Zakona o davčnem postopku – 2 (ZDavP-2), kot lex specialis.

9. Kljub navedenemu, pa se višje sodišče strinja z očitkom pritožbe, da takšno protipravno postopanje tožeče stranke nima za posledico ničnosti pogodbe, s čemer tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravilno se sklicuje na določbo drugega odstavka 187. člena ZDavP-2, po kateri se v primeru, če davčni dolžnik zarubljeno premičnino odtuji, opravi nov rubež, ne da bi bilo treba izdati nov sklep o izvršbi. Obligacijski zakonik (OZ) v drugem odstavku 86. člena določa, da če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, pogodba ostane v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezni primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. V obravnavanem primeru je bil pravni promet (konkretno razpolaganje z zarubljenimi zalogami trgovskega blaga) prepovedan, vendar takšne pogodbe niso nične, so torej veljavne, tožečo stranko pa (lahko) zadenejo posledice, kot to predvideva drugi odstavek 187. člena ZDavP-2. 10. Takšna odločitev obenem sledi splošno sprejetemu pravilu, da je ničnost najstrožja sankcija, pridržana le za kršitve, ki najhuje posegajo v temeljne družbene vrednote, t. i. javni interes. Ugotovljena kršitev pa v javni interes ne posega. Nasprotno – ob podani kršitvi prepovedi razpolaganja ter na drugi strani upoštevanju dejstva, da nasprotna stranka za takšno prepoved ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti, pravni red daje prednost načelu zaupanja in varnosti pravnega prometa pred načelom, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. Zaključiti je tako, da kršitev prepovedi razpolaganja posega zgolj v zasebni interes upnika, za takšne primere pa pravni red ne predvideva ničnostne sankcije.

11. Ker je pritožnik že na tej podlagi uspešno uresničil svoj pritožbeni cilj, se preostale pritožbene navedbe izkažejo kot nebistvene, zato se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

12. Glede na vse navedeno in ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka ni izkazala niti objektivnega, niti subjektivnega pogoja izpodbojnosti v skladu s prvim odstavkom 271. člena ZFPPIPP, je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), posledično pa je s tem odpadlo tudi odločanje o pobotnem ugovoru.

13. Kadar višje sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v tem sporu v celoti uspela. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT, v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ter na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, je višje sodišče toženi stranki kot potrebne priznalo naslednje priglašene stroške: 890,50 EUR nagrade za postopek (685 x 1,3, tar. št. 3100 OT), 822,00 EUR nagrade za narok (685 x 1,2, tar. št. 3102 OT), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 OT) ter 22,20 EUR potnih stroškov - kilometrine (60 km x 0,37 EUR, tar. št. 6003 OT), kar skupaj znaša 1.754,70 EUR, od tega zneska pa odmerilo še 22% DDV v višini 386,03 EUR (tar. št. 6007 OT). Stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje so torej znašali 2.140,73 EUR. Temu znesku je višje sodišče prištelo še pritožbene stroške, in sicer 1.096,00 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (685 x 1,6, tar. št. 3210 OT), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 OT), vse povečano za 22% DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 915,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Tožena stranka je tako upravičena do skupno 4.417,25 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.